Dolga zgodovina obresti

Katoličani smejo šele od leta 1983 spet povsem legalno sprejemati obresti

Zgodba o obrestih je polna skrivnosti, laži, prepovedi. Med najstarejšimi obrestnimi sistemi je babilonski. V 18. stoletju pred Kristusom je v Babilonu vladal kralj Hamurabi. Zapustil je Hamurabijev zakonik, ki je bil vklesan v kamen. Ta zakon je urejal vsakodnevno življenje in tudi za obrestovan dolg, piše Sara Weber v Die Zeit. V starem Rimu in antični Grčiji so prav tako uporabljali obresti. Običajna obrestna stopnja je bila 1 odstotek na mesec. VEČ>>

Že takrat so obračunavanje obresti kritizirali. Filozof Aristotel je zahteval prepoved obresti. Dejal je, da so denar iznašli kot menjalno sredstvo, z obrestmi pa se množi sam iz sebe. Ta oblika pridobivanja denarja je proti naravi, je dejal. V Bibliji piše, da ni dovoljeno jemati obresti od brata, ne v obliki denarja, ne v obliki jedi, ne z ničemer drugim, kar omogoča bohotenje. Kdor je kršil prepoved zaračunavanja obresti, so ga izobčili. Tudi Koran prepoveduje jemanje obresti.

Judovska religija pravi, da le od brata, torej od drugega Juda, ni dovoljeno zahtevati obresti. Tako so se Judi lahko ukvarjali z menjavo denarja, ko je bilo za katoličane to prepovedano. Pri ustvarjanju pohlepnega Juda je imel odločilno vlogo dramatik William Shakespeare. V Beneškem trgovcu je Jud Shylock posojal denar in zaradi tega ni bil priljubljen. O svojem poznejšem dolžniku Antoniu je dejal, da ga sovraži, ker je kristjan, še posebej pa zato, ker zastonj posoja denar in s tem v Benetkah znižuje obrestno mero. Kasneje Shylock celo zahteva, da bi z Antoniovega telesa lahko odrezal funt mesa, če mu ta ne bo mogel pravočasno vrniti dolga.

Toda že leta 1600, ko je Shakespeare napisal Beneškega trgovca, je bilo mogoče pravila o prepovedi obresti obiti. V Firencah je recimo mestna država uvedla davek, ki so ga državljani plačali, denar pa so potem dobili vrnjen z dobičkom. Da je bila to obvezna dajatev, cerkve ni motilo, torej je tako dejansko priznala obresti.

Karel V. je leta 1543 nizozemskim trgovcem dovolil dvigniti obresti, čeprav je cerkev temu nasprotovala. Martin Luter je recimo nakup z obrestmi imenoval »največja nesreča nemškega naroda«. V 17. stoletju so v Flandriji nastali nadregionalno organizirani kreditni trgi. Tako je obrestovano posojilo spet postalo splošna praksa.

Avstrijski ekonomist Eugen von Böhm-Bawerk v 19. stoletju v obrestih ni videl cene denarja, ampak ceno za čas, ko posojilodajalec tega denarja ni imel na voljo za svojo potrošnjo. Britanski ekonomist John Maynard Keynes je kasneje obresti opisal kot nagrado za to, da se je posojilodajalec za določen čas odpovedal likvidnostnim sredstvom. Obresti so nadomestilo za to odpovedovanje. Katoličani smejo šele od leta 1983 spet povsem legalno sprejemati obresti.