Strošek? Dodana vrednost!

Krovna nevladna organizacija Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS) je objavila izsledke analize javnega financiranja nevladnega sektorja v zadnjem desetletju. Lani so nevladne organizacije prejele dobrih 317 milijonov evrov javnih sredstev, to pomeni, da se je javno financiranje nevladnega sektorja v zadnjih desetih letih več kot podvojilo.

Nevladni sektor je sicer lani skupaj ustvaril okoli 850 milijonov evrov prihodkov, saj delež javnega financiranja znaša manj kot 40 odstotkov prihodkov tega sektorja. Po besedah direktorja CNVOS Gorana Forbicija je 317 milijonov evrov javnih sredstev, ki jih prejmejo nevladniki, precej več, kot si je marsikdo kadarkoli predstavljal. A vendarle Slovenija nevladnim organizacijam namenja samo 0,88 odstotka BDP, države EU pa skoraj trikrat več (2,37 odstotka). »Povzetek analize bi torej bil, da slovenska država nevladnih organizacij sicer nikakor ne zanemarja, a hkrati njeno partnerstvo z nevladnim sektorjem vseeno ni niti približno tako močno, kot je v bolj razvitih državah EU.«

Predvsem bi bila smiselna sprememba načina financiranja nevladnih organizacij. Težava je v tem, da je financiranje večinoma, pa najsi bo to na državni ali lokalni ravni, osredotočeno na enoletno financiranje: »Ker to, da so vsako leto znova na trnih, ali bo denar ali ga ne bo za nadaljevanje programa, in to, da država sicer ploska nekemu sto tisoč evrov vrednemu projektu in ga na razpisu visoko oceni, nato pa mu dodeli 5000 evrov podpore, ni niti spodbudno niti trajnostno.« Poleg tega financiranje poteka po sistemu »vsakemu nekaj«, kar ni sporno samo po sebi, res pa je, da je za najresnejše projekte zaradi tega nekoliko manj denarja.

Na očitke, da nevladniki dobijo ’silne milijone’ javnega denarja, ki bi ga lahko gospodarstvo ’koristno’ porabilo, Forbici odgovarja, »da prejetih javnih vlaganj nevladne organizacije ne porabimo za svojo zabavo, ampak gre za financiranje različnih javnih socialnovarstvenih, izobraževalnih, zdravstvenih, kulturnih programov, požarne varnosti … Kaj bi gospodarstvo naredilo s tem denarjem, sicer ne vem, a praksa zadnjega desetletja me ne navdaja s kakim ne vem kako velikim optimizmom.« Forbici še opozarja, da bi manj denarja za nevladni sektor nujno pomenilo tudi manj brezplačnih kosil za ljudi, ki si kosil sami ne morejo več privoščiti, manj paketov pomoči za ljudi, ki živijo v revščini, manj postelj za brezdomce, manj pomoči za ljudi v duševnih stiskah, manj počitnic za otroke revnih … »Da o tako rekoč nični požarni varnosti niti ne govorim, saj jo v RS skoraj v celoti zagotavljamo nevladniki – prostovoljna gasilska društva.« Pa še nekaj loči nevladni sektor od gospodarstva, v prvem je sicer zaposlenih manj ljudi kot v drugem (nekaj več kot 7000), a drugače kot v gospodarstvu tudi v kriznih letih število zaposlenih v nevladnem sektorju raste.