Kdo ustvarja delovna mesta?

Delovnih mest ne ustvarjajo direktorji, korporacije in bogati investitorji

V ameriškem Seattlu so dvignili minimalno plačo na 15 dolarjev na uro. Robert Reich, nekdanji državni sekretar za delo in profesor za javne politike na univerzi Kalifornija Berkeley, na svojem blogu piše, da bi Seattlu morala slediti tudi druga mesta. Povečanje plač v Seattlu ne bo povzročilo zmanjšanja števila zaposlenih, ampak bodo zaposleni z nizkimi plačami dobili več denarja, ki ga bodo skoraj v celoti porabili v domačem okolju. Zato bo to povišanje pripomoglo k odpiranju delovnih mest. VEČ>>

»Konservativci so prepričani, da gospodarstvo bolje deluje, če imajo bogati več denarja vsi ostali pa manj. Nimajo prav, res je nasprotno,« piše Reich. Delovnih mest ne ustvarjajo direktorji ali korporacije ali bogati investitorji. Delovna mesta ustvarjajo pripadniki srednjega razreda in revni. Ti s svojimi nakupi omogočajo podjetjem, da se širijo in investirajo. Bogati so v ZDA bolj bogati, kot so bili kadar koli. Velika podjetja imajo toliko denarja, da ne vedo, kaj bi z njim. Dobički podjetij so rekordni, plače direktorjev rastejo.

Toda bogataši ne investirajo v nova podjetja. Med letoma 1980 in 2014 se je stopnja ustvarjanja novih podjetij v ZDA prepolovila, je pokazala študija Brookings. Korporacije ne širijo proizvodnje ali investirajo v raziskave in razvoj. Namesto tega z denarjem, ki ga imajo, odkupujejo svoje lastne delnice. Za širitev ali investicije nimajo razloga, če kupci ne kupujejo. Izdatki potrošnikov v sedanjem obdobju okrevanja rastejo počasneje kot v prejšnjih, ker nimajo dovolj denarja za nakupe. Vse dobičke so pobrali tisti, ki so na vrhu. To je 10 odstotkov prebivalcev. Povprečni dohodek gospodinjstva v ZDA je ob upoštevanju inflacije danes za 8 odstotkov nižji kot leta 2007 in za 11 odstotkov nižji kot leta 2000.

Ni globalizacija povzročila zatona srednjega razreda. Prvi razlog za to je zmanjšanje članstva v sindikatih. Sredi 70. let je bilo 25 odstotkov zaposlenih v zasebnem sektorju včlanjenih v sindikat. Po koncu administracije predsednika Ronalda Reagana se je ta delež znižal na 17 odstotkov, danes je v ZDA včlanjenih v sindikat samo še 7 odstotkov zaposlenih v zasebnem sektorju. Zaradi tega večina zaposlenih nima pogajalske moči, s katero bi si lahko izborili delež dobička od rasti.

Drugi razlog je padec minimalne plače. V letu 1979 je ta znašala 9,67 dolarja (po vrednosti dolarja v letu 2013), v letu 1990 je padla na 6,84 dolarja, danes znaša 7,25 dolarja. Ker so delavci danes veliko bolj produktivni, bi morala biti danes minimalna plača višja kot leta 1979. Znižanje minimalne plače je vplivalo na znižanje drugih plač in s tem povprečnega prihodka gospodinjstev. Edini način za zagotovitev gospodarske rasti je zagotoviti več denarja za 90 odstotkov prebivalcev. To pa zahteva spremembo strukture gospodarstva, najmanj, kar bi bilo treba narediti, pa je okrepiti sindikate in povišati minimalno plačo.

Izboljšati je treba tudi šole za otroke 90 odstotkov prebivalcev, zagotoviti boljši dostop do visokošolskega izobraževanja ter uvesti bolj progresiven davčni sistem. »Rast BDP je vse manj pomembna za blaginjo večine Američanov. Manj pozornosti bi morali namenjati rasti in več povprečnemu prihodku gospodinjstva. Če se povprečni prihodek gospodinjstva povečuje, je gospodarstvo v dobri formi. Če se zmanjšuje, kar se dogaja ves čas okrevanja, smo vsi v velikih težavah,« opozarja profesor Robert Reich.