Siniša Gačić

Nekoč je bila revolucija

Boj za, dobitnik vesne za najboljši celovečerec letošnjega Festivala slovenskega filma (FSF), je prvi dolgometražni dokumentarec Siniše Gačića, diplomanta montaže in podiplomskega študenta režije na AGRFT, scenarista, režiserja, TV-voditelja in novinarja Studia City, ki je bil nekoč tudi novinar Mladine. Gre za dinamičen filmski portret gibanja 15o, slovenskega poganjka antiglobalističnega gibanja Zavzemimo, ki se je 15. oktobra 2011 utaborilo na ploščadi pred slovensko Borzo, tapeciralo njen vhod s protestniškimi parolami, snelo črko R z zlatega napisa »borza« na pročelju, jo nadomestilo s črko J, nato pa po nekaj aktivističnih performansih v pol leta zlagoma usahnilo.

Na festivalih slovenskih filmov običajno zmagujejo avtorske stvaritve, ki ne govorijo ravno o slovenskem tu in zdaj ali tega celo ignorirajo. Kaj se je zgodilo, da je letos zmagal dokumentarec?

Zgodila se je pogumna žirija, ki je ocenjevala filme in ne imen avtorjev. Govorimo o odločitvi petih oseb, med njimi so mladi, progresivni ustvarjalci, ki so Boj za izbrali za najboljšega, ker očitno čutijo ta tu in zdaj in so ga v filmu tudi prepoznali. Gre za strokovno nagrado, kar je zame še toliko večja čast.

Med tistimi, ki so bili presenečeni nad odločitvijo žirije, si bil tudi sam. S čim si po tvojem prepričal žirante?

Da, bil sem pristno presenečen. In res nikoli nisem pomislil, da bi film lahko dobil glavno nagrado. Upam, da sem jih prepričal z neposrednim dokumentarističnim pristopom. Film je rezultat sedmih mesecev snemanja, 120 ur materiala in poldrugega leta montaže. Po včerajšnji projekciji zmagovalnih filmov letošnjega FSF v Kinodvoru so mi mnogi rekli, da se film gleda kot igrani film. Veseli me, da smo mejo med dokumentarcem in igranim filmom vsaj malo zabrisali.

Film Boj za si sam zasnoval, oscenaril, produciral, posnel in zrežiral. Kakšna je bila finančna konstrukcija?

Ni bilo finančne konstrukcije. Film sem začel snemati s svojim fotoaparatom. Želel sem se preizkusiti v direktnem dokumentarizmu, kar mi je zgodba pred borzo dovoljevala. Skoraj vsak dan sem posnel kakšni dve uri materiala. Od opreme mi je manjkal mikrofon, ki pa sem si ga sposojal na akademiji.

Vse, kar si v film vložil, je tvoj čas?

Tako je. Imel sem srečo, da se je okupacija dogajala blizu mojega doma in sem bil tam lahko vsak dan, pol leta aktivno pri projektu. Če nekje snemaš, moraš nekje spati. Če bi se to denimo dogajalo v Ribnici, si tega ne bi mogel privoščiti, ker bi bilo snemanje nujno povezano s stroški.

Kdo je tvoje ciljno občinstvo?

Hm, seveda si želiš, da bi vsi videli tvoj film. Predvsem pa tisti, ki so v filmu. Tega me je bilo najbolj strah. Kaj bodo rekli, kako se bodo odzvali. Oddahnil sem si, ker ni bilo nobenih zamer in se nihče ni počutil zlorabljenega.

So se oglasili s policije, da po službeni dolžnosti preverijo kake posnetke?

Ne, niso. Za ta film ne. Pri meni so pozvonili za časa pete vseslovenske vstaje, ko so protestniki vdrli v kino Triglav in naj bi prišlo do kaznivega dejanja poškodovanja tuje lastnine. Policist me je iskal doma in na televiziji, a se po krajšem telefonskem pogovoru kasneje ni več oglasil. So pa zvonili mnogim aktivistom, ki jim zaradi akcije v kinu Triglav grozijo visoke kazni. Prav tako so aktiviste pred Borzo mastno oglobili zaradi organizacije neprijavljenih protestov.

Osnovni problem zajame že naslov: Boj za – boj za kaj? Nihče od udeležencev ne pozna odgovora. Kaj je pravzaprav alternativa? Zahtevati svet brez bank, politikov in strank deluje malce naivno ...

Tu gre za klasično dilemo o dveh pristopih. Številni protestniki so zagovarjali razvoj graditve boljšega sveta, sveta mnogoterih svetov, brez skupnega imenovalca in skupnega cilja. V različnosti vidijo svojo največjo moč. Na drugi strani pa se to ni izšlo pri tistih, ki so kot glas razuma zastopali stališče, da je treba proteste organizirati na neki realni osnovi. Ta razkol sem poskušal poudariti tudi v filmu.

Boj za začneš s stavkom, da je to zgodba o vseh nas. Kako jo lahko kot posamezniki zasukamo na bolje, če je celo gibanju bolj kot ne spodletelo? Je okupacija borze izgubila svoj naboj in širšo podporo zato, ker je kot alternativo neoliberalnemu kapitalizmu ponudila neorganizirani kaos utopičnih idej?

To bi morda znali povedati tisti, ki pred borzo niso prišli. Aktivisti, ki so bili tam, so opozarjali na probleme, ki so nam jasni in skupni. Zato aktivistov ne gre kriviti, ker so morda kje napačno ravnali, kriviti gre tiste, ki niso prišli protestirat in povedat, kako bi se bilo po njihovem treba boriti za spremembe.

»Številni protestniki so zagovarjali razvoj boljšega sveta brez skupnega imenovalca in skupnega cilja. Drugi so kot glas razuma zastopali stališče, da je treba proteste organizirati na neki realni osnovi. Ta razkol sem poskušal poudariti tudi v filmu.«

Nikita Hruščov naj bi nekoč izjavil, da je dober golaž pomembnejši od revolucije. Koliko protestnikov je bilo prišlo pred borzo zaradi dobrega golaža?

Na začetku ne prav veliko, na koncu pa se je delež takšnih večal. Kar je po svoje razumljivo. Gibanje Zavzemimo deluje na ulici, na javnem prostoru, ki je naravno okolje klošarjev, narkomanov in socialnega roba. Protestniki so jim tako dejansko vdrli v dom. Načelo odprtosti in širine se je v praksi tako izkazalo popolnoma drugače, nepredvidljivo.

Direktna demokracija je tudi linč, pove eden od protestnikov. Kako ljudem približati direktno demokracijo? Naključni opazovalci v filmu na aktiviste gledajo kot na cirkusante ali pa se jih bojijo.

Pri nas žal še ni tradicije direktne demokracije, kot jo npr. poznajo v Španiji, kjer so protestniki spontano postavili šotore, ki jih je bilo vsak dan več. Proteste pred borzo je spodbudil aktivistični krog, niso bili povsem spontani, in so tudi zato delovali nekako nenaravno. Drugače bo, ko bodo taki protesti postali družbena stvar, ne pa aktivistična.

Zadaj so mladi, brezposelni, brezdomci, študenti, anarhisti, priseljenci, spredaj glasnogovorniki iz javnega sektorja, ki se, če revolucija propade, vrnejo na svoja delovna mesta. Kaj pa ostali?

Ljudje s socialnega roba, ki so prišli pred borzo, so v številnih socialnih delavnicah našli svojo identiteto in nekoga, ki jim je znal prisluhniti. Jasno, med klošarjem in visokošolskim profesorjem obstaja široka vrzel, ampak bili so trenutki, ko se je ta vrzel uspešno in tvorno premostila. In konec koncev so skupaj zdržali pol leta.

Bolj ko so izpostavljeni idejni vodje gibanja 15o sesuvali izvoljene predstavnike ljudstva, bolj so jim postajali podobni. Nekateri od njih so danes že v državnem zboru. Kako izboljšati ta sistem, ki se nam je po besedah enega od aktivistov v 2000 letih zažrl v kosti?

V parlamentu je poslanec Združene levice, ki je bil najbolj glasen in strikten glede tega, da se odganja vse, kar diši po politični stranki. Spet se je pač izkazalo, da se zarečenega kruha največ požre. Morda se del odgovora glede spremembe sistema skriva v misli, ki mi jo je pred časom na hladilnik napisal prijatelj Engels, češ da naj sedaj, ko sem spoznal sistem, spoznam še samega sebe.

Je bilo gibanje 15o iskra, ki je zanetila vseslovensko ljudsko vstajo?

Ne. Ideje, ki so poganjale gibanje 15o, so bile v Sloveniji v različnih oblikah prisotne ves čas. Nekoč se je s podobnimi idejami branil skvot Molotov, kasneje se je gibanje angažiralo ob vstopu v NATO, podpiralo je izbrisane, migrantske delavce ... in leta 2011 se je zgodilo gibanje Zavzemimo.

In kaj bo po tvojem naslednje?

Pojma nimam. Zadnji protest, ki se ga spomnim, je bil proti seksizmu. Zdi se mi, da je nekatere navdušil boj skupin Pussy Riot in Femen.

Karkoli že bo, ti boš zraven?

Tam bom, a nisem povsem prepričan, da bom zadevo snemal.