Slovenska popevka

Prvih ne bomo pozabili nikoli. Poletna noč, Orion, Trideset let in Pegasto dekle je le nekaj večnih komadov, ki jih je v svojih najboljših letih dala Slovenska popevka. Med zmagovalkami so bile tudi Jamajka, Moje orglice in Avtomat. No, pa Smodetova Še pomahal ni z roko in Šifrerjeva Za prijatelje. Zato še danes ne vemo, kaj natančno je slovenska popevka, razen da gre za pesem, ki si jo lahko popevamo.

Morda jo prav to iskanje identitete dela večno mlado, nikoli zrelo. Pol stoletja star projekt nacionalne radiotelevizije – kar pomeni, da ves ta juhuhu v osnovi plačujemo naročniki – je v smislu popevk bržkone najelitnejši domači festival, na katerem zacvetijo tako legende kot muhe enodnevnice. Na primer brigadir Anton Krkovič, ki je pred tremi leti napisal glasbo in besedilo za popevko Sam v izvedbi eks-Šank rock Matjaža Jelena.

Ali pa nacionalkin urednik Igor Pirkovič, v prostem času pesnik, ki je letos dobil nagrado žirije za najboljše besedilo Poseben lik. Njegov poetični dosežek je toliko bolj očiten, ker je bil na vrsti takoj za komadom »Dober dan, to sem jaz, roke, noge, trup, obraz. Jaz sem jaz, ti si ti, vsak le človek med ljudmi«, ki nas je navedel na misel, da spremljamo Veseli tobogan.

K sreči sta se voditelja Popevke do gledalcev ves čas vedla kot do zrelih odraslih ljudi. Blažka in Mario imata najmanj eno skupno značilnost – oba se lahko predstavljata le z imenom. Kar pomeni, da gre za nekakšni legendi. Blažka je na nacionalki odraščala kot ena izmed voditeljic Periskopa, sijajne oddaje za mladostnike.

Vsekakor je Blažka, ki je tokrat sebi in Mariu napisala tudi scenarij, manj polikana od drugih voditeljic, zna biti spontana in na trenutke celo duhovita; visoko nosečo pevko je na oder pospremila s »preden razpade na dva kosa«. Upamo, da se ji kmalu zgodi kakšna oddaja, kjer bo lahko še naprej odraščala in se razvijala. Če se da, brez odvečne okrasne solate, kakršno so ji za to priložnost našili na desno ramo.

Nacionalka se tudi tokrat ni izneverila svojemu zaščitnemu znaku pri prenosu glasbenih prireditev, se pravi težavam z zvokom. Pevcev se, vsaj na začetku komadov, ni dobro slišalo. Sicer pa so bili veliki revijski orkester RTV, razkošna scena in svetlobna tehnika precej vrhunski, tako da Slovensko popevko od glamurozne prireditve pravzaprav ločita le rdeča preproga in denarna nagrada, ki bi zmagovalcu omogočala kaj več kot to, da se gre po nastopu v ledenih Križankah pogret v tople kraje. Žirija je bila sicer najbolj naklonjena Istranu Rudiju Bučarju, ki je letos zmagal že na Melodijah morja in sonca, kar pomeni, da bo mogoče zmagal tudi na Emi.

In kaj bo s slovensko popevko čez tisoč let, ko naju več ne bo? Prvih mogoče res ne bomo pozabili nikoli, a vprašanje, če se bo zadnjih še kdo spomnil.