3. 10. 2014 | Mladina 40 | Kultura
Od plonk listkov do plonk mobijev
V Idriji je na ogled razstava, ki razkriva različne metode tihotapljenja znanja
Plonkce se je že od nekdaj skrivalo na policah pod mizami, v notranjosti dolgih jop in širokih rokavov, klasično mesto pa je tudi peresnica.
Skoraj ni dijaka ali študenta, ki si ne bi vsaj enkrat v življenju pri testih in izpitih pomagal s plonkanjem. Največ prepisovanja je seveda v srednji šoli in na univerzi, a povsem brezsramno se plonka tudi v zadnji triadi osnovnošolskega izobraževanja. Predvsem, ko si je treba zapomniti nečloveško veliko podatkov. A mnogi, ki so si naredili plonkce, teh navsezadnje niti ne potrebujejo, saj so se učne snovi v procesu luščenja bistvenih podatkov – nevede – že naučili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
3. 10. 2014 | Mladina 40 | Kultura
Plonkce se je že od nekdaj skrivalo na policah pod mizami, v notranjosti dolgih jop in širokih rokavov, klasično mesto pa je tudi peresnica.
Skoraj ni dijaka ali študenta, ki si ne bi vsaj enkrat v življenju pri testih in izpitih pomagal s plonkanjem. Največ prepisovanja je seveda v srednji šoli in na univerzi, a povsem brezsramno se plonka tudi v zadnji triadi osnovnošolskega izobraževanja. Predvsem, ko si je treba zapomniti nečloveško veliko podatkov. A mnogi, ki so si naredili plonkce, teh navsezadnje niti ne potrebujejo, saj so se učne snovi v procesu luščenja bistvenih podatkov – nevede – že naučili.
Ustvarjalnost posameznikov pri izumljanju vedno novih načinov plonkanja je kljub temu brezmejna. Razpon sega od elementarnih plonkcev, napisanih na roke, med prste ali celo na umetne nohte, do tistih, izpisanih na različne površine, mize, ravnila, peresnice, lažne mavce in povoje ter, ja, tudi na edigse, ki so bili včasih ključen del šolske opreme. Ob koncu devetdesetih let so bili primerno skrivališče za plonkce, denimo, kitajski kuliji s koledarjem, ki si ga lahko odrolal iz svinčnika in nanj prelepil plonkce. Skrivali so se tudi na policah pod mizami, v notranjosti dolgih jop in širokih rokavov. Prijatelj mi je pripovedoval, da sta s sošolcem ukradla kontrolno nalogo za zgodovino in nato doma s šestilom odgovore vgravirala na lesena šesterokotna svinčnika, potem pa z njiju med testom prepisala vso snov. Svinčnika sta na koncu leta poklonila profesorici in jo dodobra spravila v smeh. Prijateljica pa je delala plonkcegelce v velikosti znamke, na gosto popisane z najtanjšim tehničnim svinčnikom. Ko so opravili svoje, jih je doma nizala na nitko kot koralde.
Pri plonkcih, napisanih na roko, z nalivnim peresom ali s svinčnikom, sicer obstaja nevarnost, da se razmažejo, zato smo jih nekoč raje fotokopirali. To je bila pred dobrima dvema desetletjema prava tehnološka renesansa. Kopirali in pomanjševali smo tudi strani iz knjig in delovnih zvezkov, celo na prosojnice, ki so bile veliko manj opazne kot bel pisarniški papir. Ta pa se je včasih kar plastificiral.
Čeprav profesorji po večini prisegajo, da goljufe z lahkoto prepoznajo, denimo po spremenjenem vedenju dijakov in študentov ali po obleki, ki so jo izbrali za dan, ko se piše kontrolka ali izpit, je napredek informacijske tehnologije omogočil nove, domiselne načine goljufanja. Danes se plonka predvsem z mobiteli, zaklenjenimi s prstnimi odtisi, zaradi česar profesorji nimajo vpogleda v morebitno plonkanje. Dijaki in študentje s pametnimi telefoni dostopajo tudi do spleta ali vnaprej pripravljenih izpiskov. V prihodnje si bodo pri plonkanju verjetno pomagali s pametnimi urami, očali, zapestnicami in drugimi elektronskimi napravami, na katere je mogoče preprosto naložiti besedila, slike, posnetke, pa tudi z miniaturnimi kamerami in s slušnimi aparati, prek katerih se bodo lahko povezali s prišepetovalcem pravilnih odgovorov. Plonkanje na daljavo so učenci kdaj pa kdaj uporabljali že v preteklosti, denimo prek radiozveze ali mobilnega telefona, skritega v stranišču, a razvoj tehnologije je takšno početje bistveno olajšal.
Danes se plonka predvsem z mobiteli, zaklenjenimi s prstnimi odtisi. V prihodnje pa si bodo dijaki in študentje pri plonkanju verjetno vse bolj pomagali tudi s pametnimi urami, z očali, zapestnicami, miniaturnimi kamerami in s slušnimi aparati.
S podobnimi primeri se je seznanila tudi Anja Brelih, dijakinja zadnjega letnika Gimnazije Jurija Vege v Idriji, ki v prostem času kot vodička dela v tamkajšnjem Mestnem muzeju, in prav tam je nastala zamisel za njeno raziskovalno nalogo o plonk listkih. Zaključki, ki jih je v preteklem šolskem letu strnila pod naslovom Plonkanje – tihotapljenje znanja?, so zdaj predstavljeni na razstavi Plonkanje od A do Ž, ki je na ogled na gradu Gewerkenegg in je del širše mednarodne razstave (Pre)tihotapljene antologije.
Avtorica, ki je bila za raziskovanje nagrajena na državnem srečanju mladih raziskovalcev, se je pod mentorstvom profesorice zgodovine in sociologije Nataše Graovac ter kustosinje v Mestnem muzeju v Idriji Marije Terpin Mlinar ukvarjala z vprašanjem, kako plonkanje razumejo učenci in kako učitelji, zato je za potrebe raziskave anketirala oboje. Zanimalo jo je tudi, kakšen odnos imajo oboji do tega pojava. Pri tem je izhajala iz koncepta družbene anomije, razmer brez norm. »Ta koncept je zaradi razpada vrednot danes še kako aktualen,« ugotavlja Brelihova.
Plonkanje je za številne raziskovalce, katerih delo je analizirala, skrb zbujajoče. »Še posebej je to skrb zbujajoče, ker ljudje v času šolanja razvijajo sistem moralnih vrednot. In če se te razvijejo napačno, lahko po šolanju dobimo posameznike, ki nimajo potrebnega znanja, a se jim kljub temu zdi, da lahko dosežejo čisto vse, pa čeprav z goljufijo,« pravi Brelihova. Spomnimo se samo, koliko plagiatorjev smo v preteklih letih odkrili v slovenskem političnem vrhu.
Plagiatorstva kljub vsemu ne moremo enačiti z veliko nedolžnejšim plonkanjem. So pa tudi zanj predvidene sankcije. V osnovnih in srednjih šolah je že uporaba mobilnih telefonov povečini dovoljena samo pod nadzorom strokovnih delavcev. Ukrepi zaradi plonkanja so v osnovnih šolah prepuščeni presoji posameznega učitelja, v srednjih šolah pa sankcije določa pravilnik o ocenjevanju znanja. Pri opravljanju mature se denimo že posest pomožnega listka ali elektronskega pripomočka kaznuje s prekinitvijo reševanja izpitne pole. Na fakultetah uporaba nedovoljenih pripomočkov prav tako pomeni prekinitev preverjanja znanja in negativno oceno. V presoji posamične univerze pa je, ali študentu izreče opomin in prepoved opravljanja izpita na naslednjem izpitnem roku, kot je to, denimo, v praksi v Mariboru.
Je pa vse odvisno od posameznega položaja. Kakšen profesor učencem kdaj, ko presodi, da jim plonkanje v resnici sploh ne bo uspelo, tudi pogleda skozi prste. Celo kak bivši šolski minister. Prijateljica Alenka pa se denimo spomni, kako jo je v srednji šoli, ko se je končno tudi sama opogumila za plonkanje, in sicer pri predmetu obramba in zaščita, profesor zasačil in ji rekel, naj privzdigne krilo, pod katerim je skrivala zvezek. Ogorčeno ga je pogledala in odvrnila: »Tovariš, česa takega pa res ne smete zahtevati od svoje dijakinje.« Na srečo je bil to neki duhovit Črnogorec, ki se je zgolj zasmejal in ji pustil, da je snov preplonkala do konca, saj je bilo vsem jasno, da je skoraj na sredini devetdesetih let za učenje o jugoslovanski obrambi že nekoliko prepozno. Brelihova zaradi vseh teh zgodb upa, da razstava ne bo preveč spodbudila učiteljev k iztrebljanju tega pojava.
Kreativnost posameznikov pri izumljanju vedno novih načinov plonkanja je brezmejna. Matematične fomule se pogosto znajdejo na hrbtnih straneh ravnil in kalkulatorjev.
Po besedah kustosinje Terpin Mlinarjeve so razstavo, pri kateri so izhajali iz nagrajene seminarske naloge, zasnovali, da bi z različnih vidikov predstavili vse razsežnosti plonkanja, a ne le z vidika, kdo plonka, kako in kako pogosto, ali se oblike goljufanja v šoli v času spreminjajo ter kako ta pojav obravnavajo učitelji in učenci, temveč tudi, ali lahko prisotnost in obseg plonkanja povesta kaj o naši družbi. Zato so na razstavi poudarili posamezne zgodbe zasačenih »plonkačev«, preberemo lahko seminarsko nalogo Brelihove. Poustvarili pa so tudi ozračje v učilnici in na ogled postavili različne plonkce ter s fotografijami predstavili metode plonkanja, ki so jim jih razkrili dijaki.
Prav mladi so bili ob pomoči muzejskih sodelavcev tisti, ki so poskrbeli za zbiranje razstavljenih plonkcev, in tako na ogled niso le srednješolski plonkci, temveč tudi »pripomočki« nezasačenih študentov. Prav vse bodo po razstavi vrnili lastnikom. So namreč pobalinski spomin, nekateri celo remek delo. Obiskovalce pa pozivajo, naj s seboj prinesejo svoje plonkce in jih pustijo pri njih ter tako dopolnijo razstavo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.