Aphex Twin: Syro

+ + + + +

Syro je še pred izidom, ki ga je pred dobrim mesecem napovedal balon nad Londonom, postal letošnji najbolj razvpiti album. Pa ne zato, ker bi se njegov avtor priženil h Kardashianovim, niti mu na riti ni zrasel celulit, ni se skril pod čelado in angažiral kultnih producentov iz sedemdesetih let, niti ni pretepel nobenega paparaca. Njegov največji eksces je pravzaprav, da živi skoraj puščavniško, polupokojensko življenje v mirni škotski vasici, kjer mu raven adrenalina še najbolj zviša vsakodnevna vožnja otrok v šolo.

Morda je težko verjeti, ampak Richard D. James alias Aphex Twin je na prvih straneh vseh (ob)glasbenih medijev pristal zaradi glasbe. Ali še raje zato, ker se ga je v četrtstoletni karieri prijel status glasbenega mesije, ki naj bi po trinajstih letih »premora« znova postregel z naslednjo stopničko glasbene evolucije.

Zaradi njegovih (r)evolucij iz devetdesetih let, ki so kot po tekočem traku spreminjale podobo glasbe, se zdi, da je pred izidom plošče Syro na plečih nosil težo pričakovanj vsega sveta. V času od zadnjega albuma Drukqs (2001) je pod različnimi psevdonimi sicer objavil za več kot pet ur novega materiala, toda sveti gral za njegove številne posnemovalce in privržence je bil lahko le nov studijski dolgometražec pod njegovo najprepoznavnejšo znamko.

So se upi, sedaj ko je Syro zunaj, sesedli pod težo (nemogočih) pričakovanj? Ja in ne. Ker je nastal pod taktirko Jamesove stotnije starih sintetizatorjev, je njegova zvočna podoba vse prej kot revolucionarna. Toda hkrati se zdi, da takega albuma v prihodnjih desetih letih ne bi bil sposoben skupaj spraviti niti kakšen dream team v zadnjem desetletju najbolj opevanih producentov.

Ja, Syro je neprimerljiva tehnična mojstrovina, ob kateri se tudi najbolj avanturistični poslušalci praskamo po glavi in sprašujemo, ali se našim ušesom ni zmešalo. A je še veliko več kot zgolj demonstracija Jamesove producentske genialnosti. Je plošča, ki bit glasbe sleče do kosti in subtilne reference, nabrane na številnih prelomnicah elektronske glasbe, rekontekstualizira v tako rekoč popolno, večplastno izkušnjo glasbenega užitka. Je pa hkrati res, da album nima množičnega apila Aphexovih pop klasik tipa Windowlicker in Come to Daddy.

Spretno vrtinčenje duhovitih domislic, klinična natančnost, IDM-ovski humor in introspektivna nrav glasbe so pisani predvsem na posluh fenov, ki so zoreli ob Jamesovi glasbi. Navsezadnje je to, da je novi album (tudi) nekakšna zahvala fenom, ki so dobro desetletje potrpežljivo čakali na vrnitev Aphex Twina, v nedavnih intervjujih potrdil celo sam. Podnaslov albuma bi pravzaprav moral biti ... I Care Because You Do, vol. 2.

Syro ni elektronski album za party, niti za kakšno chillout poslušalnico, še manj album za zvočno kuliso. Vse razsežnosti in žlahtnost iz njega pokukajo, ko se poslušanja lotiš sam, ob štirih zjutraj, po neprespani noči. Takrat se čas ustavi ...

RUAJ8KLGqis