Šolska lekcija iz EDM-ja

V dnevih pred petkovim nastopom ta čas v ZDA najpopularnejšega slovenskega glasbenika se je na domačih družabnih omrežjih – oglasili so se tudi (poklicni) glasbeni »poznavalci« – precej razpravljalo o tem, kako lahko fant, ki so ga slovenski mediji do nedavnega skorajda povsem ignorirali, že štirinajst dni pred koncertom razproda Križanke. A če kaj, potem je ustvarjalna pot Denisa Jašarevića alias Gramatika tako rekoč šolski primer tega, kako z ustvarjalnim pristopom, s trdim delom in kakopak z všečno glasbo pot do občinstva najdeš tudi mimo konvencionalnega glasbenega ustroja (industrije).

Nekateri so grebenje za vstopnice pripisali črednemu nagonu, drugi domoljubnim vzgibom, toda Gramatik bi ljubljanske Križanke verjetno napolnil tudi, če po rodu ne bi bil iz Portoroža, ampak iz New Yorka, kjer si je pred nekaj leti ustvaril nov dom. Navsezadnje temu pritrjujejo že milijoni ogledov njegovih posnetkov na YouTubu, pa tudi aktualna turneja Leave Your Mark, s katero bo do konca novembra obredel dobršen del Evrope in ZDA. EDM (electronic dance music) pač očitno ni več nov pojav pop glasbe le za ameriško študentarijo, ampak vse hitreje postaja svetovni fenomen, in kot kaže, proti njemu ni imuna niti slovenska mladež.

Da se stvari loteva resno, je napovedoval že scenosled petkovega večera. Ogrevanje najzgodnejših obiskovalcev je zaupal svojemu varovancu, komaj šestnajstletnemu Mariborčanu Emilju A. C.-ju in ameriškemu producentu/vokalistu Gibbzu. Temperaturo je s samosvojo kombinacijo semplanja, scratchanja in (živih) bobnov dvignil domači trojec Jimmy Barka Experience, vse skupaj pa je povezoval Pižama s standup vložki, v katerih je (tudi) skozi Gramatikovo zgodbo okrcal domače glasbene samovšečneže in provincialno mentaliteto na drugi strani križevniškega zidu.

Ko je v družbi multiinštrumentalista Russa Liquida ob glasnih ovacijah na oder naposled frajersko prikorakal še Gramatik, je bilo jasno, kdo je zvezda večera. S spretno sestavljenim setom smo dobili lep presek njegove kariere, ki jo je začel kot raper, nadaljeval s hibridom beatov in elektronike, priložnostno izstrelil kakšno bolj housersko koračnico, soulovsko obarvano pop elektroniko in okronal z lomljenjem ritmov po zgledu brostepa. Že tako dinamičen set je stopenjeval s komadoma Stevieja Wonderja in Jamesa Browna, vmes pa je na oder povabil še vedno kritičnega N’toka in mu sproti prikrojil novo podlago za komad Slovenec sem, s katerim tako rekoč v popolnosti označi slovenski stereotip, ki ga je Gramatiku z odprto glavo uspelo povsem razbiti.

Dobro premišljen in izvrstno izpeljan nastop je potrdil, da Gramatikovemu uspehu ni botrovalo naključje, pač pa močna delovna/ustvarjalna etika, pogum in pragmatičnost, s katerimi je hitre spremembe glasbenega konzumerizma spretno obrnil sebi v prid. In v prid fenov, ki so z njegovim nastopom dobili vse, kar so pričakovali, in več.