Zvezdniki v nastajanju

Prvi »hvala, ker ste prišli« sta Josh Lloyd-Watson in Tom McFarland, kreativno jedro najbolj nekreativno poimenovane zasedbe, izrekla že takoj v uvodu petkovega koncerta. A če je tej prvi zahvali botrovalo dejstvo, da je občinstvo veliko dvorano Kina Šiška napolnilo kljub vremenski povodnji, je vsak naslednji »hvala, res ste jebeno kul« izzvenel, kot da se dvojec še ni povsem privadil na vse večjo popularnost svojega benda Jungle. Ne le doma v Veliki Britaniji, tudi sodeč po dobrem odzivu slovenskega občinstva je Jungle ta hip očitno res ena bolj vročih zasedb.

Za Lloyda-Watsona in McFarlanda se je vse skupaj zgodilo zelo hitro. Od prvega singla ni minilo še niti leto dni, decembra lani ju je BBC nominiral za nagrado Sound of 2014, junija pa sta z razširjeno zasedbo že nastopila na festivalu v Glastonburyju, vse to še pred izidom dolgometražnega prvenca. Sredi julija je na veselje fenov naposled izšel istoimenski album Jungle, prefinjeno križanje britanskega bittersweet elektronskega soula in newyorškega stajliš disco hedonizma pa so pohvalili tudi kritiki.

Ni naključje, da so organizatorji festivala iTunes zasedbo pred nekaj dnevi na oder postavili skupaj s Pharrellom Williamsom. Dva dni pred koncertom v Šiški pa je Jungle fasal še nominacijo za nagrado Mercury in se znašel v eminentni družbi z Damonom Albarnom, Anno Calvi in FKA Twigs. Hja, ob vsem tem se človek ne vpraša, zakaj bi na koncert šel, temveč zakaj ga ne sme zamuditi.

Da zvezdam petkovega koncerta za zdaj še skromnega koncertnega repertoraja ni bilo treba odigrati dvakrat, so šiškarji za predskupino angažirali primorskega beatmakerja, elektronskega producenta in klaviaturista Blaža, tokrat v družbi bobnarja. In potem končno – Jungle. Koncertno pojavnost in izvedbo imajo člani dobro naštudirano, je pa hkrati res, da britansko-ameriška dvojnost njihovega izraza v živo dobi drugačno podobo. Videti so bili res kot tipična britanska rejversko-rockovska zasedba, toda glasba se je tokrat precej bolj nagibala na stran newyorške diskoidnosti, denimo po vzoru kakšnih Scissor Sisters pred desetletjem.

To ni nujno slabo in verjetno je v koncertnem kontekstu res težko poustvariti vse tiste detajle, ki krasijo studijske posnetke, toda na ta račun je glasba v drugem delu koncerta postala preveč monotona. Zapeljiva ritmika je bila dovolj za razgibavanje bokov, a hkrati prepočasna za resnejše plesno veseljačenje. Po drugi strani pa nas je večina najbrž vendarle prišla zaradi dobrega vtisa, ki ga je pustil album, zato je zvočno bolj asketska živa izvedba pustila nekoliko grenak priokus.

A ne prehitevajmo – kljub impresivni biografiji gre vendarle za bend, ki lahko vse svoje koncerte še vedno našteje na pamet v eni sami minuti. A če sodimo po tem, kako resno je zastavljen projekt, bo Jungle ob naslednjem obisku pri nas verjetno že ena večjih koncertnih atrakcij.