Arjan Pregl, slikar

Arjan Pregl (1973) je leta 1998 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom Metke Krašovec in Bojana Gorenca, tri leta kasneje je na isti šoli končal magistrski študij slikarstva in leta 2004 še magistrski študij grafike. V svojih delih, pogosto humornih ali ironičnih, tematizira družbeno aktualne pojave, kot implicitna rdeča nit pa je v njih vedno prisotna refleksija teorije umetnosti. Za svoje delo je dobil različne nagrade, bival v umetniških rezidencah v Berlinu in Londonu, v katerih bivanje omogoča ministrstvo za kulturo. Razstavljal je v številnih evropskih državah, pa tudi v ZDA, na Japonskem, njegove slike najdemo v več javnih zbirkah, med drugim v umetniški zbirki evropskega parlamenta.

V svojem TV-profilu v oddaji Zapeljevanje pogleda ste dejali, da so slikarji nekoč razmišljali, kaj naj slikajo, v modernizmu, kako naj slikajo, danes pa se sprašujejo, zakaj naj slikajo. Ste si odgovorili na to vprašanje ali si ga postavljate pri vsakem projektu znova, hkrati z izbiro tem in slikarske tehnike?

Z vsakim ciklom si postavljam to vprašanje in skušam nanj odgovarjati. Živimo v dobi, ko slikarstvo v primerjavi s fotografijo producira minimalno število podob. Danes samo v dveh minutah zunaj slikarstva nastane toliko podob, kolikor je jih nastalo v celotnem 19. stoletju. Hkrati so slikarski materiali zelo dostopni, vsak jih lahko kupi v trgovini in popoldne malo slika. Že Duchamp je rekel, da so barve iz tube »readymade« umetnine. Če želiš torej ustvariti relevantno sliko, se moraš umesiti v prostor hiperinflacije podob in razmišljati, zakaj to delaš.

Mora zato sodobna umetnost vedno znova reflektira svoj lastni diskurz, da bi upravičila poslanstvo?

Razlogov je več. Eden je čisto tehnološki, povezan s fotografijo in z novimi mediji, kar sem že omenil. Drugi je povezan z zgodovino ustvarjanja podob, saj je bila že od Egipčanov, pa tudi kasneje, v renesansi, podoba vedno vezana na moč in vladavino. Portret ali podobo je lahko naročil samo vpliven človek z močjo in denarjem. Sočasno, ko je slika govorila o neki temi, je govorila tudi o moči naročnika in ga postavila v družbeno hierarhijo. Vsaka podoba je imela politično vlogo. Danes pa se fotografirajo kosila in slike se objavljajo na družbenih omrežjih. Podoba je demokratizirana, vsak jo lahko naredi in razpošlje po medmrežju. Podoba vedno govori tudi o času. Je vezana na družbo, v kateri je nastala. Že kar nekaj časa se s podobo prodajajo izdelki: od pralnega praška do predsednika republike.

Kakšna je torej vloga slikarja v tej hiperinflaciji podob?

Slikarstvo uporabljam kot medij, s katerim si poskušam razlagati družbo in družbene pojave. Ne vem, ali s svojimi slikami kaj blazno prispevam k družbi, ampak s tem, ko si razložim nekatere stvari, jih mogoče razložim še komu.

S projekti večkrat humorno in ironično posegate v polje družbene kritike. Moč umetnosti je zagotovo v tem, da deluje na čustveni ravni, saj nam informacijo sporoča skozi podobo in ne prek dejstev in lahko nekatere pojave v družbi osvetli na nov način.

Ja, prav za to gre. Osvetliti stvari na nov način. Tudi humor, ki ga pogosto uporabim v slikah, ni sam sebi namen, ampak z njim poskušam premakniti fokus pozornosti. Če je tudi humorno, nimam nič proti, ampak bolj gre za odkrivanje novih pogledov. Ko so ameriškega umetnika Brucea Naumana vprašali, ali dela politično umetnost, je odvrnil, da je vsaka zares nova stvar, ki jo narediš, politično dejanje, ker spreminja veljavni red stvari. Če vneseš nekaj novega v tisto, kar je, se malo zamaje. Pogosto pa umetnost, ki se deklarira za politično, utrjuje vzpostavljena razmerja. Če je antagonizem zelo jasen in se postaviš na eno stran, ga dejansko ohranjaš. Če pa pogledaš na problem z novega zornega kota, se lahko odpre čisto nov pogled nanj.

Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje sta pravzaprav dva močna umetnostna tokova. Prvi je (post)modernističen, ki vidi življenje tekoče in razgradljivo, kar mora odsevati tudi umetnost, drugi črpa podobe iz medijskega metjeja in umetnik jih nato prilagodi svojemu videnju.

Pogosto me uvrščajo v skupino novomedijskih umetnikov. Res je sicer, da neredko jemljem podobe iz druge roke, že upodobljene ali naslikane stvari, in jih umetniško obdelam. Vendar se imam sam bolj za konceptualnega umetnika, ki dela s sliko. S poudarkom, da ne gre za čisti, suhi konceptualizem, ampak je pri meni vedno v ospredju ali na koncu slika. Navezujem se torej na medijske podobe, na stile ali slike iz zgodovine in jih uredim tako, da govorijo tudi o današnjem času.

Slikarstvo uporabljam kot medij, s katerim si poskušam razlagati družbo in družbene pojave.

Tako ste naredili v seriji slik Monokromna slovenska abstrakcija s podnaslovom Urh 2006. Serija sestoji iz štirih rumenih kvadratov, ki ponazarjajo (obnovljeno) fasado cerkvice na Urhu, kjer je bila med 2. svetovno vojno domobranska mučilnica, v kateri so mučili sodelavce NOB.

Ja, to je dober primer. Intrigirala me je usoda te cerkvice. Na njej so ostale sledi krogel in fasada je bila po vojni spomeniško zaščitena. Potem pa jo je leta 2006 RKC precej na tiho obnovila. Zamašili so vse luknje in jo prepleskali. Zame je bilo to izjemno uporabno, ker je RKC akt slikanja in pleskanja dejansko uporabila za reinterpretacijo zgodovine, za zakrivanje zgodovinskih dejstev. Ta serija slik torej razgalja zgodovino, toda hkrati kaže na nekaj drugega. In sicer, da je za slikarskim ustvarjanjem zmeraj ideologija. Tudi če gre za monokromno sliko, ima ta mesto izvora, ki je lahko zelo politično. Samo za primer, v zgodovini slikarstva se ideologija lahko kaže popolnoma jasno, tak je bil recimo socialistični realizem, ki je bil odkrito državna umetnost Sovjetske zveze. A sočasno je bil v Ameriki v vzponu abstraktni ekspresionizem, za katerega se je šele kasneje izkazalo, da ga je izdatno sponzorirala CIA in ga je uporabljala kot sredstvo kulturne vojne. Zato ga deloma lahko razumemo kot nekakšno prikrito državno umetnost. Danes pa lahko vsebino usmerjajo tudi umetniški razpisi, ki nakazujejo, v katero smer bi različne evropske ali državne institucije želele, da se umetnost razvija. No, da se vrnem k sliki, omenjeni v vprašanju. V kontekstu Urha se mi je slika zdela najboljši medij za ponazoritev konkretne zgodovine in slikarstva hkrati.

Serijo slik z Urha in še druge cikle ste razstavljali na razstavi SpLoščena Slovenija. Dvignila je precej prahu, kajti z njo ste opozorili na hipokrizijo tedanje Janševe vlade.

Ja, na tej razstavi sem se zelo konkretno navezal na politične dileme slovenske družbe. Na primer, naredil sem podobo svetilnika iz trditev, ki so jih izrekali tedanji politiki. Kazale so na strašen rasizem, homofobijo in nasploh nestrpnost v tej družbi. Prav takrat je bila vroča razprava o umetni oploditvi samskih žensk, ki so jih poslanci pošiljali k psihiatru, homoseksualcem pa govorili, da je njihova »ljubezen lahko bolezen«. Ne v gostilni, v parlamentu! Nisem navajal priimkov in imen ljudi, ki so to govorili, spodaj na plakatih je bil le zapis »Slovenija, svetilnik Evrope«, zgoraj pa tekst v obliki svetilnika s temi izjavami. Plakati so bili razstavljeni po mestu v okviru Grafičnega bienala.

Pa še blog za odzive ste odprli.

Od časa do časa se je kdo oglasil in me zmerjal s prascem in z norcem, ki piše takšne rasizme. Zato seveda, ker nisem podpisal avtorjev izjav na plakatu. Denimo tedanjega predsednika parlamenta Cukjatija, Pečeta, Ruparja … Ljudje so se razburjali, ko pa sem jim razložil, da tako govorijo njihovi predstavniki v parlamentu, so verjetno ugotovili, da to pa res ni dobro. Hotel sem preplesti dve podobi: eno, s katero so se politiki želeli kazati svetu, in drugo, s katero so se dejansko kazali s svojimi besedami.

Zagotovo so se podobno odzivali na vaš cikel Lov na komuniste, s katerim ste se odzvali na zapise forumašev na spletni strani SDS, ki so leta 2006 vse aktualne politične dogodke razlagali s pojmi komunisti, partija in Tito. Koliko se je, če se je, ta diskurz do danes spremenil?

Velikih sprememb žal ne zaznavam. To nas duši. Še vedno se za vsako potezo išče nekdo iz ozadja. Udba, komunisti … Morda se zdaj uporabljajo le novi pojmi: strici iz ozadja ali protislovenska nomenklatura, ta je sploh strašljivo sovražen, ampak namen je bolj ali manj isti. Grozno je videti ta diskurz in zastrupljenost na družabnih omrežjih. O katerikoli temi je razprava, recimo o davkih ali kulturi, se lahko hitro sprevrže v prepir, ki se konča s »pred 70 leti ste nas pa v jame metali«. In to govorijo 25-letniki 30-letnikom.

Poglejva še nekatere izmed vaših novejših projektov. Leta 2012 ste v Mestni galeriji Nova Gorica razstavili projekt, pri katerem ste s popisovanjem vsakodnevnih opravil 120 dni igrali svojega Velikega brata. Je šlo za odziv na zapise na facebooku in drugih družbenih omrežjih, kjer ljudje popisujejo banalne vsakodnevne opravke, ali ste hoteli opozoriti na širši problem novih tehnologij, na katere družba dejansko še ni pripravljena?

V tem projektu je bilo prepleteno oboje. Pogosto gledalce ob sliki ali ob drugem umetniškem delu, sploh če gre za delo iz časa romantike ali modernizma, zanima vpogled v slikarjevo intimo. Jaz pa sem v tem projektu na neki način popolnoma razgalil svoje življenje. Zapisoval sem, koliko časa sem spal, jedel, kdaj sem šel na stranišče, a v bistvu sem počel to, kar počne tisoče ljudi vsak dan. Vse podatke sem potem spremenil v krožne grafe in iz njih naredil skulpturice v obliki žetonov. Lepo je bilo videti. Potem sem gledalce povabil, naj tudi sami zapisujejo svoje vsakodnevno početje. Pa me ni zelo zanimalo, kaj delajo, saj kaj fascinantnega tako in tako ne more biti, ampak to, da sem jih pripravil do zgubljanja časa z zapisovanjem, da počnejo nekaj popolnoma nekoristnega, nesmotrnega s splošnega stališča družbe. Tukaj je nastala nekakšna vzporedna ekonomija. Vsakemu, ki je to delal, sem dal umetniško delo, dobil je en moj žeton.

Ste zapisovali tudi svoje refleksije glede slikanja?

Ne, zapisi so bili zelo bazični. Če sem slikal, sem napisal, da slikam. Zelo faktično. Res je, da sem v tem procesu razmišljal, da bi zapisoval tudi te stvari, ampak potem bi morda moral le še pisati, sedeti in pisati. Dobra zamisel. Mogoče za kdaj drugič.

Ljudi ste hoteli spodbuditi k razmisleku tudi z Nevidnimi podobami, s serijo podob s televizije in iz drugih medijev, ki ste jih natisnili s prozorno barvo na papir, jih umestili v kontekst umetnosti, kar naj bi gledalca med napornim razbiranjem podob še bolj prisilo k razmišljanju o družbenih pojavih.

Izhodiščna misel tega projekta je bila, da umestim neko podobo na način in na mesto, kjer je nismo vajeni. Danes se nam podobe večino časa vsiljujejo. Pogosto agresivno. V seriji teh podob pa sem gledalcu omogočil, da se je, če je hotel kaj videti, moral usesti, si vzeti čas, se poglobiti. Zelo se je moral potruditi, saj so podobe narejene s takšnim lakom, da mora gledalec najti pravi kot, če hoče karkoli videti. Pa tudi potem ne vidi celotne podobe, ampak se ta kaže v delih, če jo obrača. Zanimivo se mi je zdelo prisiliti gledalca h kreativnemu razbiranju podob, česar ni videl, je mogoče sam dopolnil.

Kakšne podobe ste natisnili?

To je bila serija desetih podob. Od dokumentarne, poljudnoznanstvene, pornografske, do postčernobilskega dojenčka. Gledalec je bil pri soočanju z nekaterimi podobami vesel, da se je lotil razbiranja, pri drugih ga je končna podoba odbila, tretje, na prvi pogled dolgočasne – reklama za banko, sestavljena iz rože in napisa –, pa so ga lahko spodbudile k razmisleku, s kakšnimi podobami nas prepričujejo oglaševalci.

Še bolj neposreden, vsaj na videz, je vaš projekt Kdo se boji finančnih trgov. Pri njem ste se osredotočili na ideologijo kapitalizma in ideologijo sreče, pri čemer ste katastrofične grafe iz ekonomije kontrastirali s podobami osebnega zadovoljstva. Gre v bistvu za vašo refleksijo razmerij med sistemom in »življenjsko politiko«, kot bi dejal sociolog Giddens.

Dva abstraktna slikarska cikla – zavese in okrogle slike – sem združil v slikarski ambient. Prostor sem razdelil z zavesami, na katere sem prenesel oblike grafov, lepe, estetske, čeprav so prikazovali katastrofalno stanje. Zame je bila to tudi sodobna aluzija na sublimno slikarstvo, recimo na dela Marka Rothka, kjer človek stoji pred temno žarečo globino, ki je bila že pri njem odsev romantičnega pogleda na mogočno in nevarno naravo, recimo. Jaz pa sem človeka postavil pred ideologijo, ki se širi zadnja leta – pred na videz neskončno moč finančnih trgov, ki so večji od nas in se pojavljajo kot neukrotljiva sila, kot potencialno katastrofičen pojav, ki je od nekod prišel in nas lahko tudi uniči. Večinoma so interpretacije dogajanja na finančnih trgih predstavljene tako, da se ljudje nanje čustveno odzivajo. In potem razmišljajo, da morajo še bolj varčevati, še bolj delati. Drugi del razstave so bile razpostavljene okrogle slike z osnovnim gradnikom – smajlijem. V osnovi dve piki in zaklepaj, ki so ponekod zelo jasno vidni, drugod pa se le še nekoliko zaznavajo. Navezal sem se na sodobno – pogojno rečeno – filozofijo, ki na vsak način propagira srečo. Ljudi strašijo s katastrofo, hkrati pa jim na vseh koncih prigovarjajo, da morajo biti kar naprej srečni, kajti če niso, so za to krivi izključno sami.

Hkrati se tudi v tem ciklu – tako kot pri vseh svojih projektih – navezujete na zgodovino slikarstva.

Tu sem uporabil likovni jezik ekspresionizma, ki se je v izvirni obliki naslanjal na neki angst, strah, notranji nemir, a namesto s strahom sem slike podložil z veseljem in s srečo – smajlijem. Torej, pod mojim ekspresionizmom je sreča, to pa je seveda sodobna, kot jo poimenuje Pascal Bruckner, prisilna sreča, ki nazadnje spet pripelje do tesnobe.

Pravzaprav v svojem slikarstvu govorite o občečloveških temah. Je sploh še mogoče govoriti o nacionalni tematiki v slikarstvu in o slovenskem umetniku?

Pri najnovejšem projektu se ukvarjam prav s temi vprašanji. Naslovil sem ga Imena sodobnega slovenskega slikarstva. Gre za neke vrste pregledno razstavo slovenskih slikarjev. Zaprosil sem 30 kustosov, odgovorilo mi jih je malo manj, naj zapišejo 20 imen slovenskih slikarjev, ki naj bi po njihovi presoji predstavljali Slovenijo na fiktivni slikarski razstavi. Seštel sem njihove glasove kot pri kakšni anketi in tako izbral 20 prvouvrščenih slikarjev. Njihova imena sem nato naslikal na podstavke in te slike bom razstavil v svojem stanovanju. Zakaj? Gre za pregledno razstavo, kjer ne bo nič povsem na mestu. Verjetno že z izbiro ne bi bil zadovoljen nobeden od vpletenih kustosov, saj nobeden posamezno ni izbral točno te skupine imen. Druga stvar: razstava ne bo predstavljena v javni instituciji, ampak v mojem zasebnem stanovanju, popolnoma brez državnih sredstev in brez, recimo, političnega pokrovitelja, ki bi jo odprl. In tudi ko bo gledalec prišel v moje stanovanje, ne bo videl slik izbranih umetnikov, ampak le njihova imena, kar se, mimogrede, pogosto zgodi na podobnih razstavah; ljudje pridejo gledat, katera imena so na razstavo uvrščena. No, bo pa ta razstava lahko poligon prav za iskanje odgovora na vaše vprašanje: se nacionalna identiteta danes sploh še lahko izraža v umetnosti? Ima sploh smisel delati razstave sodobne umetnosti na takšen način?

Poseben je tudi projekt Razstava z razmeroma dolgim naslovom, sestavljenim iz devetih besed iz leta 2010. Z njim ste ironizirali percepcijo ljudi, ki večinoma vidijo sodobno umetnost kot nekakšno zafrkancijo. V tem kontekstu ste upodobili sintagme, kot so »streljati kozle, briti norca, guncati afne«.

Ta konkretni cikel je nosil naslov Slika v sliki. Temeljna zamisel je bila, da pokažem, kaj se godi s sliko, ko stopi iz posvečenega mesta, ki ga je imela še za časa modernizma, v čas, ko je le ena izmed številnih zvrsti delanja podob in le ena od zvrsti sodobne umetnosti. Slika ne visi le na zanjo določenem mestu v galeriji, ampak gre popoldne srfat, potem gre k psihiatru … V ciklu sem želel opozoriti na prepričanje številnih ljudi, da se sodobno slikarstvo norčuje iz njih. Iz gledalca. Pa ni tako. Danes slika mogoče le ni tako preprosto umeščena v prostor, kot je bila nekoč. A tudi to ni čisto res, da je bila slika včasih preprostejša. Mogoče se je le ukvarjala z manj tematikami. Namreč, če bi radi razumeli baročno sliko, moramo dobro poznati krščansko ali antično mitologijo, ikonografijo … Na tistih slikah se veliko dogaja, ampak ljudje mislijo, da je tisto pač nekaj, kar je vsem znano, za sodobne teme pa včasih sodijo, da se slika ne more ukvarjati z njimi. Slike so vedno bile in so še vedno kompleksne. A tukaj sem si rekel: če mislite, da afne guncamo, potem bom točno to tudi naslikal.

Ljudi danes strašijo s katastrofo, hkrati pa jim na vseh koncih prigovarjajo, da morajo biti kar naprej srečni, kajti če niso, so za to krivi izključno sami.

V tem kontekstu je nekaj posebnega projekt Tristo kosmatih, ki sestoji iz 300 kosmatih podob, narisali pa ste jih s kemičnim svinčnikom, kar je nenavadna »tehnika« za poklicnega slikarja.

Najprej, gre za 299 kosmatih podob, kar pa seveda aludira na 300 kosmatih. Na ta projekt, na primer, so se gledalci zelo dobro odzvali. Razlog za to je verjetno splet različnih dejavnikov. Naredil sem 299 risb, na vsaki pa je nekaj kosmatega. Zagotovo se tudi ljudem, ki sicer nimajo stika s sodobno umetnostjo, zdi fino narisano. V izhodišču je bil zelo jasen koncept, ki temelji na prevodu znanega ljudskega reka »tristo kosmatih« v likovno podobo. Sočasno pa spet nekaj pove o naravi podobe danes. Vse podobe so enakovredne, čeprav sem upodobil voditelje in filozofe, od Karla Marxa do Groucha Marxa in lisic z mufki ter kosmatih stenic. Včasih je bila hierarhija pri upodabljanju v slikarstvu še zelo pomembna, tukaj risbe stojijo brez hierarhije, podobno kot zadetki na internetu. V razstavo pa sem gledalca tudi aktivno vključil. Za vsako od risb, ki sem jih prodal, sem prosil kupca, naj mi pove nov kosmati motiv, in potem sem ga narisal. Risb je torej vedno 299.

Razmišljate tudi o slikarstvu prihodnosti. Lotili ste se celo dokumentarca o androidu Dati iz znanstvenofantastične serije Zvezdne steze. Iz tega dokumentarca razberemo, da je umetnost tisto, kar dela človeka človeškega, in je zato nujna za sedanjo in prihodnjo človeško družbo.

Dokumentarec je bil v bistvu nekakšen »mockumentary« (lažni dokumentarec). V njem sem poskušal analizirati usodo slikarstva, za kar sem uporabil fiktivni lik Date, ki je android iz kultne serije Zvezdne steze. Želi postati čim bolj človeški in to poskuša doseči tudi s pesnjenjem in slikanjem. En pogled na ta dokumentarec in hkrati na vlogo umetnosti je torej humanističen, vanj dejansko tudi sam verjamem. A hkrati sem to delo dvoumneje postavil kot vprašanje: ali ni danes slikarstvo le še nekakšen »fan art«? Tako kot delajo feni Zvezdnih stez. Rišejo te like. Na isti način sem potem narisal Dato, le da sem ga upodobil pri slikanju.

Pogosto se norčujete iz družbene stvarnosti in vloge umetnosti v njej. Menda je vaša slika mačk (Rad imam mucike) vredna 7000 evrov. Zakaj se – kot so storili številni drugi umetniki – preprosto ne prepustite trgu, saj ste očitno že našli svojo tržno nišo in – kot je recimo storil Damien Hirst – svojega komercialnega uspeha ne ponudite kot nadomestka za umetniško avro?

Pri tej sliki je bila visoka cena del vsebine. A razlika med Hirstom in mano je tudi v tem, da on svojo sliko po takšni, pravzaprav stokrat višji ceni v resnici proda, jaz pa imam mačke še vedno doma. Sicer pa, odkar se je začela kriza, prodam le desetino tega, kar sem prodal prej. Vendar se mi zdi zelo zanimivo, kdo danes kupuje moje slike. Večinoma so to prekarci, samozaposleni v kulturi, pesniki, prevajalci. Ti še cenijo umetnost in kupijo kakšno grafiko, risbo ali manjšo sliko. Že dolgo ni bilo v moj atelje predstavnikov kakšne firme ali pa uspešnega poslovneža. Kaj pa vem, mogoče so zanje moje mačke prepoceni?