Kako je tudi Obama dobil svojo vojno

Nova zmaga propagandnega stroja ZDA

Za vsakogar, ki dvomi v učinkovitost sistema propagande v ZDA - v opevani domovini svobode tiska - je dobro pojasniti, zakaj se je mnenje ameriške javnosti v zadnjem času bistveno spremenilo v prid vnovični uporabi vojaških sil v Iraku. Na začetku poletja, ko je bil propagandni sistem popolnoma osredotočen na demonizacijo tovariša Putina v rdeči Rusiji, je le manjšina Američanov podpirala možnost vnovičnega bombardiranja Iraka. Septembra se je ta podpora nenadoma dvignila na 71 odstotkov. Še več, anketa NBC/Wall Street Journala je pokazala, da 34 odstotkov Američanov podpira tudi uporabo kopenskih sil v boju proti Islamski državi, ki je »največja grožnja doslej«. VEČ>>

Kaj se je zgodilo? Ben Schreiner v članku na spletni strani Counterpunch pojasnjuje, da se je treba vrniti samo nekaj tednov nazaj, ko se je elita na oblasti javno spraševala, kako premagati ameriško vojno utrujenost. V začetku avgusta je predsednik Barack Obama prvič napovedal uporabo ameriških letalskih sil proti islamski državi na severu Iraka, da bi »preprečili genocid« proti kurdski manjšini Jazidom. To je »genocid grdih fantov«, ki naj bi nadzorovali narode, ki so geopolitično pomembni (Irak, Srbija, Irak, Libija, Irak…).

Toda Obamove besede o reševanju Jazidov niso bile dovolj, da bi se javno mnenje v ZDA dovolj spremenilo v podporo vojni. Razlog je zadnja vojna v Iraku, ki je ZDA stala več kot 3.000 milijard dolarjev, zahtevala več tisoč žrtev med ameriškimi vojaki in več milijonov žrtev med Iračani. Naj so se še tako trudili, resni mediji javnosti, ki je bila še vedno utrujena od vojn, niso mogli prodati, da je nova vojna nujna, ker je treba preprečiti genocid. V akcijo je moral stopiti sistem propagande, ki je v besednjak za prepričevanje ljudi vključil strah.

Islamska država je 19. avgusta na spletu objavila posnetek obglavljanja ameriškega novinarja Jamesa Foleyja. Kmalu so objavili še posnetka o obglavljenju ameriškega novinarja Stevena Scotloffa in britanskega humanitarnega delavca Davida Hainesa. Ti vojni zločini so prav tisto, kar so jastrebi v Washingtonu potrebovali, da so spremenili mnenje državljanov. V kulturi, ki je obsedena s pozitivnim razmišljanjem, je vedno mogoče najti svetlo plat, tudi pri obglavljenju.

Izurjeni ameriški propagandisti so se tako lahko hitro lotili dela in Islamsko državo, ki reže glave, začeli predstavljati kot največjo grožnjo ameriškemu narodu. In res zdaj devet od desetih Američanov verjame, da je Islamska država »resna grožnja za ključne interese ZDA«. Ti »ključni interesi« so seveda striktno interesi korporativne Amerike, ki so v nasprotju z interesi večine. Grožnjo za elito na oblasti propagandni sistem sprevrača v grožnjo za čudovit ameriški način življenja. Povprečni Američan in Američanka razumeta, da je ogrožena njuna od boga dana pravica, da sedeta v avto in se vsako leto z njim zapeljeta na romanje do trgovine Apple, kjer se poklonita novemu modelu iPhona.

Če tolpa frankenštajnovskih pošasti, ki jo ustvarijo ZDA v Siriji in Iraku, grozi, da bo uničila ameriški način življenja, ki temelji na čudoviti potrošnji na podlagi poceni nafte, ki je pod nadzorom ZDA in njihovih strank, je nekaj treba ukreniti. Na koncu je vedno bolje narediti nekaj kot nič, piše Ben Schreiner. Le kako bodo prihodnji zgodovinarji, ki bodo preučevali ameriški imperij, ocenjevali lahkoto, s katero elite lahko vedno znova pomirijo Američane s skrbno zapakiranimi slikami ameriških bomb, ki s sodobno tehnologijo ubijajo ljudi brez obrazov.

Večina Američanov z vojno nima neposrednih izkušenj, saj se dogaja daleč od njihove domovine. Sheldon Wolin v knjigi Democracy Inc. piše, da je največja zmaga virtualne realnosti vojna. Vojna je za Američane virtualna realnost, ki jo dojemajo enako kot računalniško igrico ali akcijski film na ekranu. Ko je vojna malo več kot digitalni spektakel, je mogoče le z zelo hitrimi ukrepi odpraviti zdolgočasenost ljudi od vojn. In strah vedno rodi sovraštvo. Ben Schreiner zaključuje, da je sedanja podpora javnosti za še več imperialnega barbarizma zgolj zadnji dokaz za trdno zmago sistema propagande.