Umetnine na stojnicah

Prodajne razstave, tako imenovani sejmi, nastajajo zato, da posamezne panoge druga drugi in obiskovalcem predstavijo najnovejše produkte, se seznanijo s konkurenco ter preverijo trende in priložnosti. Največji sejmi so avtomobilski, knjižni in kmetijski. Mondial de l’Automobile, avtomobilski sejem v Parizu, denimo obišče skoraj milijon in pol obiskovalcev. Znani so tudi sejmi z vizualnimi umetninami, čeprav malo manj, na največjega – ARCO v Madridu – pride skromnih 150.000 obiskovalcev. A tudi tu se obrnejo velike vsote. V letnem poročilu MCH Group, podjetja, ki ima v lasti največji svetovni sejem umetnin v Baslu ter še sejma v Miamiju in Hongkongu, piše, da so lani zaslužili 472,6 milijona švicarskih frankov.

Prvi sejem umetnin vizualne umetnosti, takrat imenovan sejem sočasne umetnosti, sta leta 1967 v Kölnu zasnovala tamkajšnja galerista Hein Stünke in Rudolf Zwirner. Projekta sta se lotila, ker je bil povojni umetnostni trg v Nemčiji mrtev, umetnost pa se je živahno razvijala. Dogodek je doživel izjemen uspeh. V času, ko je Volkswagnov hrošč stal približno 5000 nemških mark, delo znamenitega nemškega slikarja Gerharda Richterja pa približno trikrat manj, je sejem prinesel neverjeten zaslužek, kar milijon nemških mark. Drugače rečeno, z izkupičkom si je bilo leta 1967 mogoče kupiti 200 novih volkswagnov ali 600 Richterjevih slik. Dve leti kasneje so bile cene umetnin neprimerno višje. Znani galerist René Block je prodal delo nemškega velikana umetnosti Josepha Beuysa za 110.000 nemških mark in prebil zgornjo mejo za ceno dela kakšnega evropskega umetnika.

Ker so kölnski galeristi vzpostavili izjemno visoke standarde za sprejem umetnostnih del, umetnostni sejem pa se je izkazal za uspešno in predvsem dobičkonosno novost, so v Düsseldorfu idejo prekopirali in ponudili možnost tudi manj uveljavljenim galerijam. Pridružil se jima je prestižni baselski sejem Basel Art Fair, ki se je kmalu povzpel na prvo mesto med sejmi, kjer ostaja še danes.

Redke slovenske galerije so zmogle slediti mednarodnim zgledom in svoja dela na sejmih postaviti ob bok ponudbi tujih galerijskih kolegov. Prva in najvidneje se je na trgih predstavljala Galerija Equrna, dokler je ni zasenčila kranjska, ljubljanska in danes berlinska Galerija Gregor Podnar, ki v Ljubljani zdaj ohranja le manjši razstavni prostor. Na sejme občasno hodijo Galerija Škuc, Center in galerija P74, Photon – Center za sodobno fotografijo in Galerija Alkatraz. Dejstvo, da so te galerije največkrat organizirane kot nevladne organizacije, nas ob tem ne sme motiti, saj so ob redkih drugih akterjih ta hip edine pri nas sposobne prevzeti vlogo predstavnikov države na umetnostnih sejmih in tam tudi skrbeti za to, da je slovenska umetnost, ki je kvalitativno primerljiva s produkcijo mednarodnega prostora, prisotna tudi na tem, s trgovanjem povezanem področju.

Slednje je še zlasti pomembno, ker doma o kakšnem trgu umetnin sploh ne moremo govoriti. Tako rekoč nihče namreč ne kupuje umetniških del. Skoraj nobeden od umetnikov ničesar ne proda. In ta agonija traja že leta. Slovenski vizualni umetniki, ki želijo svoja dela prodati, so se tako prisiljeni odpraviti v mednarodni prostor, a to nikakor ni preprosto. Večina poskusov vstopa slovenske sodobne umetnosti na odprti trg se je zadnja leta ponesrečila. Redki slovenski avtorji so se z lastnimi prizadevanji sicer uveljavili na tujih trgih, denimo skupina Irwin, Marjetica Potrč, Tobias Putrih in nekateri drugi. Večina pa te sreče ni imela, predvsem zato, ker slovenski umetniki prodora na mednarodni trg brez državno podprtega in strokovno utemeljenega skupnega nastopa ne zmorejo. Namesto države so tovrstno promocijo v zadnjih letih v svoje vajeti prevzele galerije, in četudi se ne zgodi čisto vedno, da bi sejme zapustile s prodanimi deli, se strinjajo, da je tak angažma na dolgi rok nujen. Poleg tega da se umetnost na sejmih prodaja, se tam tudi spoznava, primerja in vrednoti. Zato je ključnega pomena, da je na sejmih prisotna tudi tista umetnost, ki nastaja v Sloveniji.

To seveda velja tudi za Viennafair, enega najpomembnejših sejmov umetnin v naši širši okolici, ki ga je avstrijska prestolnica gostila prejšnji teden. Na jubilejnem, desetem dunajskem sejmu se je predstavilo skorajda 100 galerij, med njima dve slovenski, Galerija Škuc ter Center in galerija P74. Največ galeristov je prihajalo iz Avstrije, sledile so galerije iz Nemčije, Ruske federacije in Romunije. Udeležbo slednje je podprlo podjetje OMV, za katero je Romunija eno od ključnih tržišč, Rusija pa je sejem preplavila leta 2012, ko je sejem izdatno podprl ruski nepremičninski mogul Dmitrij Aksenov, ki se je neuradno zavezal, da bo sejem podpiral še dodatna tri leta.

Obema slovenskima galerijama se je izbira obrestovala, saj so v P74 prodali dela, katerih vrednosti segajo od 900 do 12.000 evrov, pri Škucu pa so se prodajne vrednosti gibale od 1400 do 6.000 evrov.

Vsekakor je dunajski sejem umetnosti lepši in bolj uglajen od marsikaterega izmed svojih bratov. Stojnice in razstavni prostori so večji kot na drugih sejmih, saj so letos število razstavljavcev zmanjšali za 28 galerij. Vse teče gladko in umirjeno, gneča ni prevelika, a sejem je živahen vsak dan. Živi tudi zaradi dodanih vsebin: otroškega programa za male obiskovalce, prijetnih prostorov za počitek in predavanj, ki ob popoldnevih zapolnijo oder v razstavni hali. Razstavljena dela so raznolika v kvaliteti, formi in konceptih, a puščajo pozitiven vtis. Strategija, da se Dunajski svet umetnosti poveže z ruskim prostorom in novim mogotcem pokaže pot v čarobni svet zbiranja sodobne umetnosti, ima smisel.

Cena za galerijski beli kocki podoben prostor v velikosti petdesetih kvadratov, kjer so galerije po najboljših močeh ustvarjale simulacije razstav, je bila sicer približno 12.000 evrov. Nobena izmed slovenskih galerij tega stroška ne bi zmogla pokriti sama – za marsikatero je to celoten znesek nekajmesečnega rednega programa –, zato je prav, da je njihovo udeležbo sofinancirala država. A ta podpora bi morala biti v resnici še mnogo višja.

Slovenski udeleženki, Center in galerija P74 ter Galerija Škuc, sta domovali na nasprotnih koncih razstavnega prostora in vsaka je zasedla po 25 kvadratov. P74 je mednarodni likovni javnosti predstavila dva kiparja, odlične kolaže intermedijske umetnice Polonce Lovšin, ki nam s svojimi projekti praviloma kaže pot v bolj kakovostno življenje, in skulpturo-stroj še enega intermedijskega umetnika Tomaža Furlana, ki v svojih delih, začinjenih s humorjem, absurdom in banalnostjo, secira naše vsakodnevne navade, življenje v kapitalizmu in še zlasti problematiko delavstva. Škuc pa je vse karte stavil na eno umetnico, Jasmino Cibic, slovensko predstavnico na zadnjem Beneškem bienalu, kjer je njen projekt naletel na odlične odzive, pravzaprav na najboljše od dosedanjih slovenskih predstavitev na tem ključnem dogodku sodobne umetnosti.

Obema galerijama se je izbira obrestovala, saj so v P74 prodali dela, ki imajo vrednost med 900 in 12.000 evri, pri Škucu pa so se prodajne vrednosti gibale med 1400 in 6.000 evri. Povpraševanje je bilo veliko in padale so pohvale, čeprav Cibičeva, vsaj kar se risb tiče, za predstavitev ni izbrala najkakovostnejših projektov iz svojega opusa.

Najdražje prodano umetniško delo pa je bila slika Gerharda Richterja, ki je menda dosegla ceno okrog 800.000 evrov. Torej nekako 27 novih Volkswagnovih hroščev.

Že prve dni so sicer na sejmu krožile govorice o uspešnih prodajah številnih umetniških del v času pred otvoritvijo in med njo, ko so dogodek obiskali pomembni mednarodni zbiralci ter tudi številni direktorji prestižnih muzejev. Po hodnikih je krožila lokalna smetana, videti je bilo Francesco von Habsburg in avstrijskega predsednika dr. Heinza Fischerja. Na odru so se eden za drugim menjavali zbiratelji, ki so zatrjevali, da je zbirko mogoče začeti z dvajsetimi evri in vero v umetnost, ki pa se lahko nadaljuje v zbirateljstvo »za polni delovni čas«.

Na VIENNAFAIR umetnin za 20 eur ni bilo prav veliko, večina prodanih del je bila ovrednotena od 1200 do 8.000 evrov, najdražja pa je bila slika Gerharda Richterja, ki je menda dosegla ceno okrog 800.000 evrov. Torej nekako 27 novih Volkswagnovih hroščev.