Flughafen Laibach*

Aerodrom Ljubljana so prodali samo zato, ker ga je bilo najlažje prodati

Kaj si neki navaden državljan želi od svojega letališča? Državljan, ki mu je malo mar, kdo je lastnik, ki se ne ubada s strateškimi vprašanji in ne bere letnih poročil? Tak državljan si želi, da lahko že iz Ljubljane, ne pa denimo iz Zagreba, Benetk, Celovca ali Gradca, odleti poceni in proti različnim destinacijam, pričakuje še, da bosta v čakalnici na Brniku tudi stol in prosto mesto, kamor bo odložil svojo potovalko. To so takšna legitimna, minimalna pričakovanja.

Ko se je vlada pred letom dni odločala o seznamu podjetij, ki so jih nameravali privatizirati, je premierka Alenka Bratušek izpostavila prav pogled navadnega državljana: »Kar se tiče razvoja tega letališča, mislim, da moramo vsi skupaj strmeti k temu, da se bo število potnikov na tem letališču povečalo, in kar je še pomembneje, da se bo povečalo število destinacij, kamor se s tega letališča da leteti oziroma od drugod na naše letališče prileteti,« je dejala oktobra lani v parlamentu. In kakšen je epilog?

Minuli teden je Slovenski državni holding (SDH) letališče po hitrem postopku prodal. Med kupci je izbral, ironično, nemško »državno« podjetje Fraport. Iz SDH so sporočili, da so dosegli izredno visoko ceno, »približno 21,4 mnogokratnika EBITDA«. Cena naj bi bila visoka, Fraport pa si namerava vložek povrniti tako, da bo na ljubljansko letališče preusmeril tovorni promet iz vse regije. Predsednik uprave Fraporta Stefan Schulte je ta teden razumel, da navadni državljani ne morejo biti navdušeni, če bo Fraport iz Brnika naredil industrijsko-logistično-transportno cono. Prav zato je poudaril, »da se nikakor ne nameravajo osredotočiti le na tovorni promet …«

Ta stavek pove vse. Še pred letom dni je država pri ljubljanskem letališču poskušala slediti interesom svojih prebivalcev. V skladu z načrti iz leta 2001 naj bi letos začeli graditi terminal T2. Denar zanj, 50 milijonov evrov, je bil zagotovljen, okrog 17 milijonov je obljubila Evropska unija. A se je temu država zavestno odpovedala, da je lahko letališče prodala, saj Fraporta potniški terminal ne zanima. To je bil tudi razlog, da infrastrukturni minister Samo Omrzel, ki je terminal zagovarjal, na podpis pogodbe ni prišel. Kakšen DHL bo lahko z novim ljubljanskim letališčem optimiral svoje stroške poslovanja, državljani pa zelo verjetno od tega ne bomo imeli veliko.

Bo zaradi tega vsaj proračun na boljšem? V SDH se hvalijo, da so dosegli »izjemno visoko ceno«, a tiskovna agencija Reuters je ta teden navedla mnenje analitika Dirka Schlampa iz banke DZ, ki je dejal, da je v primeru privatizacije Brnika t. i. mnogokratnik EBITDA res visok, a »po drugi strani tipičen za sektor«. Slaba tolažba torej, tudi cena očitno ni bila posebej presenetljiva.

Če pogledamo širše, je slika precej absurdna. Imamo predstavnike oblasti in njihove mnenjske voditelje, ki zadnje čase »privatizacijo« zagovarjajo, češ da bo ta prinesla razvoj, da bo pomagala krpati proračun – takoj za tem pa prodajo podjetje, ki še najmanj potrebuje strateškega partnerja. Aerodrom Ljubljana je namreč v košarici državnih podjetij najbolj dobičkonosen, njegov promet ves čas raste. Samo v tem letu se je zgolj potniški promet povečal za skoraj štiri odstotke.

Ljubljansko letališče je bilo prodano predvsem zato, ker ga je bilo najbolj enostavno prodati. Če že, bi morali prej prodati slovenskega letalskega prevoznika Adrio Airways, ki mu je letališče še lani pomagalo z izdatno finančno injekcijo. Ker ima in bo imela Adria veliko večje težave, bivši nadzornik Adrie, ekonomist dr. Maks Tajnikar, poudarja, da bi ju bilo veliko bolj smiselno prodati v svežnju.

*Letališče Ljubljana