Ko govori le glasba

V hrvaški prestolnici je bil v torek napovedan obisk danskega multiinštrumentalista in producenta Andersa Trentemøllerja, ki je z globalnega vidika eden največjih talentov elektronske glasbene scene in je dobro sprejet tako v mainstreamu kot svetu underground glasbe. Zaradi teh izjemnih referenc smo se v Zagreb odpravili nekoliko prej, a ko smo okrog osmih prispeli pred vrata Tvornice Kulture, smo presenečeni ugotovili, da kljub napovedim organizatorja ni prav nobene gneče. Bili smo celo prvi. A le dobro uro in pol kasneje smo pomirjeni ugotovili, da v notranjosti velike dvorane, ki v svoje nedrje sprejme 1500 ljudi, že vre od razgretih teles z vseh koncev in krajev. Tja so prišli v pričakovanju nastopa Trentemøllerjevega petčlanskega benda, njihovega prvega in tudi edinega v naši regiji.

Že njegov debitantski izdelek The Last Resort, kjer je raziskoval zvok, ki se giblje med indiejem in elektroniko, je bil zanj prelomen, naletel je na dobre odzive in dosegel širše občinstvo. Štiri leta kasneje je izdal album Into The Great Wide Yonder, ki je več pozornosti posvetil inštrumentalnemu zvoku, pa tudi vokalom. Lani pa izdal odličen in recenzentsko dobro sprejet album Lost, na katerem je gostil znana imena z neodvisne glasbe scene – od Sune Rose Wagnerja (The Raveonenettes) do Kazu Makino (Blonde Redhead), Jonnyja Piercea (The Drums) in legendarnega dua Low.

Če se zazremo v dansko glasbo zadnjega desetletja, se je Trentemøllerju res težko izogniti. Roker, ki dela elektroniko, uspešno briše meje med žanri ter ustvarja prepoznaven zvok in pri tem neizmerno uživa. Neumorno raziskuje nove zvoke in spaja hladen digitalni zvok s toplejšim analognim. Skupaj z uigranim bendom, v katerem deluje kot nekakšen dirigent, ki svojim glasbenikom daje dovolj prostora, da se razigrajo, streže ubrano mešanico plesne elektronike, dobrega popa, krautrocka, indieroka, post-punka, surfa, post-roka, new wava ter celo jazza in klasične glasbe.

Vse to smo lahko slišali tudi sami, ko nas je Trentemøller, udobno nameščen za svojimi klaviaturami, miksetami in ostalo tehniko, pospremljen s tremi kitarami, no, včasih celo štirimi, pa tudi bobni, popeljal na izjemno glasbeno-scensko popotovanje skozi svoje tri studijske albume.

Nastop je začel s hipnotičnim komadom Still On Fire, s katerim nas je dodobra ogrel, in nadaljeval s hitoidnima Shades Of Marble in Past Is The Begining Of The End ter s spretnim dramaturškim grajenjem tudi stopnjeval svoj nastop. Izpostaviti je treba še vsaj izjemno Marie Fisker, ki je navdušila s Candy Tongue. Slišali pa smo tudi neizogibno skladbo Even Though You’re With Another Girl in danes že pravo klasiko Moan.

V dobri uri in pol, v katero je bil vključen tudi bis, je le malokdo ostal nepotešen. Nastop Danca, ki je besedo ves čas prepuščal le glasbi, namenil nam ni niti ene same besede, pa se nas je tako dotaknil, da se je gladko uvrstil med tiste nepozabne nastope, ki se jih bomo spominjali še dolgo. Bravo.