Temna plat ministrovega odstopa

Andrej Krašek, nekoč bobnar pri skupini The Stroj, je svojo kariero začel kot odvetnik, nadaljeval jo je kot stečajni upravitelj, konec leta 2012 pa je postal direktor Agencije za varstvo konkurence (AVK). Mislil je, da bo to bolj uradniška funkcija: »Preden sem prevzel vodenje AVK, sem se kot odvetnik pretežno ukvarjal s sodnimi postopki. In predstavljal sem si, da bo funkcija direktorja AVK podobna funkciji na primer vodje oddelka na kakšnem sodišču. Skratka, da bo to relativno mirna služba,« pravi. Nikoli prej ni slišal, da bi se kateremukoli gospodarskemu sodniku, ki prav tako sodi v milijonskih zadevah, zgodilo kaj podobnega. Je že res, da kriminalci kdaj pa kdaj kakšnemu kazenskemu sodniku ali tožilcu vržejo ročno bombo na dvorišče, »a da bi se na takšen nivo spustili slovenski gospodarski subjekti, s katerimi se ukvarjam kot direktor AVK, elita slovenskega gospodarstva – to je zame popolno presenečenje«, opisuje nenavadne dogodke, ki so se mu zgodili v zadnjem letu in pol.

Krašek je »zaslovel« minuli teden, ko je moral zaradi postopka AVK kot prvi iz ekipe Mira Cerarja, po zgolj dveh tednih ministrovanja, odstopiti gospodarski minister Jožef Petrovič. RTV Slovenija je namreč poročala, da je Petrovič, ko je bil še zaposlen v DZS, po njihovih ugotovitvah sodeloval pri kartelnem dogovarjanju pri prodaji pisarniškega materiala državnim organom. Leta 2008 je namreč država v upanju, da bo dosegla nižje cene, začela z vrsto skupnih javnih naročil, med drugim tudi za nabavo pisarniškega materiala. A v primeru nakupa papirja, svinčnikov in radirk se je zgodilo ravno nasprotno: trije najpomembnejši prodajalci, DZS, Mladinska knjiga in podjetje Extra Lux, so se med letoma 2007 in 2012 dogovorili za skupni nastop. Posledično je morala država prek javnega naročila kupovati izdelke po cenah, ki so bile tudi do 40 odstotkov višje od tistih v maloprodaji. Tri omenjena podjetja pa so v primerjavi z maloprodajo v povprečju zaslužila dodatne tri milijone evrov na leto.

Minister Petrovič, ki sicer očitke zavrača, je seveda moral oditi; nič ni hujšega od gospodarskega ministra, ki mu varuh konkurence očita izigravanje pravil. A to je zgolj ena plat dogodka. Obstaja še druga, mračnejša stran. Kraška, ki se je z primerom DZS ukvarjal zadnje leto in pol, se namreč v javnosti spomnimo kot razmeroma »problematičnega« direktorja, vpletenega v inflacijo afer. »Zemljiški posli direktorja AVK« je recimo naslov članka iz decembra 2013, v katerem se avtor sprašuje, kako je lahko Krašek z gotovino kupil gradbeno parcelo. »Nad Kraška protikorupcijska komisija« je naslov drugega članka, kjer avtorica izpostavlja domnevno Kraškovo negospodarno porabo sredstev. »Krašek za odvetniške storitve pooblastil svojega kolega?«, »Pod vprašajem vse odločbe Andreja Kraška?« in »Sta Napast in Krašek v zadevi Geoplin blizu dogovoru?« smo lahko brali o njegovem klientelizmu. Krašek naj bi tudi službeni avto, sicer 13 let staro laguno, uporabljal za zasebne namene. V času uradnih ur naj bi kričal na zaposlene in nad njimi izvajal mobing, v prostem času pa naj bi se dogovarjal s preiskovanci in nenavadno hitro obogatel. Skratka, bil naj bi izredno sumljiv človek.

AVK je dobila okrog 20 anonimk, obiskali so jo delovna inšpekcija, upravna inšpekcija, protikorupcijska komisija, petkrat so na obisk prišli kriminalisti.

Da njegova funkcija direktorja AVK le ne bo tako »dolgočasna«, kot je sprva predvideval, mu je postalo jasno aprila leta 2013, pripoveduje, ko je AVK izdala prvi dve, razmeroma pomembni odločbi. Prva je bila povezana s POP TV oziroma lastnikom te medijske hiše, podjetjem Pro Plus. Po ugotovitvah AVK je Pro Plus vrsto let od oglaševalcev zahtevala ekskluzivnost. »Svojim« oglaševalcem niso dovolili, da bi oglaševali še kje drugje. Ker so s tem omejevali konkurenco, je prekrškovni senat AVK podjetju naložil rekordno kazen v višini 4,9 milijona evrov. Druga odločitev pa je bila povezana s Holdingom Slovenske elektrarne (HSE), ki mu je AVK pod njegovim vodstvom prepovedala povezovanje z lokalnimi distributerji električne energije. »Takoj za tem smo dobili prvo upravno inšpekcijo,« se spominja.

Tisti manever je bil izpeljan na neverjetno »profesionalen« način. Na dan, ko je senat AVK na sestanku odločal o prošnji HSE za nakup hčerinskega podjetja Elektra Maribor, so iz očitno dobro obveščenega HSE na njihov faks poslali obvestilo, da od vloge odstopajo. Očitno so bili že vnaprej obveščeni, da bo odgovor negativen. A ker AVK za odstop ni vedel, so sprejeli odločbo in s tem kršili postopek. Nepravilni odločbi je takoj sledil naslednji korak, in sicer prihod upravne inšpekcije in medijska diskreditacija. Ne sicer v tem vrstnem redu. Za informacijo, da prihajajo inšpektorji, je namreč Krašek izvedel iz časopisa Dnevnik. »Najprej je bila v torek inšpekcija napovedana v časopisu Dnevnik, v sredo nas je inšpektor tudi zares obvestil, da pride,« pravi. Od kod takšen »profesionalizem« in dobro poznavanje notranjega delovanja agencije, je postalo kmalu jasno. HSE je za postopke proti AVK najela kar bivšega direktorja AVK Janija Soršaka. Letos mu bo recimo HSE za takšno »svetovanje« plačal 6000 evrov.

A to je bila zgolj prva, uvodna faza, tako rekoč predigra. Po tistem dogodku je sledila naslednja faza: anonimke. Krašek se jih spominja približno 15, čeprav sumi, da jih je bilo še več, verjetno okrog 20. »Sedaj navadno vem že takoj. Ko dobim plaz podobnih vprašanj, recimo novinarjev, pokličem na ministrstvo in jih vprašam, ali je spet prišla kakšna anonimka – in odgovor je navadno pozitiven.« Krašek pravi, da prej ni vedel za te tehnike. »Očitno obstaja uveljavljen know-how, kako spodkopati delovanje določenega državnega aparata,« pravi. Tehnika naj bi bila naslednja: Napadalec napiše čim več prijav, recimo anonimk, ki jih pošlje najrazličnejšim naslovnikom. Že če se jih na pisanje odzove zgolj nekaj, je cilj dosežen. AVK je po poplavi anonimk začela obiskovati delovna inšpekcija, potem je postopek sprožila protikorupcijska komisija, na obisk je prišla upravna inšpekcija in skupaj štiri- do petkrat še kriminalisti. In vse to v dobrem letu dni. »S tem smo se ukvarjali mesece in mesece. Pomemben vidik mojega dela je postalo tudi zanikanje očitkov,« pripoveduje Krašek.

Krašek o sebi pravi, da po naravi ni paranoičen človek. »Vse to, kar se mi je dogajalo, tudi mnoge govorice in opozorila prijateljev, sem v začetku jemal z veliko mero skepse. Prej sem imel kot odvetnik večkrat opravka s paranoiki, to je kar pogost sindrom v naših krajih, in sem bil do takšnih zgodb imun. Vse do januarja letos,« pravi. Sprva je pripovedovanja kolegov, češ da v nekaterih podjetjih o njem zbirajo »ves fascikel« najrazličnejših informacij, jemal z »rezervo«. Tudi ko so ga nekateri kolegi opozorili, da se neznanci sestajajo z njegovimi bivšimi sodelavci in jim ponujajo denar za različne informacije. »Na kavi so jih spraševali, češ, ali bi rad dobro zaslužil,češ, Kraška je treba zrušiti.« A o vsem tem Krašek ne bi javno govoril, če januarja letos več ljudi ne bi dobilo fotografij Kraška, ki se na silvestrski večer poslavlja od neke znanke – češ da gre za maserko. Prišli sta dve elektronski pismi s prilogami, iz katerih je bilo razvidno, da so »neznanci meni in mojim sodelavcem sledili, nas fotografirali in snemali. In sicer vsaj med 18. in 31. decembrom 2013, pri čemer je bila uporabljena kvalitetna oprema«.

Kako je lahko Petrovič, ki je v prekrškovnem postopku pred dvema neodvisnima agencijama, sploh postal gospodarski minister? Kaj pa, če je postal minister ravno zaradi tega?

AVK je v zadnjem letu in pol izrekla za več kot sedem milijon evrov kazni in glob. Sprejela je odločitve v zadevah, ki so leta in leta pozabljene »ležale v predalih«. Ena izmed njih je tudi že omenjeni primer kartelnega dogovarjanja pri prodaji pisarniškega materiala, na katerem agencija med letoma 2010 in 2013, ko sta AVK vodila Jani Soršak in njegov namestnik Damijan Matičič, ni storila ničesar. Krašek sicer ne želi špekulirati o vzrokih, »dejstvo je, da je bil prejšnji urad za varstvo konkurence kadrovsko podhranjen, kar je lahko razlog za to, da se določeni postopki niso odvijali«. V vsakem primeru pa prihod upravne in delovne inšpekcije, postopke pred protikorupcijsko komisijo, obiske kriminalistov in poplavo anonimk Krašek danes razume kot sistematično, umazano igro, ki so jo napadena podjetja začela igrati proti njemu. V odgovoru na naše vprašanje, kako sam razume napade nase v medijih, v prvi vrsti v časopisu Dnevnik, iz katerega smo citirali zgoraj navedene naslove, je Krašek jasen: »Dnevnik je časopis, ki je kapitalsko povezan z DZS. DZS pa smo imeli v postopku v zvezi s pisarniškim materialom. Direktor podjetja je en in isti človek,« pravi. Gre seveda za hude obtožbe novinarjev in lastnika Dnevnika, Bojana Petana iz DZS.

In na koncu – ta teden se niti predsednik vlade Miro Cerar ni postavil v bran AVK. Čeprav je preiskava primera DZS trajala skoraj dve leti, kot pravi Krašek, »z zelo natančno analizo dejstev«, je Cerar dejal, da je »trdno prepričan, da bo Petrovič tudi uradno dokazal, da očitanega nezakonitega poslovanja ni bilo«. Po tej izjavi predsednika vlade, v kateri je ta prejudiciral odločitev sodišča, pa se postavlja že novo vprašanje: kako je Cerar Petroviča sploh izbral v svojo ekipo? V Mladini smo namreč že poročali o tem, da se je Petrovič znašel še v enem postopku, in sicer v postopku Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP), saj naj bi kot direktor podjetja Delo Prodaja pomagal Bojanu Petanu pri sporni lastniški konsolidaciji DZS. Iz Agencije za trg vrednostnih papirjev so nam ta teden potrdili, da v primeru prevzema DZS obstajajo »določene kršitve, ki jih ATVP obravnava v okviru prekrškovnega postopka«. Torej, kako je lahko Petrovič, ki je očitno v prekrškovnem postopku pred dvema neodvisnima agencijama, sploh postal gospodarski minister?

Kaj pa, če je postal gospodarski minister ravno zaradi tega?