Dr. Mitja Velikonja

»Vsi veliki ideološki boji so maske za realpolitično prevlado. Visoke besede skrivajo umazana dejanja.«

Mitja Velikonja je pred kratkim izdal knjigo Rock’n’retro, kratko študijo o novem jugoslavizmu v sodobni slovenski popularni glasbi. Jugoslavizem v vsakdanjem življenju, v popularni glasbi še vedno obstaja. Ali pa obstaja vedno bolj. Kajti, tako Velikonja, sklicevanje na preteklost pomeni kritiko sedanjosti, pa četudi se ta idealizirana, neobstoječa preteklost obuja v povsem nepomembnih zadevah, kot naj bi bila popularna glasba. Nekateri bi zamahnili z roko, dejali, nostalgija pač, drugi bi v tem videli zločinski načrt komunističnih zombijev, Velikonja pa v intervjuju pojasnjuje, da so stvari bolj zapletene, in dodaja, da prava alternativa vedno vodi naprej, ne pa v preteklost.

Včeraj so bile volitve, v središču Ljubljane so snemali film o jugoslovanski košarkarski reprezentanci. Ulica je bila odeta v rdeče zvezde, Titove portrete. Pa se je od nekod pojavila politična stranka, ki se ji je to zdelo nevzdržno, saj naj bi šlo za kršitev volilnega molka.

Gre za boj za idejno prevlado, za hegemonijo, ki dejanska, realpolitična, v svojem jedru neideološka vprašanja odeva v kompromitirajoče simbole preteklosti. Če bi ostali samo na tej, najbolj površinski ravni, bi lahko ugotovili, da je slovenska politika še vedno ujeta v leta 1941–1945, ali v trideseta leta, ali v »kulturni boj«. Dejansko gre za premeteno politično strategijo dveh konkurenčnih političnih elit, za uprizarjanje navidezne ideološke delitve z odhajanjem bodisi v Šentjošt in razne Rovte bodisi v Stožice. Tisto, kar pa ju dejansko druži v tem spektaklu za množice, je boj za družbeno bogastvo, njegova radikalna redistribucija po zlomu socialistične ureditve. Klasična »win-win« kombinacija, kot kakšna ekshibicijska športna tekma: navzven se kregamo in na plano vlečemo okostnjake iz preteklosti, dejansko si delimo plen. Takšna tiha kraja se dogaja že vse od takrat - do sedaj, ko praktično ni več kje vzeti. V postsocializmu je vsa ta stvar še toliko bolj tragikomična, ker je večina njunih predstavnikov začela svoje kariere v prejšnjem »režimu«. Mahanje z najrazličnejšimi obremenjujočimi simboli iz preteklosti pravzaprav zamegljuje bistvo problema.

Kakšno bistvo?

Da so vsi na videz veliki ideološki boji maske za realpolitično prevlado. Visoke besede skrivajo umazana dejanja. Za ideološkimi frazami vedno najdemo pragmatični spopad za delitev moči v družbi. Poglejmo si najintenzivnejša obdobja slovenskega nacionalizma, z različnimi ideološkimi predznaki in z različnimi »sovražniki« v 20. stoletju: po prvi svetovni vojni, v času druge, v času »osamosvojitve«. To je popolnoma sovpadalo z novo delitvijo družbenega bogastva, z nastankom ali krepitvijo novih elit. New Deal na slovenski način.

Zakaj se ta »strašna komunistična zver Jugoslavija«, »ječa Slovencev«, vedno znova pojavlja?

Vse prejšnje države so bile vedno »ječe narodov«, tudi rajnka Avstrija je bila, naenkrat, od leta 1918, tudi pri dotlej največjih avstrijskih lojalistih. Glede današnje situacije pa se zdi popolnoma normalno, da so se zaradi ustvarjanja negativne podobe jugoslovanske epizode slovenske zgodovine, črtenja partizanstva in socializma s strani večine dominantnih diskurzov, prej ali slej nekje morale pokazati špranje tega početja. Tipično freudovska situacija. Več potlačevanja prinaša veš simptomov tega istega potlačenega. Da se v izbrani sodobni slovenski popularni glasbi – od turbofolka do alternative – danes prepeva samo lepo o Jugoslaviji, prinaša nekakšno simbolno uravnoteževanje demoniziranja tega istega v glavnih institucijah in govorih. Pri tem ne gre toliko za spomine na tiste čase, ampak za simbolno kontriranje mlajših, postjugoslovanskih generacij novim enoumjem, ki jih srečujemo danes. Od potrošništva do nacionalizma in neoliberalizma.

Ne gre za spomine na tiste čase, ampak za simbolno kontriranje mlajših, postjugoslovanskih generacij, novim enoumjem. Od potrošništva do nacionalizma in neoliberalizma.

Kako to, da se Jugoslavija, ki je demonizirana ali pa do nje vlada vsaj blagohotna amnezija, pojavlja v pop popevkah?

Manj kot refleks iz preteklosti je to kritika sedanjosti ali pa vsaj provokacija, ki pač za to izbira doslej nedopustne podobe, izraze, vrednote. Ne gre za poenoteno platformo, za politični masterplan obujevalcev Jugoslavije. O tem so prepričani zgolj fanatiki ene ali druge strani. Idealiziranje tistih časov je bolj kot njihovemu slavljenju namenjeno šibanju sedanjih zablod, sedanjih krivic, sedanjih napak. Kot prejšnje tudi sedanje hegemonije ne dopuščajo nobenega dvoma o svojem prav, in to je treba neskončnokrat potrditi. Zakaj pravi vernik moli nekajkrat na dan, zakaj ima v vsakem prostoru ali nosi s sabo versko obeležje? Enostavno zato, da slučajno ne bi pomislil, da obstaja alternativa obstoječemu, da obstajajo še morda drugi bogovi ali pa da boga morda celo ni. Že razmišljati o alternativah je vedno nevarno. Zato je Thatcherca učinkovito pribila, da »ni alternative« ekonomskemu liberalizmu.

Če sprejmem tezo, da je Jugoslavija demonizirana, potem lahko hkrati trdim, da je Jugoslavija, ki se pojavlja v popularni kulturi, idealizirana.

Seveda je. Nostalgija je zgodba o tem, kakšni naj bi nekoč bili, ne pa, kakšni smo bili zares. Je zgodba o prejšnjih sanjah, ne o prejšnji realnosti – kako si danes želimo, da bi nekoč bilo, ne pa toliko, kako je zares bilo. Nostalgija je retrospektivna utopija, želja po boljšem, ki pa je projicirano v preteklost. Za futuriste so boljši časi pred nami, za ezoterike v neki dimenziji ob nas, za nostalgike je boljša preteklost že za nami. Zato jo je nesmiselno razumeti kot dejansko željo po obujanju nečesa minulega ali kot restitutivni plan. Ravno v tem neukinljivem protislovju je največja moč nostalgije: to je želja po želji, želja zaradi želje same – v svojem samem jedru je ta želja zlomljena, neuresničljiva. In ravno to dejstvo vleče naprej v spiralo iskanja nečesa boljšega, ki pa je definitivno za nami, dokončno izgubljeno, pokopano. Gre za spekter pojavov, ki jih obravnavam v Rock’n’retru in tudi v prejšnji študiji Titostalgija, ki se raztezajo od komercialne in ideološke inkorporacije različnih produkcij, popkulturne niše, življenjskega stila, osebnih reminiscenc do na drugi strani tudi ostre ideološke kritike sedanjosti. Ne podcenjujmo tudi teh slednjih: o tem, kako je bil ravno nostalgični diskurz o dobrih starih časih del politične agende tako thatcherizma kot reaganizma na začetku osemdesetih, je pisal sijajni Christopher Lasch v The True and Only Heaven. Dalje: nostalgija se lepo vklopi v sodobne komercialne in popkulturne vintage trende, tako v retro- kot reproprodukciji. Spet, primerov je nebroj, navedem naj tistega, ki ga je raziskala ena moja diplomantka, namreč oživljanje starih športnih blagovnih znamk. Nositi danes na Madžarskem opremo Tisza, ali na Slovenskem Toper, ali na Hrvaškem Startas je postalo del novih urbanih stilov, s hipsterčki na čelu.

To drži, a ponavljam vprašanje, zakaj je podoba Jugoslavije v politiki negativna, v glasbi pa pozitivna?

Kjer je oblast, je vedno tudi odpor, nas uči še en klasik, tokrat francoski. A ta odpor ni vedno tak, kot bi ga morda, iz 20. stoletja navajeni raznih frontalnih jurišev, pričakovali. Pogosto se dogaja na simbolni ravni, kot semiološka gverila, skozi joke, parodijo, kot drobna provokacija. Nestrpnejši med kritiki bi rekli, da je to diskurz nemočnih, predanih v usodo, akomodiranih – sam pa ga vidim kot del širših strategij odpora. In glasba, ki jo obravnavam v knjigi, je le en vidik tega. Daleč od tega, da bi trdil, da je uporniška, emancipatorna, angažirana – ne da pa se zanikati, da ne odpira nekaterih delikatnih vprašanj in ponuja odgovorov nanje.

Kako lahko pop kultura, katere namen sta najprej zabava in zaslužek, skriva tudi kritiko sedanjosti? Saj ravno glasbena industrija živi od te sedanjosti in jo celo soustvarja.

Dejstvo je, da od konca devetdesetih v Sloveniji postopoma narašča pozitivno vrednotenje jugoslovanske in socialistične preteklosti tudi v popularni kulturi, v medijih, v potrošništvu, na javnih prireditvah itn. To po eni strani pomeni, da so vladajoči diskurzi »udomačili« tudi to obdobje, ki je v ideološkem in političnem smislu popolno nasprotje obstoječemu, torej da so ga obvladali, depolitizirali, razzgodovinili. Spet, stara strategija oblasti: nasprotnika najbolj učinkovito premagaš tako, da ga pritegneš na svojo stran, da ga inkorporiraš. Po drugi strani ne gre zanemariti dejstva, da se prav prek te glasbe (in podobnih medijev izražanja) vztrajno pojavljajo neke podobe, liki, analogije, ki se sicer ne bi in ki to popolno neoliberalno in nacionalistično hegemonijo krhajo. Pogosto se avtorji in izvajalci tega niti ne zavedajo. Ko recimo slovenska turbofolk pevka v refrenu neke svoje popevčice aludira na Jovanko in Tita, bi težko rekel, da stvar nima čisto nikakršnega ideološkega sporočila. Zakaj se ne referira na kakšen drug, zares »nepolitičen« ljubezenski par – na Angelino in Brada, na Sida in Nancy, na Courtney Love in Cobaina ali na sosedovega Frančeka in Jožico? Tudi če to ni bil namen, gre v širšem smislu za subtilni izziv dominantnim diskurzom znotraj njih samih.

Zaradi ustvarjanja negativne podobe jugoslovanske epizode slovenske zgodovine se je dogodila tipično freudovska situacija. Več potlačevanja prinaša več simptomov tega istega potlačenega.

Zakaj omenjate novi jugoslavizem? Ta naj ne bi bil političen kot tisti iz leta 1918 ali oni, ki so mu sledili. Novi jugoslavizem naj bi se prezentiral predvsem skozi kulturo ali skozi vsakdanje življenje. Ampak Jugoslavija je bila že prej povezan kulturni prostor.

Že po definiciji noben širši družbeni projekt ni zgolj političen, kulturen ali ekonomski – vedno je potrebna platforma, ki vsebuje vse to in še marsikaj. Še davno prej, preden se je začelo razmišljati o političnem povezovanju, so obstajale ideje in pobude o kulturnem povezovanju južnih Slovanov, tudi z Bolgari. Od Soče do Črnega morja naj bi bili bratje po krvi, a razdeljeni v kulturnem, verskem in političnem smislu. Te so nasledili tudi strogo politični jugoslavizmi, o socialistični Jugoslaviji sta se kosala Kardeljev organski in Rankovićev integralni jugoslavizem. Jugoslavizem, ki ga raziskujem v svoji knjigi, je čisto drugačen: je aposterioren, za nazaj. Konsturira podobo imaginarne Jugoslavije in jo projicira v preteklost.

Naj obrnem izvorno vprašanje: če se že poveličuje jugoslovanska preteklost, zakaj pa se potem o slovenski sedanjosti v glasbi praviloma ne govori na kritičen način? Vsaj v mainstreamu ne.

V Sloveniji je cel kup alternativnih bendov takšnega ali drugačnega žanra, vse od novega punka do hip-hopa, ki so zelo kritični do lokalne in globalne stvarnosti. Sodobna družbena kritika skozi glasbo obstaja, četudi ni toliko širše znana, če izvzamem recimo N’Toka in morda še koga. Vseeno pa na robih nastaja sijajna produkcija, delajo se fantastične stvari. Uspeh v moji knjigi analiziranih izvajalcev gre verjetno pripisati tudi temu, da je sedanjost vedno lažje kritizirati skozi prizmo idealizirane preteklosti in zgodb, ki jih vsi poznamo, kot pa ustvariti nekaj povsem novega, večini neznanega.

Bodiva iskrena, Jugoslavija ni bila samo »land of champions«, kot pravi Magnifico, ni bila le dežela bleščečega bratstva in enotnosti, ustvarila je, kot pravi Bosanec Damir Avdić, tudi koncentracijska taborišča.

Seveda je, je to troje in še marsikaj vmes. A nostalgija je, kot vsaka zgodba, selekcionirana preteklost, očiščena vsega slabega. Neki lucidni ameriški novinar je zapisal, da je nostalgija spomin minus bolečina: polepšana predstava preteklosti, ki kot taka nikoli ni obstajala. Nostalgične podobe so veliko bolj stvar novih konstrukcij kot pa rekonstrukcij starega. Danes jo veliko bolj »fura« mlajša generacija kot pa »stari tovariši«. Vsega tega imate ogromno tudi v literaturi, v filmu, v reklamah, v dizajnu, v drugih popularnih žanrih. Poglejmo širše: vse naracije so po definiciji izbirčne, tudi te iz svetov, ki jima pripadava midva – medijskega in akademskega. Resničnost okoli naju je neskončno bolj kompleksna od kakršnekoli najine definicije in interpretacije te resničnosti.

Najglasnejši antijugoslovenarji in antkomunisti so pogosto tisti, ki so bili nekoč njihovi najbolj zvesti zagovorniki, ambiciozni člani partije, obetavni funkcionarji. Z »ubijanjem« Jugoslavije in komunizma pravzaprav ubijajo Jugoslavijo in komunizem v sebi.

Del slovenske politike je zelo občutljiv, ko se govori o Jugoslaviji. Ko se je med vstajami pred parlamentom širil napev bosanske skupine Dubioza kolektiv »vratiće se Valter, jebaće vam mater«, so v parlamentu zganjali moralno paniko.

Prav je, a še bolj panični bi morali biti zaradi marsičesa drugega. A glede na vso pregovorno korupcijo, nesposobnost, oholost in odtujenost vladajočih elit se mi zdi, da se jih to ne prime preveč. Ne vem, ali so zares dojeli.

Seveda niso, govorili so o prihodu rdečih zvezd, vračanju totalitarizma. Dlje niso stopili.

To je najlažji argument, to vemo iz vseh prepirov: preteklost je dobrodošla zakladnica diskreditacij. Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da so danes najglasnejši antijugoslovenarji in antikomunisti pogosto prav tisti, ki so bili nekoč njihovi najbolj zvesti zagovorniki, ambiciozni člani partije, obetavni funkcionarji. Spet, razloženo skozi psihoanalizo, z »ubijanjem« Jugoslavije in komunizma pravzaprav ubijajo Jugoslavijo in komunizem v sebi. Zaradi tega je koristno prebirati stare Tribune, Mladine, Katedre, Telekse iz sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih – recimo znani nekrolog Titu iz začetku maja 1980. Povečini gre za iste ljudi, ki so danes veliki demokrati, domoljubi, neoliberalci, verniki v klopeh takoj ob prižnici. Zato pravim, da se v postsocializmu ne dogajajo le konverzije – te lahko še nekako razumem, ljudje »zorimo«, a ne? – ampak predvsem perverzije.

Danes komunizem najbolj napada politik, ki je bil v mladosti zvest član komunistične partije. Mlad perspektiven kader. Ustavnemu sodniku se zdi poimenovanje Titove ulice sporno, nekoč pa je sam kot veleposlanik Jugoslavije poveličeval Titovo ime.

Nista edina. Temu pravim »Savlov sindrom«, seveda pa pri tem mislim na tisto znano epizodo iz Biblije, ko nekoč zagrizen preganjalec kristjanov Savel po spreobrnitvi postane njihov največji zagovornik Pavel. V postsocializmu je pri teh nekdanjih in sedanjih kadrih na delu čisti pragmatizem, »ideologija prakse«: po potrebi spreminjam prepričanja, ki mi zagotavljajo privilegiran položaj. Le najbolj nereflektiran, neizobražen pisec lahko danes slovensko strankarsko politiko deli na »desno« in »levo«. Pri taki »levici« in »liberalcih«, kot smo jih poznali v Sloveniji, niti ne bi potrebovali »desnice«. Razen populističnih preklanj med njimi ni bilo bistvenih strateških razlik.

Ne bi se strinjal, da premisleka o alternativah ni. Združena levica namenoma uporablja besedo socializem, spogleduje se s preteklostjo, ki naj bi jo ponovila na boljši način.

Ne bi delal neposredne povezave med nostalgičnimi fenomeni in to stranko. Pri nas nostalgija še zdaleč ni politično tako močen pojav, ko se to dogaja v nekaterih drugih postsocialističnih družbah. Ta stranka, sicer dobrodošla novost v slovenskem političnem mainstreamu, pogumno kapitalizira energijo, nakopičeno v zimskih vstajah, naslavlja velik del prebivalstva, predvsem mladega, svobodoljubnega in izobraženega, ki se v dosedanjih strankarskih kupčkanjih in sistematičnim in nekaznovanim ropanjem skupne lastnine ni mogel prepoznati. Kako bi se le? Predstavljajo - in tu vidim protislovje - tiste, ki so na protestih jasno izražali željo, da/naj jih nihče ne prestavlja. Protesti so bili horizontalno, fluidno gibanje, po definiciji nasprotno kakršnikoli strankarski - in s tem nujno hierarhični - apropriaciji. Stranka je s tem nase prevzela ogromno odgovornost – ni namreč hujšega razočaranja od neizpolnjene obljube tistih, ki ne padajo na običajne obljube, ki se doslej niso dali zapeljati. Torej: velik kapital, ogromen potencial, in temu pripadajoče veliko breme. Sam vnaprej, zgolj na besedo ali na ime, ne verjamem nikomur: verjel bom dejstvom in konkretnim dejavnostim. Let’s wait and see.

Kako to, da je Evropa v naši imaginaciji bistveno manj prisotna kot Jugoslavija?

S tem se ne bi strinjal – »evrope« je bilo v času vstopanja v EU na vsakem koraku ogromno. Ne vem, ali sem kdaj doživel tako učinkovito in vsestransko propagandno kampanjo, kot je bila ta – to sem analiziral v knjigi Evroza. Kako drugače razložiti parafernalije tipa evrokravata, evrodežnik, evrokrof, evrošola, evročigum, evro-otroške igrice, evrovatever? Če se vrnem h glasbi, je posebej zanimivo, da so takrat edino slovenski narodnjaki prepevali o Evropi, kar je po moje kazalec tega, da je proces t. i. evropeizacije komplementaren in medsebojno podpirajoč, ne pa nasproten obstoječemu etnonacionalizmu. Dikcija teh ideoloških konstruktov – in zanaliziral sem jih na stotine – je bila jasna: edino, če si pravi domoljub, si lahko tudi pravi Evropejec. Da rečem po leninovsko: Evropa nastopa kot najvišja stopnja etničnega nacionalizma! Šele tam naj bi lahko dokončno in popolnoma razvili svojo nacionalno bit. Varni v tej „evropski trdnjavi“, na katere mejah danes umirajo desettisoči Neevropejcev.

Ali ni tako, da se slovenski narod definira s tem, kar ni, bili smo Antigermani, Antijugoslovani, Antibalkanci.

Vsak narod se definira na izključujoč način, z antagonizmom do drugega. V sodobni slovenski zgodovini so tipičen primer tega »izbrisani«. Zanimivo pa je, da recimo predprejšnja skupna država, Avstrija oz. Avstro-Ogrska, ni predmet podobnih nostalgičnih revivalizmov. Po moje ne gre le za časovno komponento, za to, da bi bila preveč oddaljena, da bi o njej ostal živ spomin. Prepričljivost nostalgije je drugje: gre za zgodbo o preteklosti, ki je imela prihodnost. Modernizacija s svojo izrazito progresistično, v prihodnost usmerjeno ideologijo, je pri nas in nasploh v vzhodni Evropi sovpadala ravno s socialističnim obdobjem. Takrat se je močno gledalo naprej. Na Zahodu je modernizacija od časov industrijske revolucije potekala postopoma, od spodaj navzgor, skozi ekonomijo, za to so bila potrebna desetletja. Komunisti so hoteli vse to močno pospešiti, ujeti zaostanek v nekaj petletkah, zato je bila modernizacija načrtna, vodila pa jo je politika, torej od zgoraj navzdol, za vsako ceno, z bolečimi ukrepi, s surovimi obračuni z nasprotniki. Prehod v sodobno, sekularno, urbanizirano, industrijsko družbo iz tradicionalne, ruralne, konservativne se je na Vzhodu zgodil dobesedno čez noč. Sam sem prepričan, in skozi svoje raziskave in pogovore to čedalje bolj ugotavljam, kako privlačen, osvobajajoč je bil ta modernizacijski element za takrat marginalizirane družbene skupine. Nikoli več na staro – to je bila njihova deviza! Ne nazadnje, kdo pa je tvoril večino partizanskih enot: ne po naključju tri skupine, ki so bile v patriarhalni družbi najbolj diskriminirane – mladi, ženske in kmeti. Močan je bil torej ta generacijski in obenem tudi socialni element, ki pa se je po nekaj desetletjih upehal.

Zavračanje srbskega nacionalizma znotraj Jugoslavije se je v osemdesetih kazalo v glasbi. Aleš Klinar, frontman Agropopa, nekoč strašno popularne zabavljaške skupine, pravi, da so se oni malce šalili, pa so jih na vaseh jemali resno, v mestih pa kot provokacijo.

Vseeno bi bil malo bolj zadržan. Nacionalizem je urbani in intelektualni produkt.

Ali ni nacionalizem produkt narodno-zabavne glasbe?

Seveda ne, to bi bilo preenostavno. Za vsemi glavnimi spremembami v družbi vedno stojijo elite, ki se imajo za urbane in razsvetljene. Kdo pa je imel ves čas škarje in platno v rokah, kje pa so se najprej začela jadikovanja o nacionalni ogroženosti, o nevarnosti, ki nam jo predstavljajo drugi, o tem, kako bo izginil naš jezik? Verjetno se spominjate, kako se je takrat, konec osemdesetih, generirala politika skozi »nepolitični« diskurz »skrbi za jezik«, »strahu pred izginotjem slovenske kulture« ipd. Tako so se mobilizirale množice. Ko so te nove elite dobile, kar so hotele, so na vse to pozabile. Stvar je v bistvu zelo preprosta: njihov partikularni motiv se je s pomočjo skoraj popolne politične, kulturne, ekonomske, medijske, akademske, cerkvene ipd. – »you name it« – podpore spremenil v občega, v »stvar vseh«. Nestrpnost ni stvar neizobraženosti, nevednosti, ne da se a priori vezati na noben družben sloj ali kulturno produkcijo, ampak je to stvar interesa. In če pogledamo primer postjugoslovanske tranzicije: k sovraštvu so dosti več prispevali konvertirani komunisti, ekstremisti znotraj akademije, medijskih hiš in prižnic, kot preprosti ljudje, ali, da ostaneva pri glasbi, narodnjaki.

Vsak narod potrebuje svoje mite, pričakovano je bilo, da bo osamosvojitvena elita poskušala zgraditi zgodbo o svojih herojskih dejanjih. Ni se prijela.

Mislim – v bistvu bolj upam, kot mislim –, da bo ekonomska in socialna kriza v Sloveniji spodbudila razmisleke pri ljudeh, za kaj je pravzaprav šlo, kdo je v njihovem imenu vodil tranzicijo in kdo je zanjo plačal. Zanjo ne moremo več kriviti, kot prej, Dunaja ali Beograda – to je zdaj naša stvar. Za sedanje razdejanje nekdaj, v takratnih okoliščinah, razmeroma uspešne družbe so odgovorni sedanje elite in tisti, ki so jih v tem podpirali, jim podarjali legitimnost. Prihaja do demistifikacije te nedavne in seveda tudi prejšnje »herojske« zgodovine. Upam, da bo to ljudi spodbudilo k razmisleku – in kasneje seveda tudi dejanjem – o njihovi vlogi pri tem, o tem, kako zlahka so se ujeli v past hegemonskih diskurzov. Ne pa v apatijo, ki je prav tako ena izmed možnih nevarnosti. Ekstremizem nikoli ni bil toliko stvar glasnih in ekstremnih posameznikov, ampak prav inertnih množic, ki s tihim strinjanjem ali ignoriranjem krivic okoli sebe te krivice pravzaprav podpirajo in od tega – spet pragmatični motiv – pričakujejo drobne koristi.

Ekstremizem ni bil nikoli stvar ekstremnih posameznikov, ampak prav inertnih množic, ki s tihim strinjanjem ali ignoriranjem krivic te krivice podpirajo - in od tega pričakujejo drobne koristi.

Priznate pa, da se na to novo distribucijo moči, na novo slovensko realnosti umetnost odziva. Morda ne preveč intenzivno, počasi, a se. Imamo knjigo Čefurji raus!, pa Frljićevo gledališče ali Mazzinijevo Izbrisano.

Seveda, in še marsikaj – pa ne samo »visoka« umetnost, ampak tudi tista robna, na novih prizoriščih, kot sta ulica ali splet. Imate niz sijajnih kritikov dominantnih diskurzov, na akademskih institucijah in predvsem zunaj njih, na alternativi, z novimi, nekonvencionalnimi izraznimi sredstvi. Niz vsakodnevnih, drobnih rezistenc šovinizmu in neoliberalizmu. Imate niz sijajnih bendov ali izvajalcev, ki v kritiki sedanjosti ne posegajo po zgledih iz preteklosti, ampak po tistih svežih, iz progresivnih in revolucionarnih gibanj po celem svetu. Zanje sta Jugoslavija in njen socializem definitivno passé, oni gledajo naprej. Vsi ti – tako kot nedavna protestna gibanja – zagovarjajo paradigmatsko popolno nasprotje sedanji hierarhično urejeni družbeni strukturi moči, temelječi na izkoriščanju in podrejanju.

Ali vseeno ne precenjujemo pomena glasbe, zabave, kulture? Ne verjamem, da recimo Rebeka Dremelj resno razmišlja o uporu.

Gotovo – ampak, ponavljam, s tem se v dominantne diskurze selijo podobe in vrednote, ki naj jih tam ne bi bilo. Bolj nehote kot hote odpirajo vprašanja, ki so jih hotele tranzicijske elite enkrat za vselej zaključiti in se predstaviti kot zmagovalke. Povzročajo ideološke posledice, ali si to hočemo ali nočemo priznati. Ja, po eni strani se širi ideološka in komercialna inkorporacija radikalnega drugega in radikalne drugosti – kar je s stališča sedanjosti jugoslovanski socializem nedvomno bil –, torej njegova normalizacija, karnevalizacija, ironizacija, depolitizacija in dehistorizacija. Po drugi strani pa to navaja k razmislekom, refleksiji, kje in zakaj smo tu, kjer smo, kako je bilo takrat in nasploh, kako je lahko drugače.

Se protijugoslovanski nacionalizem počasi topi?

Dokler bodo obstajali realpolitični boji, boji za distribucijo bogastva, bodo obstajali tudi različni hegemonski boji na področju ideologije. Pro- in antijugoslovanski bo verjetno še nekaj časa eden izmed njih, po mojem pa bodo počasi odmrli. Sodobnost prinaša nove izzive, ki jih ni mogoče stlačiti niti v preživele interpretativne sheme, niti več obstoječe politične oblike. Če kje, vidim glavno protislovje razvoja sodobnih družb ravno v napetosti med na eni strani institucionalnim okvirom, kolektivnimi identitetami in načinom produkcije, ki so nastali v času modernosti, od konca 18. in začetka 19. stoletja, in na drugi neslutenim, eksponencialnim razvojem tehnologij, komunikacij in s tem povezanih novih identitet, novih socialnosti in novih prostorov. Kleš 19. in 21. stoletja! V tej shizofreni situaciji vidim nov »razredni konflikt«, od katerega razpleta bo odvisna naša prihodnost. Prihodnost, ki zahteva, kot sta nas učila že klasika moderne misli, Nietzsche in Marx, pogled naprej, ne pa da se, da parafraziram slednjega, ukvarjamo z morami - ali sanjami, v bistvu je to ista stvar, ker nas meče iz angažmaja v sedanjosti - preteklosti.