Zmagoslavje kraljice folka

Po nekoliko daljšem zatišju se je jesenska Ljubljana spremenila v pravo zakladnico dobrih koncertov. Nekaj jih je že za nami (Dillon, Future Islands , 24-urni glasbeni dogodek 24h Party People), kot je razbrati iz bogatih napovedi, pa jih je lepo število še pred nami.

Toda eden osrednjih oktobrskih koncertov pri nas je bil zagotovo nastop ameriške folk pevke in kantavtorice Joan Baez, na katerem se je ta izkazala kot živa zakladnica ameriške, pa tudi latinskoameriške glasbene zapuščine, ki jo, tako kakor Leonarda Cohena ali Boba Dylana, očitno cenijo vse generacije obiskovalcev. O tem je pričala tudi povsem napolnjena velika dvorana Cankarjevega doma.

Joan Baez, ki je profesionalno glasbeno kariero začela daljnega leta 1959 na Newport Folk festivalu, je že kmalu zatem zaslovela kot izvrstna izvajalka ameriške glasbene tradicije, pa tudi lastnih avtorskih skladb, še pomembneje pa je, da je v prvi polovici šestdesetih kot že uveljavljena glasbenica občinstvu predstavila mladega Boba Dylana, čigar legendarne pesmi je sama velikokrat prirejala v svoji zdaj že več kot petdesetletni glasbeni karieri.

Glasbena kariera Baezove je bila in je še zmeraj obarvana z aktivizmom, bojem za človekove, državljanske in še številne druge pravice, in to po vsem svetu, kar je jo je nenehno vodilo v največje krizne centre. Tam se je s svojimi protestnimi pesmimi zavzemala za mir, pravičnost in nenasilje.

Tudi nastop v Cankarjevem domu je bil v znamenju protestnih, ljubezenskih, tradicionalnih pesmi, a tudi drugih, saj je v dobri uri in pol predstavila nekakšen presek svoje kariere, začenši s skladbo God is God ameriškega kantavtorja Steva Earla. Že z drugo skladbo je zakorakala v Dylanovo zakladnico, saj je postregla s skladbo Farewell Angelina, v nastop pa je vključila tudi latinskoameriške revolucionarne pesmi, denimo Mi venganza personal in Gracias a la vida (kot se imenuje tudi njena tokratna turneja).

A zdi se, da se je občinstvo še najbolj odzvalo na predelave Dylanovih klasik, med katerimi je izbrala denimo It’s All Over Now Baby Blue in Forever Young, najbolj presenečeno pa je bilo, ko je zaslišalo Seegerjevo Where Have All the Flowers Gone?, zlasti ko je v refren vključila Domicljev prevod te skladbe (Kdaj bomo izvedeli?) in ga skupaj z občinstvom tudi zapela.

Baezova nas je skupaj s spremljevalnima glasbenikoma, multiinštumentalistom Dirkom Powllom in tolkalistom Gabrielom Harrisom, sicer njenim sinom, popeljala skozi zgodovino rocka in folka in se pri tem izkazala kot še zmeraj izvrstna vokalistka, pa tudi odlična kitaristka, ki je enkratno vzdušje med drugim ustvarila tudi s Cohenovo priredbo Suzanne, priredbo Simona & Garfunkla The Boxer in Lennonovo Imagine, koncert pa po drugem bisu zaključila z Dylanovo Blowin’ in the Wind. Nastop »kraljice folk glasbe« je bil nepozaben, popotovanje skozi zgodovino popularne glasbe pa več kot prijetno.