Aphex Twin: Techno Mozart

Sredi avgusta je nad Londonom poletel zrakoplov z narisano letnico 2014 in čudnim simbolom, nekakšno kombinacijo črk A in T. Večina Londončanov temu ni namenjala pozornosti, toda ko so fotografije zakrožile po spletu, se je v glasbeni skupnosti dvignil vihar, primerljiv z lansko mega odmevno vrnitvijo dvojca Daft Punk.

Zakaj je simbol poskrbel za pravi vihar? Ker se je, odtisnjen na njem, prvič pojavil pred dvaindvajsetimi leti, in to na naslovnici kultne plošče Selected Ambient Works 85-92, po mnenju večine glasbenih medijev enega najbolj vplivnih albumov v sodobni elektronski glasbi.

Njegov avtor Richard D. James, bolj znan pod psevdonimom Aphex Twin, je skladbe za ta album začel ustvarjati sredi osemdesetih, ko je imel le štirinajst let. V svoji sobi v britanskem Cornwallu je delal le z računalnikom in sintetizatorjem, medtem ko so zasedba Kraftwerk in drugi elektronski pionirji podobno glasbo takrat ustvarjali v vrhunsko opremljenih studiih. Z drugimi britanskimi somišljeniki iz tistega časa je zato postal znanilec »naredi-sam« (DIY) ustvarjalne metode oziroma »sobnih producentov« in tudi eden od glasnikov nove vplivne estetike, ki so ji novinarji in glasbena industrija nadeli najbolj trapasto žanrsko oznako v zgodovini – »intelligent dance music« ali IDM. Z nenehnimi inovacijami in posledično hordami posnemovalcev je močno spreminjal podobo elektronske in popularne glasbe ter v devetdesetih postal nekakšen enfant terrible sodobne elektronike, čeprav širša javnost o njem kljub temu ve izjemno malo. Pravzaprav se zdi krivično, a večina o njem ve le to, da si strašansko kul, če poznaš njegovo ime. Bolje ga poznajo le tisti bolj angažirani glasbeni entuziasti.

Ugibanja o tem, kaj bi lahko pomenil skrivnostni zrakopolov nad Londonom, so se medtem še stopnjevala. Na pločnikih New Yorka, Los Angelesa, Tokia in nekaterih drugih metropol so se začeli pojavljati prav takšni simboli. Prvi bolj oprijemljivi indic pa je lansirala založba Warp, skorajda sinonim za Aphex Twina (in obratno), ki je objavila povezavo na spletno stran v neobičajnem programskem jeziku, na kateri je bil skromen zapis nečesa, kar bi lahko razumeli kot seznam skladb. Za Jamesove fene ni bilo več dileme; po trinajstih letih pavze se je očitno obetal čisto pravi, že večkrat napovedani novi studijski album Aphex Twina.

Kot štirinajstletnik je v svoji sobi delal podobno glasbo, kot so jo zasedba Kraftwerk in drugi elektronski pionirji takrat ustvarjali v vrhunsko opremljenih studiih.

Seveda so imeli prav. A dokler albuma Syro pred nekaj tedni niso otipali prvi srečneži, je pri mnogih še vedno obstajala senca dvoma. Če se nečesa ne moreš dotakniti, pač ne obstaja. Podoben občutek opisujejo redki novinarji, ki so v zadnjih petnajstih letih dobili priložnost za »živ« intervju z Jamesom. Ko so se z njim srečali v kakšnem pubu ali na klopci londonskega parka, je bil občutek, ko je zraven njih sedel glasbeni mag, ki so ga feni malodane povzdignili v božanstvo, menda tako nadrealističen, da bi ga najraje dregnili s prstom. Običajno so sicer že po nekaj minutah ugotovili, da je povsem običajen triinštiridesetletnik, s kakršnim bi ob kozarcu piva mirno pokramljali za točilnim pultom. Temu pritrjuje tudi Warpov šef Steve Beckett, ki je Jamesa nekoč opisal kot prikupnega levčka s skoraj zenovskim nadzorom nad svojim življenjem in usodo: »Izjemno lepo je biti v njegovi družbi in okoli njega je neka magnetična avra, je pa res, da se včasih v hipu začne dolgočasiti in takrat povzroči kakšno težavo.«

Miti in provokacije

James je že od nekdaj veljal za posebneža, najsi bo s svojo glasbo ali pa takšnimi in drugačnimi zgodbicami, ki so skozi leta postale miti. Če jim gre verjeti, naj bi se naokoli vozil v tanku, od ruske vojske kupoval izstrelke za svojo podmornico, živel v nekdanji banki sredi Londona, v svojih arhivih pa hranil na tisoče neizdanih posnetkov.

Ko je bil z Warpom dogovorjen za izid predzadnjega albuma Drukqs (2001), je na letalu bojda izgubil disk s posnetki in zato izdal kar kompilacijo demo posnetkov, ki so jih mu jih pošiljali različni producenti. Če so se pri njegovih vratih pojavili kurirji, ki bi morali prevzeti remikse za kakšne zvezdnike, na katere je medtem pozabil, jim je preprosto izročil kakšno svojo še neobjavljeno skladbo. Ko ga je za producentske storitve novačila Madonna, ji je rekel, da se sicer lahko dogovorita, a le, če ne bo pela, ampak lajala. Na enem zgodnejših didžejskih nastopov je namesto tega, da bi glasbo vrtel z vinilov, z gramofonsko iglo drsal po brusnem papirju in mikrofon vrgel v kuhinjski mikser. Precej pozneje, ko je že veljal za producentskega genija, ga je kot »predskupino«, pod anonimnim psevdonimom DJ Smojphace, angažirala Björk. Odvrtel je hrupno kakofonijo distorzije, šumenja, piskanja in podobnih živce parajočih zvokov. Občinstvo ga je med zapuščanjem prizorišča izžvižgalo, islandski provokatorki pa se je nasmešek kakopak raztegnil do ušes.

Warpu ni bilo vedno lahko prenašati njegovih kapric. Ko so se dogovorili za serijo radijskih intervjujev v ZDA, s katero bi Jamesova kariera na drugi strani Atlantika poletela v nebo, je dan prej vse skupaj odpovedal. Potem ko se je singel Come to Daddy začel nevarno vzpenjati proti vrhu britanskega charta, je pri založbi dosegel, da so ga za nekaj tednov umaknili iz prodaje. Ko so pri britanskem glasbenem tedniku New Musical Express (NME) njegov singel Windowlicker razglasili za singel leta 1999, se jim je zahvalil s prijaznim sporočilom, a dodal: »Upam, da boste vsi imeli dolgočasno novoletno zabavo, se predozirali z vsem mogočim in z obrazom obležali v lastnih izbljuvkih.«

Šef založbe Warp Beckett je pozneje dejal, da James nima niti najmanjšega interesa za poslovno stran glasbene industrije, da glasbo resnično ustvarja le zase in da mu je povsem vseeno, ali je ljudem všeč ali ne. Na to, kako zelo se mu molzenje konzumentov s strani glasbene industrije upira, je ponovno opozoril z naslovnico novega albuma Syro, saj je ta pravzaprav podroben stroškovni razrez posamezne enote nosilca zvoka.

Vedno pred časom

James je človek, ki bolj kot karkoli ceni zasebnost, a s svojimi provokacijami je ves čas podžigal svoje oboževalce, ki do njega gojijo že skorajda fanatično privrženost. Pravzaprav ni nič čudnega, da je včasih najraje didžejal skrit pod mizo ali pa kar v kakšni sobi za odrom. Verjetno bi težko našli bolj obsesivne glasbene fene od njegovih, je pa hkrati res, da skupaj z njim zrelejši postajajo tudi oni.

In kar je najbolj pomembno – izhodišče Jamesovih fenov je bila vedno najprej glasba. Ko je anonimni prodajalec letos na eBayu za 13.500 dolarjev prodajal kopijo nikoli objavljenega albuma Caustic Window, se je ena od fenovskih spletnih skupnosti v dogovoru z Jamesom in njegovo založbo odločila ploščo odkupiti. Prek Kickstarterja so v enem mesecu zbrali več kot 60.000 dolarjev, odkupili ploščo, jo zripali, mp3-je razdelili vplačnikom, ploščo prek eBaya za dobrih štirideset dolarskih tisočakov prodali švedskemu video igračarskemu mogotcu Markusu Perssonu, denar pa nakazali Jamesovi založbi.

Sodeč po zadnjih intervjujih ga je očitno prav ta gesta fenov spodbudila k temu, da se je naposled odločil izdati novi album. Navdušeni odzivi nanj potrjujejo, da James še vedno ni padel s svojega planeta, ki je bil vedno kakšno glasbeno desetletje pred časom. Eden zadnjih zgovornih primerov je južnoafriška zasedba Die Antwoord, ki ji je glasbeno in vizualno estetiko po vzoru Jamesovega sodelovanja s Chrisom Cunninghamom iz sredine devetdesetih šele v zadnjih letih uspelo spraviti med širše občinstvo. Sicer pa so Jamesa že ob prvi nominaciji za nagrado brit (ali pa za MTV-jeve nagrade) napovedovali z besedami »one-man Kraftwerk«. Zaradi kompleksnosti in večplastnosti njegove glasbe, ki veliko dolguje tudi minimalizmu in (sodobni) klasiki, denimo po vzoru Stockhausna, ga imajo mnogi celo za sodobnega Mozarta. In hkrati za futurista. Ko je Michael Caine v vlogi ostarelega hipija v filmu Otroci človeštva (Children of Men), katerega zgodba je bila postavljena v leto 2027, zaplesal na »zen glasbo«, je v predvajalnik seveda vtaknil eno od skladb Aphex Twina.

Toda njegov motiv ni bil nikoli ustvarjanje futuristične glasbe, pač pa preprosto nekaj izvirnega, nekaj, kar je bilo novo tudi zanj, nekaj, kar bi vzbudilo čustveno reakcijo. Julia Roberts je ob njegovi glasbi v filmu Jej, moli, ljubi (Eat Pray Love) našla novo duhovno raven. Sofia Coppola je eno od njegovih skladb za prepariran klavir postavila na versajski dvor v zgodovinskem filmu Marie Antoinette, ob njegovi glasbi so se zabavali Sopranovi, ob njej so pred policijo bežali igralci znane računalniške igre Grand Teft Auto ...

Ko ga je za producentske storitve novačila Madonna, ji je rekel, da se sicer lahko dogovorita, a le, če ne bo pela, ampak lajala.

Hvalospeve mu pojejo tudi mnogi glasbeni kolegi. Thom Yorke kot glavni vzgib za spremenjeno (zvočno) podobo njegove zasedbe Radiohead, ki se je začela s ploščo Kid A, navaja prav glasbo Aphex Twina. Če ne bi odkril njegove glasbe, bi Skrillex, danes eden najpopularnejših elektronskih kreativcev in prvo ime severnoameriškega EDM-a, verjetno še vedno prepeval v kitarskem emo bendu. Za velik navdih ga je ob zagonu svoje glasbene kariere imenovala tudi eks-porno starleta Sasha Gray. Ninja, frontman prej omenjene južnoafriške senzacije Die Antwoord, si je Aphexov simbol vtetoviral na podlaket. Njegove skladbe sta v sodobno-klasične aranžmaje predelala komorna orkestra Alarm Will Sound in London Sinfonietta, pa tudi cenjeni newyorški skladatelj Philip Glass.

Jamesov izjemni občutek za ustvarjanje glasbe, ki mu ni para, je morda še najboljše opisal Sean Booth, polovica (skoraj) enako cenjenega glasbenega dvojca Autechre. Ob obisku Ljubljane leta 2010 je na moje sarkastično vprašanje, vzeto iz večnih fenovskih prepirov o tem, kdo je boljši, Aphex Twin ali Autechre, najprej z nasmeškom odgovoril »Autechre, seveda«, potem pa je v resnejšem tonu dodal, »... toda Aphex ... on je na višji stopnički. Res upam, da se bo spet spravil v studio«.

Želja se mu je medtem izpolnila. Aphex Twin je izdal novo ploščo, za katero zdaj že lahko rečemo, da je izjemna. Celo tako, da ob njenem poslušanju njegova dosedanja impresivna diskografija, s katero je sicer vedno premikal meje, kar zbledi. To je glede na retro zvočno podobo novega albuma svojevrsten paradoks. Toda retro zvočni dizajn po zaslugi Jamesove vizionarske skladateljske žilice in izjemne producentske spretnosti verjetno še nikoli ni bil bolj razburljiv.

In čeprav se mu že dolgo ni treba več dokazovati, je James s ploščo potrdil tudi, da z »višje stopničke«, o kateri je govoril njegov veliki konkurent, nikakor še ne misli sestopiti ...