Odvečni ljudje

Včasih si dr. Anja Kopač Mrak predstavlja, kako bi bilo voditi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v kakšnem drugem, nekriznem obdobju. Na primer med letoma 2004 in 2008, ko je bilo brezposelnih pol manj kot zdaj in ko je morala država manj svojega denarja namenjati za odplačevanje kreditov.

Ona nima te sreče. »V resnici izbiramo med slabimi in manj slabimi rešitvami,« pravi. Na ministrstvo za delo je prišla leta 2009 in je kot državna sekretarka pomagala takratnemu ministru dr. Ivanu Svetliku pripraviti reformo socialne zakonodaje. Tej je že njena vlada, ki jo je vodil Borut Pahor, dodala interventni zakon, vlada Janeza Janše, ki je sledila, pa še zakon o uravnoteženju javnih financ. »S tem smo od leta 2012 na področju socialnih transferjev prihranili 350 milijonov evrov ali deset odstotkov,« navaja generalni sekretar socialne zbornice dr. Bojan Regvar, »185.000 ljudem so bili transferji odvzeti ali zmanjšani.«

Kaj je to pomenilo, smo videli iz prispevkov medijev, poročil humanitarnih organizacij, strokovnih analiz ter uradnih podatkov o povečevanju revščine. Vsaj v zadnjem letu dni se je zdelo, da nihče več ne zagovarja nadaljnjih posegov v sredstva za ranljive skupine. S padcem Janševe vlade se je na ministrstvo za delo vrnila Anja Kopač Mrak, tokrat kot njegova vodja, in pripravila nekaj manjših ukrepov, ki pomenijo izboljšanje stanja. Ministrica je ostala tudi v vladi v Mira Cerarja.

Ni prostora

V tej vladi je tudi finančni minister dr. Dušan Mramor in prejšnji teden je Evropski komisiji poslal osnutek proračunskega načrta za leto 2015. Med njegovimi rešitvami za proračun je tudi napoved zmanjšanja socialnih izdatkov za 220 milijonov evrov, k čemur naj bi 50 milijonov evrov prispevala višja zaposlenost in zato nižji izdatki za nadomestila za brezposelnost.

»Vem, da so razmere resne in vem, da so omejitve, ki prihajajo od zunaj, realne,« pravi Anja Kopač Mrak, »ampak pri zaščiti najranljivejših ni več prostora, tukaj je bilo narejenega dovolj. Če bomo naložili revnim družinam, da plačujejo ceno te krize, bodo posledice daljnosežne.«

Svojega kolega bo poskušala prepričati z argumenti in podatki, ki kažejo, kako zelo se je poslabšalo socialno stanje ljudi, ki so odvisni do socialnih pravic. »Socialna politika ni tako pomembna v časih, ko gre državi dobro, ampak predvsem v časih, ko ljudje potrebujejo zavedanje, da jih bo država s svojo socialno politiko zaščitila,« pojasnjuje. »Verjamem, da bo znala koalicija postaviti ljudi v ospredje,« napoveduje .

Kdor troši, naj živi

Mramorjeva napoved ni niti zavezujoča niti jasna. Ko govorimo o socialnih izdatkih, ne govorimo samo o socialnih transferjih, kot so denarna socialna pomoč ali otroški dodatki, ampak tudi o financiranju delovanja centrov za socialno delo ter o proračunskih izdatkih za pokojnine, ki ne temeljijo na vplačanih prispevkih.

»Če bi prišlo do krčenja sredstev, bi se verjetno res krčili socialni transferji, saj revni nimajo sindikata ali kakšne politične skupine, ki bi jih zastopala,« predvideva Regvar.

Če bomo naložili revnim družinam, da plačujejo ceno te krize, bodo posledice daljnosežne, na načrte finančnega ministra odgovarja ministrica za delo.

Ministričino ostro stališče proti temu je pravilno. »Zmanjšanje za dodatnih 220 milijonov bi pomenilo, da bi povečali revščino na raven Romunije ali Bolgarije,« pravi Regvar. Dr. Barbara Rajgelj s fakultete za družbene vede spominja, da smo v krizi več kot za socialne transferje namenili za reševanje bank in druge subvencije gospodarstvu. »S socialnega in človeškega vidika je naravnost škandalozno, da iz leta v leto režemo pri najšibkejših,« poudarja.

Finančni minister uradnih izjav ne daje, a stališče z ministrstva, ki je bilo objavljeno pretekli teden v članku v Dnevniku, je očitno Mramorjevo: »Nižje plače pomenijo tudi nižjo potrošnjo … S proračunskega vidika je najučinkovitejše varčevanje pri socialnih izdatkih.«

Dr. Vesne Leskošek s fakultete za socialno delo to ne preseneča, saj pravi, da se je v zadnjih desetih letih že navadila »takšnih nereflektiranih izjav neoliberalcev«. »To je namerna slepota za okolje, v katerem ljudje živijo v vedno večji bedi, institucije pa vedno bolj delujejo karitativno, saj se jim zmanjšujejo sredstva in kadri.«

Ob pojasnilu Mramorjevega predloga se je spomnila na knjigo Kevina Balesa z naslovom Disposable people, kar bi lahko prevedli v »Ljudje za enkratno uporabo«. »Morda nam hočejo povedati, da bodo pri življenju obdržali samo tiste, ki lahko trošijo. Ostali pa ne zapravljajo dovolj denarja, zato jih ne potrebujemo in jih lahko zavržemo,« razmišlja Vesna Leskošek.