Zakaj talenti ne dobijo priložnosti?

Kdo bi danes zbral pogum, da bi pri zapolnitvi mest pred uveljavljenimi zvezdami dal prednost mladim kandidatom?

Živimo v času, ko je uspeh treba doseči v kratkem času, to velja tudi za zaposlene. Podjetja zaradi tega na pomembna delovna mesta raje kot obetavne mlade talente zaposlijo že izkušene ljudi. Izkušeni kadri ne potrebujejo uvajanja in nadaljujejo s preteklim uspešnim delom. To pomeni, da so za podjetje majhno tveganje, a mu prinesejo tudi malo inovacij. Kdor hoče novosti in nove izzive, potrebuje talente, ki iščejo nove poti, toda ti talenti potrebujejo prostor in čas za razvoj, ki ju vedno ne dobijo, v Die Zeit piše Matthias Afting, ki je odgovoren za kadrovsko politiko v družbi Vorwerk & Co. KG. VEČ>>

Talenti potrebujejo tudi vodilne, ki so dovolj pogumni, da jih zaposlijo. To so ljudje, kot je bil Alfred Kleiner, ki je bil pred 100 leti profesor in rektor na univerzi ETH v Zürichu. Vzpostavil je novo katedro za teoretično fiziko in kot profesorje zaposlil tri mlade fizike: leta 1909 Alberta Einsteina, leta 1911 Petra Debyeja in leta 1912 Maxa von Laueja. Vsi trije so bili pripadniki povsem nove smeri razmišljanja in tako rekoč neznani. Kasneje so vsi trije dobili Nobelovo nagrado.

Alfred Kleiner je tako univerzo ETH spravil v prvo ligo akademskih ustanov, čeprav je imel skromen proračun in zato ni mogel tekmovati s tistim, kar so imeli na voljo profesorji v Parizu, Berlinu ali Londonu. Tam so poučevali najbolj znani znanstveniki, tem univerzam so ogromno denarja zagotavljala podjetja.

Kako je Kleinerju uspelo? Bil je prvi, ki je teoretično fiziko izločil iz klasičnih naravoslovnih znanosti. Drugod so temu nasprotovale uveljavljene katedre. Stavil je na sporno kvantno fiziko, ki se je uveljavila šele 20 let kasneje. Z zaposlitvijo predstavnikov te radikalne, a nepotrjene teorije, je stavil na genialnost kandidatov še preden so svoje hipoteze sploh lahko uveljavili. Nihče drug si takrat ni upal narediti tega koraka.

Sicer pa, kdo bi danes zbral pogum, da bi pri zapolnitvi mest pred uveljavljenimi zvezdami dal prednost mladim kandidatom z radikalnimi, nedokazanimi in morda tudi neprijetnimi idejami? Zakaj smo daleč od poguma in modrosti, ki ju je imel Alfred Kleiner, sprašuje Matthias Afting. Zato, ker lahko imamo zaradi napačnih zaposlitev več težav kot zaradi napačnih nezaposlitev, ker se napake pokažejo hitro, odlične kadrovske odločitve pa šele čez leta. Sto let po Alfredu Kleinerju še vedno vztrajamo pri odločitvah z malo tveganja in kadre izbiramo na podlagi delovne dobe, slovesa in skladnosti. Raznolikost bi morala biti veliko več kot določanje kvot za ženske in tujce.

Prava raznolikost je pogum, da se pri pomembnih odločitvah odločimo za povsem nove poti, prekinemo s tradicijo, da damo novim talentom priložnost in potreben čas za razvoj. Nobelovi nagrajenci v povprečju čakajo 20 let na imenovanje in pogosto še več časa na nagrado. Tudi briljantnost Alfreda Kleinerja se je pokazala šele čez desetletja. Sam sadov svojega dela ni več doživel, saj je umrl leta 1916 star 67 let. Univerza ETH pa je zaradi njegovih odločitev slavna še danes.