Dvojna koncertna masaža

Za ljubljanskim Kinom Šiška je najbolj pretresljiv teden doslej. Pa ne zaradi kakšnih birokratov ali naravne katastrofe, pač pa v dobesednem pomenu. Tako kot so prejšnji četrtek najprej Swansi in nekaj dni pozneje še Liarsi pretresli njegove temelje, jih ni še nihče. Pa ni šlo za mačistično merjenje, kdo ima večjega – no, glasnejšega. Obe kultni zasedbi sta koncertno (gromo)glasni predvsem zaradi fizične izkušnje zvoka, s katerim svoje privržence vsaka na svoj način spravljata v ekstazo.

Pri založbi Mute obe zasedbi označujejo kot noise oziroma eksperimentalno rockovski, toda povsem različni koncertni izkušnji sta pokazali, da žanrski formalizmi ne pomenijo nič otipljivega. Hkrati pa vsaj v koncertnem početju obeh skupin tudi ni nobenega eksperimentiranja. Pravzaprav ni veliko bendov, ki bi bolje vedeli, kako na odru predstaviti svoje najmočnejše atribute in bi to potem znali tudi tako mojstrsko udejanjiti. In ja, člani obeh zasedb so ob vsem tem videti še, kot bi na oder padli iz kakšnega stripa z ekscentričnimi superjunaki.

Newyorčani Swans so Šiško prvič obiskal pred tremi leti in pričarali odličen, katarzičen nastop. Njihova poltretjo uro dolga tokratna epopeja je bila še ena skorajda popolna učna ura iz zamaknjenega, hipnotičnega dronanja, ki je ob šamanskih gestikulacijah in vokaliziranju Michaela Giraja v kontemplativno poplesavanje spravilo večinski del napolnjene velike dvorane. Vsaka skladba je bila koncert zase, vseobsegajoč zvok pa je dobil dimenzijo fiktivnega duela vsaj dveh popolnoma uglašenih simfoničnih orkestrov. Vsak najmanjši, s filigransko natančnostjo umeščen detajl je našel jakost, merljivo po Richterjevi potresni lestvici, vse skupaj pa je še intenzivirala kontrastna statičnost Girajevih petih sošpilavcev, povsem predanih skupinski izkušnji. Od njihovih začetkov je res minilo več kot trideset let, toda zasedba Swans je v najlepši luči pokazala, da je še vedno v izjemni formi.

Pol manj let ima na svoji grbi trojec Liars z druge strani ZDA. S svojima zadnjima ploščama se močno spogleduje s plesno elektroniko, zato je bil v tej maniri začrtan tudi večji del koncerta. Udarna kombinacija bobnov, sintetizatorja ter frontmanove »jebivetrske« kričavosti in odrske pojavnosti je napolnjeno manjšo dvorano spravila v poplesavanje. Ko je v drugem delu po punkovsko zarezala bas kitara, pa je pod odrom vzplamtelo še divje »mosh-pitanje«. Če je na studijskih posnetkih njihov »novi« izraz izpadel razmeroma medlo, celo brezjajčno, je na koncertu postalo več kot očitno, da je Liars predvsem bend, ki ga je treba izkusiti v živo. Zafrkljivost, igrivost, spontanost in mojstrsko muziciranje ob njihovem nastopu dobijo povsem nov pomen.

Brez pretiravanja lahko zapišemo, da sta bila to dva vsaj na alter sceni verjetno najbolj pričakovana letošnja koncerta, ki pa sta pričakovanja upravičila in celo presegla. Ne zgodi se pogosto, da že veš, v kaj se podajaš, pa potem koncert vseeno zapustiš z glavo v oblakih ...