Vsakič isti, drugačni, boljši

Pred dobrimi tremi leti, na koncertni predstavitvi plošče Pump Down!!, se nam je med vrsticami zapisalo, da je Moveknowledgement najbolj kul domač bend, ki se izvrstno znajde v studiu in na odru, obenem pa še eden redkih, ki mu uspe napolniti Kino Šiška.

Po petkovi koncertni premieri skladb z novega albuma See se to mnenje ni spremenilo. Pa to ne pomeni, da drugi domači bendi spijo, celo nasprotno – zanimivih bendov je iz leta v leto več, to je v petek ne nazadnje potrdila že mlada zasavska zasedba Koala Voice. Toda ne spi niti Moveknowledgement. Frontman N’toko tokrat sicer res ni skočil v mosh pit pod odrom, je pa bila zato njegova odrska aerobika zrela za novo serijo oddaj aerobike z Jane Fonda.

Prva pokušina par novih skladb se je zgodila na letošnjem Schengenfestu, kjer je Moveknowledgement nastopil z zasedbama Laibach in Die Antwoord, in napovedala odmik od prejšnjega albuma. Če so bile skladbe s prejšnjega albuma s hipnim apilom zrele tudi za kakšen radio s širšim dometom, novi material najbrž ne bo. To je na neki način paradoksalno, saj so mojstrsko sproducirane skladbe, ki jim ne manjka zapeljivih zank, tokrat celo bliže logiki (zrelega) popa, a je hkrati res, da so daljše in poslušalca bolj mantrično zvabijo v svoj svet. Kot nalašč za koncertno izkušnjo.

Na premiernem koncertu se je v vlogi predskupine izvrstno znašla zasedba Koala Voice, sicer zmagovalka Špil lige in letošnja udeleženka Klubskega maratona, o kateri se na domači sceni že lep čas širi dober glas. Upravičeno. Rockovsko obarvane skladbe, na katere se lepijo pritikline popa in disca, gredo hitro v uho, navdušijo z optimističnim, igrivim razpoloženjem, četverec pa se zelo dobro znajde tudi na odru.

Potem so na oder stopili Moveknowledgement in s scenosledom storili tvegano potezo, saj so na začetek koncerta postavili nove komade, ki se pri občinstvu pač razumljivo še niso prijeli, ne nazadnje je album See izšel le teden dni pred koncertom. Ker so jih v celoti igrali prvič, so nekatere skladbe izvedli še nekoliko v krču, a temperatura med obiskovalci je naraščala iz minute v minuto. Ko so na vrsto prišle dobro znane skladbe s prejšnjih dveh plošč, je veseljačenje pod odrom in na njem doseglo vrhunec. N’toko je skakal kot gumijasta žogica, ko mu je zmanjkalo moči in je obležal na hrbtu, pa je iz trebuha privlekel glasove, vredne kakšnega Maxa Cavalere v najlepših letih. Zaostajala ni niti preostala četverica, čeprav je res, da je večina novih skladb pustila boljši vtis na plošči.

Če se je po plošči Pump Down!! in »radijskih hitičih« kdo morda spraševal, ali Moveknowledgement postaja mainstream bend, se zdaj gotovo ne več. Še manj po vložku kitarista Uroša Weinbergerja, ki je s pevskim debijem pospremil priredbo kultnega nemškega novovalovskega hita Eisbär zasedbe Grauzone. Če bi se hoteli iti puhel pop, bi odžvrgoleli komad Wind of Change šlager prvakov Scorpions. Kar pa pravzaprav tudi ne bi bilo slabo.