Damjan Damjanovič

»Ljubljana je navidezno lepa«

Damijan Damijanovič je bil nekoč član stranke Boruta Pahorja, kandidiral je na njeni listi, prvič je postal direktor Slovenske filharmonije v času ministrice Andrej Rihtar. Kulturni resor je takrat upravljala SD. A po nekaj letih si je Damijanovič premislil, vključil se je v SDS in ostal direktor. Lani je začel svoj tretji mandat, a bi sedaj raje postal župan Ljubljane. Kot pravi, kandidira kot samostojni kandidat, zbral je dovolj podpisov. Svoje (nove) strankarske pripadnosti ne skriva, podpisal je recimo memorandum o »montiranih sodnih procesih«. Ko Damijanovič govori o Patrii, govori z besedami Janeza Janše. »Največji problem je izključevanje,« dodaja. »To je pravi problem Slovenije.« Ljubljani bi rad vrnil ponos, občutek, kaj pomeni, »če si Ljubljančan«.

Pred dobrim letom dni ste bili izvoljeni v tretji mandat direktorja Slovenske filharmonije, a ste se hitro odločili, da boste raje kandidirali za župana Ljubljane? Zakaj?

V življenju vse dozori ob svojem času. Za politiko sem vedno mislil, da je pravi čas zanjo, ko si star okoli petdeset let. Ko imaš za seboj že poklicno pot, strokovno kariero, izkušnje. Sedaj je prišel ta čas. Do politike sem imel vedno distanco, res je, da sem član SDS, da sem sedel v strokovnih svetih za kulturo, a vodilnih funkcij, upravnih odborov in podobno, sem se izogibal. Namenoma sem delal le na področju kulture in kulturne politike. Tudi član SDS sem postal, ker sem želel zagovarjati interese kulture. Stranke so namreč sestavni del družbe, samo pri nas se delamo, da je to nekaj posebnega. Kot direktorja filharmonije, ki se je izkazal s svojim delom, so me začeli nagovarjati, naj poskusim še na volitvah, in tudi zato, ker me volivci poznajo tudi po resničnostih šovih, prepoznavnost pa je nujno potrebna za uspeh, sem se odločil, da kandidiram.

Zakaj kandidirate kot samostojni kandidat? Ste član politične stranke.

Sam med strankami in politiki ne delam ideoloških razlik. Ko sem pred dvanajstimi leti kandidiral za župana Mute, sem kandidiral na listi ZLSD (sedaj SD), in takrat pozval vse stranke, naj se v občinskem svetu oblikuje velika koalicija. To bi bilo dobro tudi za Ljubljano.

Gre za oportunizem. SDS v Ljubljani ni priljubljena, zato kandidirate kot samostojni kandidat.

Seveda sem bil na sedežu stranke SDS, o moji kandidaturi smo se pogovarjali, govoril sem jim o tem, da se moramo v mestu povezovati. V življenju nikoli nisem imel rad vnaprejšnjega izločevanja. Ne bi me motilo, če bi me na koncu podprli tudi pri SDS, v NSi še, kdo drug, nekaj smo se pogovarjali celo o podpori SMC, a so na volitve šli s svojim kandidatom. Naj torej ponovim: eden od zavirajočih elementov v Sloveniji je izločevanje posameznikov, interesnih skupin, kogarkoli zgolj na podlagi tega, v kateri tabor sodi. Popolnoma enako vprašanje bi lahko zastavili Zoranu Jankoviću, zakaj on kot predsednik Pozitivne Slovenije znova kandidira kot neodvisni kandidat.

SD je po političnem profilu levosredinska in po stališčih še zdaleč ni podobna SDS. Zakaj ste zamenjali tabor?

Prestopil sem zaradi svojega prepričanja, ne zaradi te ali one stranke. Zato, da bi lahko uveljavil svojo zgodbo. Programi na področju kulture so si med strankami zelo podobni. Če pogledamo socialne ukrepe, pa boste morali priznati, da je SDS na področju socialne države naredila mnogo več kot nekatere druge stranke.

Pred sodno palačo sem se pojavil, ker sem tudi tam nabiral volivce, povedal sem jim, kako razumem celoten proces. Predsednik SDS bo na koncu dokazal, da ima prav.

Res? To mi je ušlo. V času druge Janševe vlade se je veliko varčevalo, sprejet je bil neustavni ZUJF, mnoge kulturne institucije so imele okrnjene programe. Kako sami vidite to obdobje?

Da bo treba varčevati tudi v javnem sektorju, je bilo jasno že nekaj let. Res pa je, da se te stvari pri nas velikokrat delajo nesistemsko, kar počez. Nekaj se nekdo odloči, obljubi, spremeni, potem pa se ne preverja, kaj takšna politična odločitev pravzaprav pomeni. Danes mora filharmonija zaradi izplačila plačnih nesorazmerij zaposlenim plačati okoli 360.000 evrov bruto. To je veliko, vse izplačilo je padlo na ramena posameznih javnih zavodov. Pri nas smo sicer še vedno likvidni, denar za pokritje nesorazmerij smo vzeli iz presežkov, ki smo jih ustvarili v zadnjih letih. Kako bo naslednjo leto, ne vem, še posebno, če bo nova vlada znova zmanjšala sredstva.

Vseskozi govorite o tem, da je treba biti povezovalen, SDS pa je s svojo politiko destruktivna. Očitajo ji, da ruši temelje pravne države. Tudi vi ste bili pred sodiščem, kjer so govorili, da gre pri Patrii za montiran proces.

Nobeden izmed naju ni pravnik. O procesu Patria imajo pravniki različna mnenja.

Ne zanima me mnenje pravnikov, zanima me vaše mnenje. Ni vseeno, kako župan Ljubljane vidi delovanje pravne države.

Absolutno se strinjam. Ko sem bil pred sodiščem, sem razmišljal o tem, kako naj stopim pred zbrane ljudi. Tudi oni so volivci. In tam sem potem dejal, da me motijo ideološke razprtije in dejstvo, da se pred vsakimi pomembnimi volitvami pojavljajo sodni procesi, ki jih doživljata tako Janez Janša kot zdajšnji župan Zoran Janković.

Ali proces Patria razumete skozi shemo zarot? A ni bilo pri nakupih oklepnikov ugotovljeno neko kaznivo dejanje?

To je stvar pravnega pogleda, naj o tem odločijo sodniki. Pred sodno palačo pa sem se pojavil, ker sem tudi tam nabiral volivce, povedal sem jim, kako razumem celoten proces. Oni lahko to sprejmejo ali pač ne.

Govoriva o koruptivnih dejanjih politikov. Ali bi bilo prav, da bi se Janković, ki je obremenjen s koruptivnimi sumi, kmalu bo na sodišču, umaknil in pustil, da pravna država pretehta njegovo krivdo?

Peter Vilfan je postavil standard, ki bi se ga morali držati vsi politiki. Takoj, ko je povzročil prometno nesrečo, za katero je bil kriv, je odstopil. Dal je jasen signal. Pa četudi potem alkoholiziranost pravno ni bila potrjena. Volivci so njegovo gesto razumeli in mu znova podelili poslanski mandat.

Predsednik vaše stranke razmišlja drugače. Pravnomočno je obsojen zaradi koruptivnega kaznivega dejanja. Sedi v zaporu. In še vedno deluje kot vpliven politik.

Ali je na Dobu zaradi korupcije ali zaradi afere Patrie?

Čakajte, to je enako, gre za pravnomočno dokazano kaznivo dejanje obljube neupravičene nagrade.

Predsednik SDS bo na koncu dokazal, da ima prav. Vsak v politiki ravna po svoje, vsak ima svoj način. Če bi Komisija za preprečevanje korupcije pri meni ugotovila zakonske kršitve, bi sam takoj odstopil. Komisija je sicer na podlagi obtožb v anonimkah pred časom obiskala filharmonijo, a kršitev niso našli.

Stvari niso tako preproste. Janševo vlado so posredno odnesle ljudske vstaje, na katerih je sodelovala množica Ljubljančanov, tudi vaših volivcev.

Na teh demonstracijah nisem bil. Nobenih. Slovenija je skrenila s poti, politične stranke se bijejo za preživetje, za obstoj, vse manj je kompromisov, različne interesne skupine pa ta bograč izkoriščajo.

Težko bi se strinjal, da so bili protestniki zavedeni. A greva naprej, leta 2012 je vaš orkester sodeloval na proslavi ob dnevu državnosti na prireditvi, kjer naj bi se sodelujoči glasbeniki po vladnem pozivu v imenu državniških ciljev odpovedali honorarju. Zakaj umetniki ne bi smeli biti plačani?

Nekaj so »glasbeniki na svobodi«, svobodni umetniki, ki živijo na trgu, drugo pa so zaposleni v državnih institucijah. In če nas država financira in je naš delodajalec, to, da na državniških proslavah nastopamo zastonj, ni sporno. Sem pa takrat nasprotoval temu, da ne plačajo nastopa svobodnih umetnikov. To sem organizatorjem proslave tudi jasno povedal.

V filharmoniji trenutno poteka revizija poslovanja, ki jo opravlja računsko sodišče. Kaj bo prinesla?

Prav je, da računsko sodišče obstaja in nič me ne moti, da preverjajo poslovanje v času mojega direktorskega mandata. Celo sam sem jih pozval, naj pridejo, tudi zato, da bi nekaterim zaposlenim v javnem sektorju dokazal, kakšna so pravila poslovanja in odgovornosti direktorja. Nekateri namreč še vedno mislijo, da so zaščiteni bolj kot kočevski medvedi, da je vseeno, kako in kaj delajo. Revizija sodišča še ni končana, večjih kršitev gotovo ne bo, poslovanje je bilo pozitivno, v skladu zakonodajo.

Nedavno je filharmonija izgubila tožbo dirigenta Steffana Schreyerja, ker ste mu kot sodelavcu Slovenskega komornega zbora predčasno prekinili pogodbo. Ta prekinitev ni bila v skladu z zakonodajo.

Gre za odločitev na prvi stopnji, filharmonija se bo nanjo pritožila. Že vnaprej smo sicer vedeli, da so možnosti za uspeh javne institucije na sodišču zelo majhne, ker sodišča po inerciji odločajo v korist delavcev. Problem pa je bil v tem, da se Schreyer žal ni držal dogovorov o svojem delu. Ker smo vnaprej vedeli, da lahko to tožbo izgubimo, smo njegove delovne naloge prerazporedili, tako da nominalno filharmoniji ni bila povzročena škoda.

Ni mi recimo všeč, da je Kongresni trg postal zabavišče, na začetku je obstajala ideja, da naj bi bila ta ploščad osrednji mestni kulturni prostor.

Zakaj je filharmonija odpovedala ciklus Festinic, kjer so otroci spoznavali klasično glasbo? Bil je priljubljen.

Festinice je vodilo društvo in podpirali smo jih, dokler smo jih lahko. Veliko mojih glasbenikov je imelo soglasje, da je sodelovalo pri tem projektu. A na koncu filharmonija ni mogla več sama pokriti stroškov dvorane, organizatorji Fetsinic pa žal niso imeli dovolj denarja, da bi najem plačali. Šlo je za simbolične cene, nekaj sto evrov, glasbeniki pa so bili za svoje nastope na Festinicah plačani. Ne razumem, zakaj bi filharmonija v svojo škodo nadaljevala z brezplačno oddajo dvorane. Sicer pa tudi ostali organizatorji za najeme dvoran, katerihkoli, ne samo naših, plačujejo.

Šlo je za popularizacijo klasične glasbe pri otrocih in njihovih starših, v filharmoniji pa imate osip obiskovalcev.

Veliko naših rednih obiskovalcev je starejših, težko pridejo do naše dvorane. Zato recimo razmišljamo o povezavi s taksisti, ki bi starejšim obiskovalcem omogočili dostop na prireditve. Pri obiskovalcih klasičnih koncertov gre za svetovni trend, abonenti so stari več kot šestdeset let, obiskovanje kulturnih prireditev pa postaja način življenja starejših oseb.

Po Ljubljani je veliko plakatov z vašo podobo. Kdo so financerji vaše volilne kampanje?

Stala bo okoli 20.000 evrov. Financiram jo predvsem sam in še nekaj fizičnih oseb.

Verjetno vam je všeč, da pred filharmonijo avtomobili ne parkirajo več.

Seveda in gradnjo garažne hiše na Kongresnem trgu sem tudi osebno podprl. Nekatere stvari je župan Zoran Jankovič gotovo naredil dobro, pa četudi se je za njegove projekte mesto začelo zadolževati. Vendar imajo njegovi uspešni projekti tudi drugo stran. Ni mi recimo všeč, da je Kongresni trg postal zabavišče, na začetku je obstajala ideja, da naj bi bila ta ploščad osrednji mestni kulturni prostor. Res je, na trgu so tudi koncerti resne, klasične glasbe in tudi Jan Plestenjak in Modrijani me ne motijo, če so napovedani vnaprej. Narobe pa je, da so tukaj tehno, elektronska glasba, športne in druge prireditve, vibracije se širijo po hiši, velikokrat moramo prekiniti vaje. Tovrstni dogodki ne sodijo na trg, ki ga obdajajo uršulinski samostan, stavbi ljubljanske univerze in Slovenske filharmonije. Naj poudarim, množični koncerti me ne motijo. Tudi če so to koncerti klasične glasbe, ne pomeni, da so zato, ker so zunaj, ker so dobro obiskani, nekakovostni. Tudi klasična glasba je lahko popularna. Mozart je bil v svojem času komerciala, pisal je za ljudi, na njegovih operah so pili pivo in jedli kure. V filharmoniji se je recimo pred leti pojavil upor, ko sem dal na program latino glasbo. Ljudje so bili začudeni, šokirani, a enako latino glasbo je izvajala tudi berlinska filharmonija pred 25.000 ljudmi. V Sloveniji prenekateri klasično glasbo žal razumejo na zaprt, aristokratski, elitističen način.

Vrniva se v Ljubljano. Nekje ste dejali, da vam zapora centra ni všeč. Zakaj?

Tako, kot je sedaj, gotovo ni dobro. Ali naj se center dokončno zapre, torej tudi brez avtobusov in taksistov, ali pa naj se znova odpre. V mestu je še veliko stvari, ki me moti. Moja opažanja in pripombe tistih meščanov, ki so podprli mojo kandidaturo, so, da se premalo pozornosti posveča samim ljudem, meščani so izgubili občutek pripadnosti, ponosa. Bom neposreden, v Ljubljani cveti gradbeništvo, pozablja se na slehernika. Naj omenim samo šport. Poglejte, kaj je za Mariborčane in Maribor naredil nogometni klub in v kakšnem položaju je Olimpija. Mesto tu svoje naloge ni izpolnilo.

Kako bi zaključili odprte projekte? Emoniko, Stožice, Plečnikov stadion …

Treba je pogledati, kaj se je dogajalo z denarjem, kdo je bil odgovoren, kdo je bil resničen financer. Na pol zgrajene stvari ne smejo ostati takšne, kot so danes. Če ne drugačne, je treba poiskati nove investitorje, ki pa jim bomo omogočili, da bodo od svoje investicije kaj imeli. V Sloveniji imamo namreč nenavadno logiko, tuji vlagatelji naj bi nam dali denar, potem pa naj bi ta denar upravljali sami. Ljubljana je navidezno lepa, tukaj v centru je, a če greste samo nekaj kilometrov stran, recimo v Zalog, je vse skupaj videti kot Slovaška ali Češka pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Mostovi, spomeniki, tlakovane ceste so nekaj dobrega, v Ljubljani pa so tudi hiše brez kanalizacije, stanovanja brez pitne vode, ceste brez pločnikov in z luknjami, imamo zaraščene parke, polomljena otroška igrišča.

Bo v Ljubljani drugi krog volitev?

Tako kaže. Računam, da se bo to nezadovoljstvo, ki ga je čutiti v Ljubljani, izrazilo na voliščih.