Otrok po meri dobička

Eva Boštjančič je po diplomi iz psihologije napisala samo eno prošnjo in takoj dobila službo v ljubljanskem podjetju, ki se je ukvarjalo s svetovanjem pri iskanju kadrov in njihovem upravljanju. »Nič se nisem spraševala, kje in kako iskati delo. Bilo je, kot bi mi družba rekla, evo, Eva, izvoli službo,« se spominja.

To je bilo leta 1996. Pozneje je ustanovila podjetje za kadrovsko in psihološko svetovanje menedžerjem. Obenem je doktorirala in danes na ljubljanski filozofski fakulteti predava psihologijo dela in organizacije. Čeprav nima nobenih izkušenj z iskanjem službe zase, je odličen naslov za nasvete, kakšno naj bo obnašanje na trgu dela.

»Danes je družba drugačna, službe te ne čakajo,« meni, »če hočeš imeti denar, moraš biti ustvarjalen že na razpisu za delovno mesto.« Človek mora imeti sposobnosti, ki nekoč niso bile potrebne, zato je Eva Boštjančič prepričana, da se mora v Sloveniji veliko spremeniti tako v družinski vzgoji kot v šolskem sistemu. Pravi, da je treba razvijati ustvarjalnost, odnos do denarja, podjetniški način razmišljanja in to, kako se vse to povezuje.

Takšni pozivi k spremembi vzgoje in šolstva prihajajo z vseh strani. O inovativnosti, podjetnosti, finančnem opismenjevanju, kompetentnosti in vseživljenjskem učenju govorijo ravnatelji in učitelji, državni uradniki in zasebna podjetja, ki ponujajo krožke na šolah, pa tudi med strokovnjaki Eva Boštjančič seveda ni edina. Tudi nova ministrica za izobraževanje dr. Stanka Setnikar Cankar je kot profesorica ekonomike javne izbire na ljubljanski upravni fakulteti pogosto zagovarjala šolsko spodbujanje inovativnosti in podjetnosti.

Kot kandidatka za ministrico se je morala predstaviti poslancem in izmed mnogih vprašanj, ki jih je dobila, jo je eno razveselilo, da je »bolj ne bi moglo«. Navdušena je bila, ko je Žan Mahnič iz SDS izrazil zanimanje za njeno stališče »do uvedbe predmeta, ki je prepotreben in ga žal nimamo in bo mlade izobraževal na področju ekonomije, finance, ravnanja z denarjem, predvsem pa spodbujal podjetništvo«. »To je pa res nekaj, kar je vsa ta leta manjkalo,« se je strinjala Stanka Setnikar Cankar, a je Mahniča popravila, da ne gre za podjetništvo, ampak za podjetnost in inovativnost, torej »neke karakteristike, ki jih nekdo ima, nekdo pa nima«.

Takšno oglaševanje sprememb v šolstvu se zdi odveč, saj je skoraj nepredstavljivo, da si kdo ne bi želel kompetentnih, podjetnih, ustvarjalnih in nenehno učečih se državljanov. A če to ni dovolj, vas bo zagotovo prepričal argument, da so takšni posamezniki bolj zaposljivi in imajo večji potencial za visoke plače, družba z veliko takimi posamezniki pa je tudi gospodarsko uspešnejša. Kdo bi lahko bil do tega kritičen?

Človek podjetnik

Nekaj takih vendarle je in med njimi je sociolog Primož Krašovec, ki na filozofski fakulteti v Ljubljani honorarno predava Teorije ideologije. Ker pozna ideologijo neoliberalizma, ve, da so aktualne težnje po spremembah izobraževanja plod neoliberalizma in da je njihov cilj podrejanje izobraževanja gospodarstvu.

Podjetnost, finančna pismenost, učenje učenja, vseživljenjsko učenje so izpeljani iz teorije človeškega kapitala, ki je zelo priljubljena med današnjimi družboslovci. V strokovnih besedilih se nanjo sklicujejo psihologi, sociologi, pedagogi, ekonomisti in drugi, a njenega izvora nikoli ne poudarjajo.

Kot je pojasnil Krašovec v članku, ki je izšel v zadnji številki Časopisa za kritiko znanosti, so teorije človeškega kapitala pred desetletji razvili neoliberalni misleci v Združenih državah Amerike. Izhajali so iz podatka, ki je takrat držal veliko bolj kot danes: da je višja izobrazba povezana z višjimi osebnimi dohodki. Sklenili so, da je delavčeva plača odvisna od tega, koliko je investiral vase, na primer z izobraževanjem, in je zato niso več opredeljevali kot plačilo, ki dobi ga delavec za svojo delovno silo, temveč kot donos na kapital, ne zelo drugačen od donosa na stroj ali nepremičnino.

Ko so v človeku prepoznali človeški kapital, so ga lahko opredelili kot »podjetnika samega sebe«. Vse odločitve v življenju sprejema kot podjetnik, ki se odloča za investicije, pri čemer primerja stroške s potencialnimi dohodki, dohodke pa porablja, da bi kupoval svoje zadovoljstvo. Neoliberalizem, ki je vedno slavil tekmovalnost med podjetji na trgu, si je za cilj postavil vpeljavo te tekmovalnosti v prav vse segmente družbe. S teorijami človeškega kapitala je dobil orodje za dosego tega cilja.

»Ravno s teorijami človeškega kapitala lahko neoliberalizem iz ozko ekonomske začne postajati obče družbena teorija in politična ideologija,« meni Krašovec. Ker neoliberalci dela niso želeli ocenjevali samo v delovnih urah, ampak so težili k merjenju njegove kakovosti, ki je posledica delavčeve kvalificiranosti, osebnosti in razpoloženja, so lahko izobraževalnim ustanovam ter družbi kot celoti naložili ustvarjanje bolje usposobljenih in bolj osebnostno prilagojenih delavcev. »Neraziskano področje delavčeve duše je postalo nov rezervoar, iz katerega se da iztisniti več produktivnosti,« pravi Krašovec.

Zablode o denarju

Postopoma smo prišli do tega, da na primer dr. Zoran Milivojević razlaga, da je »za osebne finance zelo pomembno, kako razmišljamo o denarju« in »nekateri imajo negativen odnos do denarja in ga zato nimajo«.

Milivojević je srbski psihoterapevt, ki je Slovencem najbolj znan kot avtor Formul ljubezni, knjige, »ki obračuna s stereotipnimi predstavami o ljubezni in nas postavi na realna tla«. Radi pa ga citirajo tudi v poslovnem dnevniku Finance, kjer ga predstavljajo kot psihofinančnega svetovalca.

Pri psihofinancah gre za združevanje ekonomije in psihologije, pojasnjuje Milivojević. »Ko ljudje sprejemamo odločitve, ki vplivajo naš denar, nismo samo racionalni, ampak nas vodijo tudi čustva, vrednote in načini, na katere doživljamo določene stvari,« pravi. Psihofinance so zelo širok koncept, saj na posameznikovo finančno stanje vpliva vse od izbire študija do najema kredita in še marsikaj drugega. Vse te odločitve so lahko slabe, če imamo v glavi »zablode« o denarju.

V Sloveniji in drugih državah, ki so bile nekoč del socialistične Jugoslavije, naj bi bili vzorci razmišljanja o denarju še posebej škodljivi. »Mojo generacijo so vzgajali v preziru do denarja,« pravi Milivojević, »Reklo se je, da denar kvari ljudi, ali pa so nas svarili pred materialisti, ker jih ljudje zanimajo le glede na potencialen donos.«

V socializmu se torej ljudje niso naučili ravnati z denarjem, poleg tega pa jih še »posebna miselnost solidarnosti, enakosti in medsebojne pomoči« naredila pasivne. V kapitalizmu pasivnost lahko pomeni, da ostaneš brez službe, pomanjkanje znanja o služenju, investiranju in varčevanju pa lahko pomeni na primer, da boš imel le simbolično pokojnino. »Postalo je zelo pomembno, kakšne nauke prenašamo na otroke,« opozarja Milivojević.

Eva Boštjančič skovanke psihofinance ne pozna, a tudi ona meni, da nekatere psihološke lastnosti pomagajo človeku pri služenju denarja. »Sem stoodstotno za te stvari,« se strinja in Milivojeviču daje prav tudi pri njegovi oceni slabih učinkov socializma. »Včasih je država poskrbela za vse, zdaj pa si moraš sam vzeti stvari,« pravi in kot primer navaja, da je treba danes temeljiteje razmišljati o tem, kateri študij izbrati.

Skoraj povsem enako razmišlja Slavica Černoša, vodja sektorja za srednje šolstvo na ministrstvu za izobraževanje. »Generacije so rasle v okolju, kjer po končanem izobraževanju pričakujejo službo, ki je ni,« je dejala, ko je v začetku septembra predstavljala pilotski projekt Vrata odpiram sam, v okviru katerega bodo podjetniki pomagali učiteljem učiti podjetnost. Po njenem je službo danes treba ustvariti, kar pa je v precejšnjem nasprotju s »tipičnim slovenskim razmišljanjem«.

Ker vsi razmišljajo enako, ni čudno, da vsi pridejo do enakih zahtev po spremembah vzgojno-izobraževalnega procesa. »Posameznik mora svoje znanje znati prodajati. Potem je izobraževalni sistem opravil svojo nalogo,« ocenjuje Černoša. Milivojevićeva različica je: »Šola otroka ne pripravlja na življenje, ampak na še več šole. Zaposlitve ali povišice pa ne dobite zato, ker ste rešili test, ampak ker imate neke druge veščine.« Eva Boštjančič pa je do slovenske šole kritična, ker ne spodbuja ustvarjalnosti ter sposobnosti, da bi človek v službi »poleg finančnega zadoščenja našel tudi psihološko blagostanje«.

Dresiranje

Sodobne zahteve po spremembah so nasploh velikopotezne, na kar kaže že dolžina njihovega seznama. Šole so pozvane, naj spodbujajo podjetnost, samoiniciativnost, ustvarjalnost, kompetentnost, naj učijo finančne pismenosti, naj poučujejo brez »odvečnih informacij« in da naj otroke naučijo učenja ter vseživljenjskega učenja. Teži se celo k spremembi vloge učitelja, tako da ne bi več podajal znanja, ampak naj bi usmerjal učenca, ko ta znanje pridobiva sam.

Ne gre zgolj za dodatke k obstoječemu sistemu izobraževanja, ampak za popolnoma novo paradigmo, je prepričan Krašovec. Če bi se ta uresničila, šole ne bi več prenašale vsebin, ampak bi »psihološko dresirale, vcepljale določene osebnostne dispozicije, načine odzivanja, načine komuniciranja s soljudmi ter odnosa do sveta«.

V dokumentih in zakonih je vidno, da k takim spremembam težijo tudi slovenske in evropske javne ustanove, ki določajo šolsko politiko, a verjetno je prav radikalnost teh sprememb tista, ki ovira, da bi jih uresničili s hitrostjo, ki jo zahtevajo njihovi največji zagovorniki. Ti so si zato vzeli prostor, ki jim je na voljo.

Ta prostor so krožki, saj se ministrstvo z njimi ukvarja le, kadar kršijo ločenost cerkve in države, dotlej pa se lahko izvajajo na vsaki šoli, ki jim to dovoli. Za podjetniški krožek zasebnega podjetja Ustvarjalnik se že več let odloča okoli petdeset srednjih šol. Kot pojasnjuje direktor Ustvarjalnika Mitja Goljar, se zato na teh šolah lahko učenci usposobijo za lažje doseganje cilje in se naučijo, »kako svoje sposobnosti prodati na trgu dela, v svojem podjetju ali v podjetju drugega«.

Letos je na 67 osnovnih in srednjih šolah prvič na voljo tudi krožek Mladi in denar, ki so ga zasnovali v reviji Moje Finance, prilogi dnevnika Finance. Učitelji, ki izvajajo ta krožek, se skupaj z učenci med drugim vprašajo: »Kaj moram spremeniti, da bom imel več denarja?«, odgovorijo pa, da je predvsem treba spremeniti razmišljanje. »Premožni ljudje niso nič pametnejši od manj premožnih, imajo le boljše navade ravnanja z denarjem,« je zapisano v programu izvajanja krožka.

Zloraba vrednot

Prav vse omenjene spremembe, ki se zahtevajo od šolskega sistema, imajo svoje kritike, ki pokažejo, kako pogubne bi bile te spremembe za šole in družbo. V knjigah in obsežnih člankih so bile razkrite popolnoma napačne predpostavke, na katerih temelji teorija človeškega kapitala ali pa koncepti spodbujanja podjetnosti, finančnega opismenjevanja, in učenja brez »odvečnih podatkov«. Zdi se, da kritiki bijejo vnaprej izgubljeno bitko proti preprostemu argumentu, da bomo imeli podjetnejše, ustvarjalnejše in kompetentnejše ljudi ter višjo gospodarsko rast.

»Noro bi bilo, če bi rekli, da nočemo, da so ljudje ustvarjalni, podjetni in da poskušajo reševati težave na nove načine. To niso zgolj neke neoliberalne ideološke nebuloze. Ta ideologija je uspešna prav zato, ker se je navezala na niz vrednot, ki so splošno sprejete kot pozitivne,« opozarja Krašovec.

Hkrati s tem spoznanjem se razkriva največja perverznost aktualnih teženj po spremembah vzgoje in izobraževanja. »Vrednote, ki same po sebi nimajo političnega naboja, se izkoriščajo za zelo specifičen politično-ekonomski projekt,« pravi.

Tiste, ki danes zahtevajo, da šole spodbujajo podjetnost in ustvarjalnost, zanimata zgolj podjetnost in ustvarjalnost, ki prispevata k posameznikovi zaposljivosti, torej takšni podjetnost in ustvarjalnost, ki ju cenijo delodajalci. »Podjetnost in ustvarjalnost sta v kapitalizmu zelo omejeni. Če se nekaj ne da prodati, je čisto vseeno, kaj izumiš,« navaja Krašovec.

Isti namen ima danes znanje, ki ni več vrednota sama po sebi, zato ga nadomeščajo kompetence. In nikogar ne zanima psihološka blaginja delavca, kadar bi njegovo zadovoljstvo pomenilo, da bi bil manj produktiven.

Teorija človeškega kapitala je bila izumljena kot koncept za analiziranje in oblikovanje delavca po meri kapitala, zato ni presenetljivo, če se danes tako uporablja. Bolj presenetljivo je, da je neoliberalni ideologiji uspelo prepričati posameznike, da morajo sami prevzeti odgovornost za spoprijemanje z zaostrenimi življenjskimi razmerami, čeprav vsi vemo, da so te posledica neoliberalnega kapitalizma. In rešujemo se tako, da uveljavljamo neoliberalne recepte.

Zdi se, kot da nimamo izbire. »Lahko se zavedate krize kapitalizma in ste politično aktivni, ampak od tega ne morete živeti, razen če ste politik,« pravi Zoran Milivojević, »Posameznik mora dojeti, da je sam najbolj odgovoren. Opazil sem, da veliko ljudi s politiko opravičuje svojo pasivnost.«

Če si dovolimo povedati z drugimi besedami: lahko se zavedate vse bolj izkoriščevalske narave sodobnega neoliberalnega kapitalizma, a naj vas to ne ovira pri tem, da se vsak dan pustite izkoriščati kapitalu.