Matjaž Vipotnik

Je eden najpomembnejših slovenskih grafičnih oblikovalcev in te dni je praznoval sedemdesetletnico. Njegovi plakati in opreme knjig so z izvirnim konceptom, likovno dovršenostjo in s subtilnimi družbenimi učinki prelomno zaznamovali slovensko grafično oblikovanje, posredno tudi našo družbo.

Oblikovati je začel že pri osemnajstih letih, okoli leta 1962, pri Cankarjevi založbi, kjer je bil njegov oče, Cene Vipotnik, urednik knjižnih zbirk. Tako je poklicno pot začel s knjigo in v bogati, dolgi karieri je naredil na tisoče knjižnih prelomov in ovitkov skoraj za vse slovenske založbe. Podobo posamezne knjige, t. i. knjižnega organizma, je izpilil do najvišjih standardov. Oblikoval jih je neutrudno in s potrpežljivostjo, tako kot se ravna s prvo ljubeznijo, in tako počne vse do danes, ko ima na delovni mizi poskusne odtise knjige, posvečene pesniku, žlahtnemu intelektualcu, cenjenemu uredniku in prevajalcu – svojemu očetu ob stoti obletnici njegovega rojstva.

Matjaž Vipotnik je študiral slikarstvo v Italiji, na Akademiji Brera v Milanu in hkrati na Visoki šoli za industrijsko oblikovanje Castello Sforzesco; leta 1972 je diplomiral in pridobil naziv akademski slikar. V času študija je delal gledališke scenografije in plakate, oblikoval knjige in bil član milanskih umetniških kolektivov Studio sotto il tetto (1967), Team 70, Baby Marc, kasneje v Ljubljani je bil med ustanovitelji Studia MSSV (Mächtig, Skalar, Suhadolc, Vipotnik), nato je ustanovil svoj Studio Vipotnik. Gledališče – in ob tem prijateljevanje z gledališčniki – je bilo ključni dejavnik v njegovem življenju. Leta 1970 ga najdemo med ustanovitelji Eksperimentalnega gledališča Glej skupaj z Dušanom Jovanovićem, Zvonetom Šedlbauerjem, Ladom Kraljem, Markom Slodnjakom, Igorjem Lampretom in Iztokom Toryjem. Vipotnikovo oblikovanje scenografije, plakatov in grafične podobe Gleja je bilo povsem usklajeno z Jovanovićevim gledališkim eksperimentom, bilo je kot pravi laboratorij grafičnega oblikovanja. Vsaka sezona je imela svojo podobo, svoj princip. Za leto 1971 je izbral plakat zloženko/gledališki list, a tisto, kar je zbodlo v oči, je bil osnovni likovni element – dojka, postavljena v raster, ki je vabila in izzivala gledalčev pogled.

To so bila prva leta Vipotnikovega intenzivnega ustvarjanja, to so bila tudi vznemirljiva leta evropskega študentskega gibanja vse od Pariza do Ljubljane, hkrati čas levičarskih gibanj in Sartrovega eksistencializma, pa tudi novih gibanj v likovni umetnosti. Vipotnik, študent italijanske likovne akademije, pogosto poudarja vpliv takratne italijanske umetniške smeri – arte povera. V začetku sedemdesetih let je vzporedno z oblikovanjem za Glej delal tudi za gledališče Pekarna, ki ga je po vrnitvi iz New Yorka ustanovil Lado Kralj ter ga vodil po načelu ritualnega gledališča in v skladu z idejami Jerzyja Grotowskega. Vipotnikov oblikovalski odgovor na to gledališko usmeritev je bil rudimentaren – na površino podolgovatega plakata je postavil barvno fotografijo vreče iz jute, zgubano, polno ali napol prazno, hkrati je črko in besedo obravnaval kot enakopravna likovna elementa in tudi znak za Pekarno je bila povsem izčiščena črka P, ki je aludirala na vprašaj. Za promocijo predstave Gilgameš je posegel v mestni prostor in pod arkadami pri uršulinskem samostanu v Ljubljani obesil vreče iz jute z natisnjenim naslovom predstave, plakat za predstavo Gilgameš pa je odtisnil kar na juto, ne na papir. Ti grafični podobi gledališč (Gleja in Pekarne) bi bili že dovolj, da bi se vpisal v sam vrh slovenskega grafičnega oblikovanja, vendar je temu sledilo dolgoletno in briljantno obdobje ustvarjanja za Slovensko mladinsko gledališče (SMG) pa za Dramo SNG Ljubljana in še za marsikaterega naročnika in knjižno založbo.

Enega svojih prvih intervjujev je dal prav Mladini novembra 1970. Tik pred diplomo, opremljen z akademskim znanjem in z izkušnjami iz prakse, je v intervjuju razložil nekatera svoja ustvarjalna načela: »Barva je medij, ki ga oblikovalec upošteva, programira, podreja ali eksponira. Barva je beseda v misli, ki jo oblikovalec gradi. Črka je podobno kot barva, le da ima bolj jasen pomen in funkcijo, saj je element pisane informacije, ki ima že sam po sebi v nekem času in prostoru sebi lastno naravo. Gre za element strukture, ki deluje implicitno v celosti grafičnega projekta. Črka je hkrati misel, glas in oblika. Beseda pa je poleg pomena, ki ga ima, še grafični organizem, struktura ritmičnega zaporedja črk in končno tudi enakovreden likovni izrazni element celote.« Leta 1971 je pri njem uredništvo Mladine naročilo plakat in z njim je postavil nov temelj fotografiji kot nosilcu vidnega sporočila, je prepričan dr. Stane Bernik. Na plakatu je fotografija, na dnu geslo Vrata v danes in jutri, ki ga je predlagal Dušan Jovanović, fotografijo pa je prispeval Sergio Gobbo.

Dušan Jovanović je leta 1980 postal umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), k sodelovanju je pritegnil Vipotnika. Ja, koga pa bi drugega, če pa sta imela za seboj dobro desetletko odličnega sodelovanja pri Gleju. Tako sta se začeli dolgo prijateljstvo in mednarodno uspešno obdobje odličnega SMG; grafično oblikovanje je postalo del korpusa vsake predstave. Že takoj na začetku je Vipotnik presenetil s celostno grafično podobo (CGP) gledališča – tremi golobi s perutmi v obliki človeških dlani, nato je silovito udaril s podobo predstave Ristič-Kiš Missa in a minor, ko je Da Vincijevega človeka razpel čez rdečo zvezdo, sledili so plakati za predstave Razredni sovražnik, Resničnost, Strah in pogum, Levitan … in spet je vzporedno z oblikovanjem za SMG sodeloval z Ristićem pri njegovem projektu KPGT (Kazalište, pozorište, gledališče, teater). Ristić je ugotovil, da mu je Vipotnik že tako ali tako oblikoval znak za KPGT – že omenjenega Da Vincijevega človeka, razpetega čez rdečo zvezdo. A Vipotnik se ni dal tako na hitro pretentati in je osnovni motiv premišljeno predelal v učinkovito serijo plakatov in spremljajočih tiskovin za predstavo Ristić-Jovanović Karamazovi, ki je požela uspeh tudi v ZDA. Vipotnik je imel že pred tem širši »delokrog«; leta 1975 so ga povabili v Novi Sad, da bi oblikoval CGP Sterijinega pozorja, oblikoval je tudi za hrvaško gledališče, ki ga je ustanovil igralec Relja Bašić – Teatar u gostima (1975), v osemdesetih letih pa so ga povabili h gledališču Veneto Teatro v Benetke ...

V Dramo SNG Ljubljana je Vipotnika povabil Igor Lampret, takratni direktor, in v letih 1983/84 je oblikoval nov znak in logotip Drame SNG. Kot izhodišče za znak je vzel Linhartov portret, silhueto, ki jo je variiral, naredil dva profila – razpoloženega in nerazpoloženega Linharta – v aluziji na gledališki maski komedije in tragedije, znaku je dodal še logotip – drama. In seveda je za predstave Drame SNG oblikoval številne plakate in gledališke liste, začenši z Letoviščarji pa Fedro, Osvoboditvijo Skopja, Tartuffom ... Poleg gledaliških plakatov je naredil nekaj odličnih plakatov za film – Splav meduze Karpa Godine, poskrbel je za knjižno opremo pesniških zbirk Svetlane Makarovič in napravil tudi plakate za promocijo njene poezije; leta 1985 je v samozaložbi izdal priponko v podporo odpravi 133. člena kazenskega zakonika SFRJ in leta 1989 priponko Kosovo, moja dežela itd.

Čisto posebna zgodba je zgodba Marxa na/ob kolesu. Zamisel za Marxa ob kolesu se je porodila leta 1983, ko je v Mariboru potekal simpozij ob stoti obletnici Marxove smrti (14. marca 1983) na temo Percepcija marksizma na Slovenskem. Plakat je bil učinkovit, a v časopisu Večer so se pojavile samovoljne razlage motiva, zato je posegel v javno polemiko s svojo razlago – da je želel skromnega in sodobnega Marxa, navadnega človeka za navadne ljudi, ki je podoben svoji nepodkupljivi ideji, Marxa s humorjem, večplastnega (ali sestopa ali pa se spravlja na kolo, je ena od ugank, ki mu dajejo življenje) sredi nepompozne akcije, pa tudi, »da Marx s športnim kolesom utegne zanimati navadnega človeka, saj bi kanil nekega dne prehiteti vse črne mercedese, pa naj imajo registrsko tablico z nizko ali visoko številko«. Marx ob kolesu je počasi, a vztrajno postajal simbol novih generacij. Jeseni 1983 je filmski režiser Vuk Babić odnesel plakat na beneški filmski festival in ga podaril prijatelju, poljskemu igralcu Danielu Olbrychskemu, ki ga poznamo po vlogah v filmih Andrzeja Wajde. A ta plakat je bil že nova verzija s francoskim zapisom gesla Est-ce que L’Avenir est déjà venu? (Je prihodnost že prišla?), gesla, ki si ga je izmislil Dušan Jovanović za večmesečno turnejo SMG po Franciji v sezoni 1985/86. Vmes, med tema dvema dogodkoma, je Marx »odkolesaril« še v Rim, kjer je bil leta 1984 osrednji emblem na praznovanju Festa de l’Unità, ki ga je pripravljal ta italijanski levičarski časopis. Po teh zgodbah iz osemdesetih let se od časa do časa znova pojavi kdo, ki se mu zdi Marx ob kolesu priročna prispodoba, in ga brez avtorjevega privoljenja priobči v svoje namene. Vipotnikov Marx ob kolesu je ponarodel in postal »globalna lastnina« podobno kot I love New York, logotip Miltona Glaserja.

Vipotnik je s svojimi (predvsem gledališkimi) plakati odločno, provokativno in učinkovito posegal v naš družbeni prostor. Tako kot gledališča in predstave, za katere je delal, je bil tudi on družbeno angažiran, kritičen, prodoren, včasih morda celo preveč drzen. Kot predrzen so jugoslovanske oblasti ocenile plakat za predstavo SMG Ujetniki svobode (1982). Okrožno sodišče v Zagrebu je Vipotnika obtožilo »rušenja bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov« zaradi šestih pesti, vklenjenih v verige, postavljenih na plakat. Te so aludirale na šest plamenic v jugoslovanskem državnem grbu. Niso ga zaprli, so pa zaplenili vse natisnjene plakate, uničili tiskarske klišeje in Vipotniku ni ostal niti en izvod plakata. Konec osemdesetih let je dekadenco takratne politične nomenklature upodobil v seriji treh plakatov za predstavo Pipan-Genet Balkon v SMG. A takšna likovna interpretacija političnih in družbenih razmer, kot jo je javnosti predstavil Vipotnik leta 1987/88, še kako ustreza tudi sedanjim političnim in družbenim razpokam. Ujel je univerzalno formulo izprijenosti vladajočih kast.

Na začetku devetdesetih let se je še intenzivneje posvetil oblikovanju knjig. Kakšno leto (1989) prej je dobil povabilo iz Celovca, naj oblikuje CGP založbe Wieser, in v nekaj letih sta skupaj z urednikom ustvarila zavidanja vredno visoko raven založniške hiše. Ko je leta 2012 dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so v obrazložitvi zapisali: »Vipotnikovo oblikovanje knjig odlikuje neoporečna bralna funkcionalnost, jasna vizualna struktura, ki bralca vodi skozi vsebino, ter izjemna likovna kultura, ki daje knjigam plemenit in dragocen značaj. Oblikoval je knjige za skoraj vse slovenske založbe. Izstopajoče pa je celostno oblikovanje knjig založbe Wieser iz Celovca, pri kateri je bil umetniški direktor.«

V devetdesetih letih, ko se je v nekdanji skupni državi Jugoslaviji razplamtela nesrečna in kruta vojna, je naredil plakat Stopp para-mennsket! Poziv Ustavite paračloveka! je spet prispeval Dušan Jovanović. Plakat je na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 1992 opozarjal na knjigo Sveina Mønneslanda Før Jugoslavia og etter norveške založbe Sypress Forlag in zanjo je naredil tudi logotip. Leto pred tem je bila knjižna oprema Jesihovih Sonetov založbe Wieser uvrščena v izbor najlepših knjig Evrope Frankfurtskega sejma. In od leta 1997 (za knjigo S. Bernika Slovenski plakat devetdesetih) so se vrstile tudi nagrade za najlepšo slovensko knjigo – Vinski brevir (1998), Faust Založbe Obzorja (1999), Trubarjev Abecedarium (2003) ... Vse v skladu z Vipotnikovo mislijo: »Hotel sem prenoviti podobo knjige in ji s pomočjo sodobne tehnologije vrniti nekdanjo lepoto duhovnega predmeta.«

Vipotnik v svoja dela vedno vpisuje tudi aktualni družbeni trenutek, vendar ga natančno premisli, premikasti in prekvasi v univerzalno sporočilo, pomensko večplastno, intelektualno provokativno in začinjeno s humorjem.