Odprava nadzora nad policijo?

»Tudi ukinitev oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili bo najbrž tehnična napaka koalicijskega sporazuma,« se je v času, ko so v javnost prišli prvi osnutki novega koalicijskega sporazuma, pošalil nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar. Ne, ni šlo za napako, veljavni koalicijski sporazum v poglavju Pravosodje in pravna država predvideva odpravo oddelka, katerega naloga je v bistvu preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih storijo policisti. In čeprav se sliši nerazumno, je ta koalicijska zaveza smiselna.

Vlada je konec leta 2007, ko je pravosodno ministrstvo vodil dr. Lovro Šturm, uvedbo novega sistema nadzora nad policijo upravičevala z zahtevo evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Matko proti Sloveniji. V tej zadevi je bila Slovenija obsojena, ker ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva zoper policijsko nasilje, torej zaradi pomanjkljive preiskave policijskega ravnanja, ki ne ustreza zakonom. Zakon je bil sprejet po nujnem postopku brez razprave. Dobili smo enoto na vrhovnem tožilstvu, v kateri so zaposleni trije tožilci in okoli deset tožilskih policistov, katerih naloga je izključno preiskovanje policistov.

Uvedbo novega sistema za »nadzor« nad delom policije so že tedaj spremljale številne kritike strokovne javnosti. Predvsem, da sploh ne gre za novo, drugačno obliko nadzora nad policijo, torej za nadomestek malo pred tem odpravljenega nadzora nad policijo, ki je bil urejen znotraj ministrstva za notranje zadeve. Nova ureditev je prinesla zgolj preganjanje kaznivih dejanj in nič drugega. Mag. Goran Klemenčič, tedaj še predavatelj na Fakulteti za policijsko-varnostne vede, zdaj kandidat za pravosodnega ministra, ki bo soodgovoren za implementacijo te koalicijske zaveze v praksi, je tedaj za časnik Večer dejal: »Po odločitvi evropskega sodišča v primeru Matko sem v strokovni reviji Pravna praksa napisal uvodnik ’Prezrto sporočilo iz Strasbourga’, kjer sem opozoril na pomanjkanje odziva na omenjeno sodbo, ki se je utapljala v množici obsodb Slovenije zaradi kršitev sojenja v razumnem roku. Te besede jemljem nazaj. Sporočilo iz Strasbourga ni bilo prezrto. Nasprotno. Bilo je narobe razumljeno in deloma zlorabljeno za prenagel eksperiment s tako resnimi zadevami, kot so kazenski postopek, policijska organizacija in varovanje človekovih pravic.«

Tožilski oddelek za pregon policistov je bil najočitneje zlorabljen leta 2010, ko je politična desnica prek Barbare Brezigar tožilske policiste uporabljala za dokazovanje politične zarote v zadevi Bulmastif.

Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili je bil ustanovljen v začetku leta 2008. Odtlej na leto prejme v povprečju 357 kazenskih ovadb zoper policiste, v šestih letih od ustanovitve pa je bilo zoper delo policistov skupaj vloženih 2146 kazenskih ovadb. V policiji je zaposlenih okoli 6500 policistov (uniformirani policisti in kriminalisti), ti pa pri delu redno prihajajo v stik z ljudmi. Če nekoliko poenostavimo, to pomeni, da se je od ustanovitve oddelka pa do danes v postopku, katerega posledica je, če sledi obsodba pred kazenskim sodiščem, trajna izguba službe, znašel že vsak tretji policist. Vsak tretji policist se znajde v predkazenskem postopku, ki je tajen in v katerem se zbirajo dokazi o obstoju kaznivega dejanja? Glede na ta podatek bi lahko sklepali, da je slovenska policija ena najbolj korumpiranih na svetu. Pa ni. Izmed množice pritožb na delo policistov, ki se po tem sistemu vse vodijo kot kazenske ovadbe, potem tožilstvo vsako leto v povprečju vloži le 49 obtožnih aktov, le dobra polovica od obtoženih policistov je nato pred sodiščem pravnomočno obsojena. Torej okoli 25 na leto. Za primerjavo, na ravni države je lani zoper polnoletne storilce kaznivih dejanj tožilstvo vložilo obtožni akt v 36 odstotkih zadev, 84 odstotkov teh se je končalo z obsodilno sodbo. Povprečje pri deležu obtoževanja na oddelku, torej zoper policiste, je le 14 odstotkov, uspeh obtoževanja, torej odstotek obsodilnih sodb, pa je le nekaj več kot 50. Statistični podatki kažejo, da je sistem neprimeren, saj je očitno velika večina policistov po nepotrebnem osumljena kaznivih dejanj.

V prid odpravi tega oddelka pa ne govorijo zgolj opozorila pravne stroke in številke. Na zadevo Bulmastif smo že kar nekako pozabili, ker je z leti zvodenela. A tedaj, leta 2010, je politična desnica v nesrečni zgodbi iskala politično zaroto z namenom destabilizacije leve (Pahorjeve) vlade. In sicer prav prek posebnega tožilskega oddelka, katerega odpravo zdaj predvideva koalicijski sporazum. Tedanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar je namreč mimo pristojnih tožilcev sama usmerjala tožilske policiste, da so iskali domnevno prikrivanje dokazov, ki naj bi ga bili zagrešili policisti, prisotni pri ogledu kraja Baričevičeve smrti. Njegovo smrt oziroma kraj »zločina« so želeli povezati z odvetnikom Mirom Senico, partnerjem tedanje notranje ministrice Katarine Kresal, ker naj bi policija prav to prikrivala. To delo je potem več let nadaljevala tožilka Dragica Kotnik, vodja tega oddelka. Do pred kratkim. Sodišče je namreč v tej zadevi pravnomočno razsodilo šele konec prejšnjega meseca, po skoraj petih letih. Policista Dušan Mikolčevič in Aleš Conradi, ki jima je Kotnikova očitala prikrivanje dokazov na kraju zločina, sta bila tudi na višjem sodišču oproščena vseh obtožb. Sodniki so celo zapisali, da kazniva dejanja, ki jima jih je očitala Kotnikova, sploh niso kazniva.