Velika zamrznitev plač

Realne plače so zadnjih letih komajda kaj zrasle v ZDA, v območju evra in na Japonskem pa so padle

Centralne banke so včasih močno nasprotovale povečevanju plač, češ da lahko povzročijo začarani krog rasti plač in inflacije, kar se je dogajalo v 70. letih prejšnjega stoletja. Po izbruhu finančne krize pred šestimi leti imajo drugačno skrb, ker plače stagnirajo, se vse bolj povečuje tveganje za deflacijo. V bogatih državah se plače zmanjšujejo že več let. Britanski tednik Economist navaja, da so med letoma 2010 in 2013 v članicah OECD plače na splošno ostale enake. VEČ>>

Realne plače so v tem obdobju komajda kaj zrasle v ZDA, v območju evra in na Japonskem pa so padle. Padci so bili posebej občutni v kriznih državah v območju evra, kot sta Portugalska in Španija, a realne plače so padle tudi v Veliki Britaniji. »Ostre prilagoditve so bolele, vendar so v veliki meri bile neizogibne. Realne plače na dolgi rok lahko rastejo le v skladu s produktivnostjo,« poroča Economist. Če produktivnost pada kot recimo v Veliki Britaniji od leta 2007, morajo realne plače pasti. Države območja evra je kriza prizadela v času, ko bi morale znižati stroške dela, da bi nadomestile padec produktivnosti glede na svoje severne sosede, kajti v območju skupne valute bolj razširjena oblika prilagoditve, to je razvrednotenje lastne valute, ni mogoča.

V večini razvitih držav se je produktivnost dela spet začela povečevati, a med njimi ni Velike Britanije ali Italije. V nekaterih državah, tudi v ZDA in Veliki Britaniji, se je zmanjšal pritisk visoke brezposelnosti na plače, v območju evra pa stopnja brezposelnosti še vedno vztraja pri 11,5 odstotka. Čeprav se je stopnja brezposelnosti v ZDA zmanjšala z 10 odstotkov konec leta 2009 na 6,2 odstotka, je rast nominalnih plač (ki niso prilagojene inflaciji) majhna. V ZDA so po podatkih Economista v letih pred krizo nominalne plače v zasebnem sektorju rasle po stopnji 3,5 odstotka na leto, zdaj pa rastejo za manj kot 2 odstotka. V Veliki Britaniji, kjer se je stopnja brezposelnosti v enakem obdobju znižala z 8,4 na 6,4 odstotka, so nominalne plače pred krizo rasle po 4-odstotni stopnji, zdaj pa rastejo le za 0,6-odstotka na leto.

V Veliki Britaniji je pritisk na plače večji, ker se je delež odraslih, ki so zaposleni ali iščejo službo, vrnil na prejšnjo stopnjo, ki znaša okrog 64 odstotkov, in kaže, da še narašča. V ZDA se je ta stopnja po izbruhu finančne krize zmanjšala za 3 odstotne točke in se še vedno giblje okrog 63 odstotkov.

Analiza, ki bo pokazala, ali je ta stopnja strukturne narave, kar pomeni, da se kmalu ne bo spremenila, ali ciklične narave, kar pomeni, da jo je povzročilo šibkejše okrevanje od pričakovanj, bo ključna za odločitev ameriške centralne banke Federal Reserve (FED) o dvigu obrestnih mer. Guvernerka Janet Yellen je pred kratkim dejala, da bi šibka rast plač lahko bila varljiva. Nova raziskava FED v San Franciscu kaže, da je veliko delodajalcev v času recesije zamrznilo plače zato, ker zaposleni bolj odločno nasprotujejo zmanjšanju nominalne plače kot zmanjšanju kupne moči zaradi inflacije. Delodajalci, ki takrat, ko so bili časi slabi, niso mogli znižati plač, jih zdaj, ko so časi boljši, ne povečujejo. Toda, ko se bo čas deflacije zaradi potlačenih plač končal, utegnejo plače spet začeti rasti.

To se lahko zgodi tudi zunaj ZDA, glede na to, da v članicah OECD ni bilo volje za nominalno znižanje plač. V Španiji se je recimo delež zaposlenih za polni delovni čas, ki so morali sprejeti zamrznitev plač, povečal s 3 odstotkov v letu 2008 na 22 odstotkov v letu 2012. Toda če se plače v Nemčiji povečajo, morajo manj konkurenčna gospodarstva svoje plače enako močno zmanjšati. Zato Jens Weidmann, guverner nemške centralne banke, zahteva višje plače, kar je drzna zahteva za državo, kjer se zelo bojijo visoke inflacije. Evropska centralna banka (ECB) je pravkar znižala obrestno mero na zgodovinsko nizko raven, a kmalu utegne ukrepati tudi bolj odločno, da bi povečala inflacijo na ciljno stopnjo malo pod 2 odstotka. To bi delodajalcem kriznim državam v območju evra omogočilo vrnitev konkurenčnosti z zamrznitvijo plač, manj verjetno je, da bi jih zmanjšali.

Plače seveda niso pomembne le za centralne banke, kajti nizke plače prinašajo manj davkov na prihodek in nižja vplačila za socialne prispevke, zato imajo vlade večje težave pri krpanju lukenj v javnih financah. Če realne plače ne rastejo, imajo tudi gospodinjstva na voljo manj denarja za trošenje. Bogate države zato po prepričanju Economista lahko pričakujejo zdravo in trajnostno okrevanje šele takrat, ko ne bo več pritiska na plače.