Dol s fiskalnim paktom!

Dokler so države suverene, denarna unija nima kontrole nad proračunsko politiko svojih članic

S fiskalnim paktom je Nemčija nameravala druge članice EU prisiliti k varčevanju. To ji ni uspelo, Italija in Francija ga ignorirata. Upravičeno, v kolumni na spletni strani Spiegla piše Wolfgang Münchau. Fiskalni pakt je bil leta 2011 politična cena Angele Merkel za soglasje Nemčije za vzpostavitev stalnega reševalnega sklada za problematične države z evrom (ESM). Dogovor je bil: mi (Nemci) sprejmemo jamstva, vi (problematične članice) pa varčevanje. VEČ>>

Račun se ni izšel, kajti Francija  in Italija sta prejšnji teden odločili, da bosta fiskalni pakt ignorirali. Ta pakt od držav podpisnic zahteva, da morajo v 20 letih spraviti javni dolg pod 60 odstotkov BDP. Za države, kot je Italija, to pomeni, da bi morale sedaj, ko so sredi recesije, močno zmanjšati svoje proračune. Italijani so pred leti to že naredili in njihova zadolženost se je povečala. Münchau razlaga, da se to imenuje dolžniška deflacija - ko se zaradi varčevalnih ukrepov države BDP bolj zmanjša kot dolg, se poveča stopnja zadolženosti.

Zato so se Italijani sedaj povsem upravičeno odločili, da te neumnosti ne bodo ponovili, ne glede na določbe fiskalnega pakta. Enako so odločili Francozi. Portugalska in Grčija sta že onkraj dobrega in zla. Celo Irci so se poslovili od fiskalnega pakta, Nemčija ima svojo lastno zavoro za zadolževanje, zato je zanjo brezpredmeten. Tako se postavlja vprašanje, ali je fiskalni pakt sploh še ustrezen.

Stari pakt stabilnosti in rasti iz 90. let prejšnjega stoletja je vsaj nekaj let zagotavljal iluzijo o stabilnosti, dokler ga Nemčija in Francija z usklajenim manevrom nista odpravili. Takšni naddržavni predpisi ne delujejo zato, ker imajo države na področju proračunske politike suverenost, ki jo nemško ustavno sodišče v vsaki odločbi glede ukrepov v območju evra posebej izpostavi. To je, da je vsaka članica EU sama odgovorna za svoje prihodke in izdatke. Francoski predsednik Francois Hollande in predsednik italijanske vlade Matteo Renzi sta se odločila, da bosta to tudi sama upoštevala in kršila fiskalni pakt po enakem principu, kot sta nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder in nekdanji francoski predsednik Jacques Chirac pred enajstimi leti kršila pakt stabilnosti in rasti.

Nemčija je s fiskalnim paktom želela imeti predpis, ki zagotavlja zaupanje, zdaj ga bo uničil njen lastni instrument – preveč agresivna politika varčevanja. Münchau meni, da je skrajni čas za ukinitev tega pakta, ne da bi ga nadomeščali s kakšnim drugim predpisom. Za trajnostno proračunsko politiko v denarni uniji ni receptov, ni predpisov. Dokler so države suverene, denarna unija nima kontrole nad proračunsko politiko svojih članic. Ni za pričakovati, da bo Francija dobila kazen, ker ima previsok primanjkljaj, in jo plačala. Tudi Nemčije ne bi bilo mogoče prisiliti, da bi povečala izdatke, kar zdaj mnogi zahtevajo od nje. Uravnotežen proračun je v evropski perspektivi enako napačen kot francoski primanjkljaj.

Wolfgang Münchau vidi samo dva izhoda. Prvi bi bil vzpostavitev nove denarne unije z deljeno suverenostjo in skupno proračunsko politiko. Druga pot je vrnitev k nacionalnim valutam ali vsaj skrčenje evroobmočja na države, ki so gospodarsko bolj usklajene. »Četudi bi bila druga pot po mojem mnenju napačna, bi bila še vedno bolj dosledna od hinavščine, na kateri temeljijo sedanja fiskalna pravila,« zaključuje Münchau.

V Sloveniji se je politika po številnih prerekanjih lani odločila fiskalno pravilo vnesti v ustavo.