Luknje v nemški gospodarski fasadi

Nemčija svetu prodaja visoko kakovostne avtomobile, toda ko v osnovni šoli začne odpadati omet, morajo starši zbrati denar za plačilo pleskarja

Za Nemčijo je dolgo veljalo, da ima odlično infrastrukturo. V zadnjih letih pa so se občutno zmanjšala tako javna kot zasebna vlaganja vanjo in vse več pristojnih je zaskrbljenih, kar rešiti ta problem. Po ugotovitvah novinarjev Spiegla je ta skrb upravičena, kajti ob blečeči fasadi nemško gospodarstvo propada. Svetovalec vlade in prvi mož inštituta za gospodarske raziskave (DIW) Marcel Fratzscher opozarja, da je državna infrastruktura zastarela, podjetja pa raje investirajo v tujini. VEČ>>

V zadnjem času Fratzscher na predavanjih občinstvo vpraša, katera država ima od začetka novega tisočletja nižjo rast od povprečja območja evra, v kateri državi se je hkrati produktivnost v tem času le rahlo povečala in dva od treh zaposlenih danes zaslužita manj kot leta 2000. Ni mu treba dolgo čakati, ko prvi udeleženec dvigne roko in reče, da je to Portugalska, drugi reče Italija, tretji v tem opisu prepozna Francijo. Potem Fratzscher čez nekaj časa z zmagovalnim nasmeškom oznani, da je to Nemčija.

Nemčija po njegovih besedah po svetu prodaja visoko kakovostne avtomobile in stroje, toda ko v osnovni šoli začne odpadati omet, morajo starši zbrati denar za plačilo pleskarja. Podjetja in gospodinjstva sedijo na premoženju v trilijonih evrov, polovico avtocestnih mostov pa bi bilo treba nujno obnoviti. Nemčija ima več koristi od Evrope kot večina drugih držav, kljub temu pa imajo njeni državljani občutek, da Bruselj izkorišča njih.

Marcel Fratzscher je ravnokar izdal novo knjigo Nemška iluzija (Die Deutschland Illusion), ki jo je napisal skupaj z nemškim gospodarskim ministrom Sigmarjem Gabrielom. Po njegovih besedah Nemci svojo državo vidijo kot stroj za zaposlovanje in model za izvedbo reform po vsej Evropi, ob tem pa se še sama ni pobrala od gospodarskega padca, ki ga je povzročila finančna kriza. Nemčija je videti kot velikan, a bolj, kot se ji približamo, manjša postane. Nemčija je »na poti, ki vodi navzdol« in živi »od svojih rezerv«, razlaga prvi mož DIW.

Močan trg dela po njegovih besedah še vedno prikriva največjo nemško nevarnost. Vlada in gospodarstvo sta v začetku 90. let prejšnjega stoletja 25 odstotkov BDP investirala v nove ceste, telefonske linije, univerzitetne stavbe in nove tovarne, lani se je ta delež zmanjšal na 19,7 odstotka. Ta padec kaže, da je malo katera industrijska država tako malomarna in skopuška, ko gre za njeno prihodnost. Prihodnost države in vsakdanje življenje državljanov je odvisno od tega, koliko evrov je porabljenih danes. Če je evro porabljen takoj, ni uporaben za prihodnost. Mogoče ga je tudi hraniti za porabo v prihodnosti. Lahko pa ga je tudi investirati v podjetja, izobraževanje in infrastrukturo, in tako postane osnova za blaginjo v prihodnosti, tehnični napredek in dodatna delovna mesta. Problem Nemčije je, da denar danes večinoma porablja za prva dva namena.

Po oceni DIW je primanjkljaj investicij med letoma 1999 in 2012 znašal okrog 3 odstotke BDP, kar je največja »investicijska luknja« med vsemi evropskimi državami. Samo med letoma 2010 in 2012 je ta luknja dosegla 3,7 odstotka BDP. Samo za ohranjanje statusa quo in razumne rasti bi nemška vlada in podjetja morala na leto porabiti 103 milijarde evrov več kot danes. Problem zaradi premalo investicij se zaostruje tudi zaradi slabšanja gospodarskih kazalnikov, vlada kanclerke Angele Merkel se bo morala zato odločiti, ali bo to padanje skušala zaustaviti z investicijskim programom.

Nemško gospodarstvo že leta ne investira več dovolj. Podjetja imajo po oceni DIW v prihrankih 500 milijard evrov, delež investicij v nemškem zasebnem gospodarstvu pa je od leta 2000 do 2013 padel z 21 na 17 odstotkov. Mnogi ekonomisti menijo, da podjetij ne skrbijo le vse slabše ceste, ampak tudi pomanjkanje kvalificiranih delavcev, razmere v območju evra in rast stroškov za energijo. Ta strah pa ovira načrtovanje nemške prihodnosti. Posledice so hude. Ob upoštevanju inflacije so v zadnjem desetletju mnoga podjetja zmanjšala vlaganja v stroje in računalnike. To pa ne pomeni, da so prenehala investirati, ampak da investirajo v tujini. Bavarski proizvajalec avtomobilov BMW se je recimo odločil investirati 1 milijardo dolarjev v največjo tovarno na svetu v Južni Karolini v ZDA. Odkar so se v ZDA zaradi hidravličnega frakturiranja (fracking) znižale cene energentov, nemška podjetja množično investirajo v ZDA. Zemeljski plin je v ZDA zdaj za dve tretjini cenejši kot v Nemčiji. Simenes pa je že napovedal, da bo v prihodnje vse posle podjetja vodil iz pisarn v ZDA.

Da pomemben del infrastrukture v Nemčiji potrebuje obnovo, je najbolj vidno na mostovih. Leta 2008 je bila Nemčija na lestvici držav z najboljšo infrastrukturo, ki jo je objavil Globalni gospodarski forum Davos, še na tretjem mestu. Zdaj je na sedmem. Desetletja je svet Nemčiji zavidal njene ceste in železnice, zdaj ta kapital izginja. To bi bilo mogoče ustaviti, če bi Nemci v to infrastrukturo na leto investirali dodatnih 10 milijard evrov na leto, ocenjujejo na DIW.

Tudi tako imenovani energetski preobrat oziroma prehod na obnovljive vire energije je po prepričanju Marcela Fratzscherja eden od največjih izzivov »naše generacije«. Če bo uspešen, bo zagotovil več sto milijard evrov vredno novo infrastrukturo brez jedrske energije, če pa se bo končal v zmedi, lahko povzroči tudi izgubo v tako velikih zneskih. Številni investitorji energetski preobrat že vidijo kot primer zgrešenih investicij in slabega načrtovanja. Sončne in vetrne elektrarne, ki so stale milijarde evrov, so že dograjene, novega omrežja za transport te energije pa še ni, saj investitorji ne vedo, ali ga bo zaradi nasprotovanja državljanov sploh mogoče dograditi.

Hkrati bi bilo potrebno dograditi nove klasične elektrarne, ki pa zaradi energetskega preobrata niso več dobičkonosne. Veliko priložnosti in hkrati tudi tveganja prinaša odločitev o zaprtju jedrskih elektrarn in izstopu iz jedrske opcije. Če politiki tega projekta ne bodo ustrezno izvedli, Nemčiji grozi velik polom. Po Fratzscherjevih besedah je energetski preobrat »poskus«, za katerega ni »izkušenj s področja gospodarske politike«.

Nemčija se prav tako sooča z vse večjo demografsko krizo. Za vrtce, šole in univerze porabi le 5,3 odstotka BDP, povprečje držav OECD pa je 6,3 odstotka. Podjetja, kot je BASF, zato ne čakajo več na vlado, da bi to spremenila, ampak so že sama ustanovila združenje Tovarna znanja, katerega namen je, si z zgodnjim izobraževanjem zagotoviti ustrezno usposobljene kadre za prihodnost.

Nemčija bo lahko ohranila svoj položaj na lestvici konkurenčnosti gospodarstva le, če se bo osredotočila na prihodnost. Zato pa mora prenoviti svoje tovarne, transportne arterije in omrežja za prenos podatkov, bolj učinkovito izobraževati mlade in najti nove poti za uporabo velikanskih vsot denarja, ki so zdaj naložene v prihrankih, na način, ki bo pomagal gospodarstvu. To pa ni ključno le za prihodnost Nemčije, kajti Marcel Fratzscher pristavlja, da je ključ za dolgotrajno gospodarsko uspešnost Evrope v moči nemškega gospodarstva.