24. 10. 2014 | Mladina 43 | Kultura
Razbijanje ogledala?
S predstavo/opero o mariborski nadškofiji (znova) dobivamo politično gledališče par excellence
Prizor iz predstave Igra o Antikristu
© Nada Žgank
Tudi na Slovenskem zadnja leta doživljamo revival političnega gledališča, saj je globoka družbena kriza naravno g(n)ojišče za takšno zvrst umetnosti. Le redki slovenski režiserji si drznejo stopiti na pot brezkompromisnega razgaljanja družbene stvarnosti. So se pa s konceptom političnega gledališča na slovenskih odrih uveljavili nekateri hrvaški režiserji. Omenimo le Boruta Šeparovića in njegovo predstavo v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) Razredni sovražnik in Oliverja Frljića, ki je v istem gledališču režiral predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine in v kranjskem Prešernovem gledališču 25.671, predstavo o izbrisanih, ki je zbudila precejšnje zanimanje.
Gre za politične predstave par excellence, ki so pretresle občinstvo in globoko zarezale v nekakšen že kar samoumeven družbeni konsenz o vlogi gledališča kot ogledala družbe, ki pa ga politično gledališče ne priznava. Dokler gledališče sodeluje pri ustvarjanju družbenega konsenza, ne more imeti nikakršnega učinka na gledalce ali spremembe v družbi, kajti ostaja znotraj sistema, njegovih političnih modelov in hierarhije moči. Zato je teza o gledališču, »ki drži zrcalo družbi, natanko le to. No, jaz ga ne bi držal. Mislim, da vsako dobro gledališče skuša zrcalo, ki ga je držalo družbi, razbiti na glavi te družbe,« pravi Oliver Frljić.
Zdi se, da s projekti umetniškega kolektiva Was ist Maribor (Andreja Kopač, Sebastijan Horvat, Matjaž Latin in Aljoša Ternovšek) na Slovenskem znova dobivamo politično gledališče, katerega avtorji so pripravljeni pogumno zarezati v gnile dele družbenega tkiva v imenu etike, saj je, kot pravi Aljoša Ternovšek, »umetnost v tem trenutku eden izmed zadnjih branikov etike, ki pa nima izvršne moči, da bi postavljala stvari na svoje mesto. To je naloga drugih.«
Zato se čutijo dolžne govoriti o realnosti, ki jo živimo. Ne zanima jih le oblika izraza, ampak vsebina. Skozi vsebino določajo obliko. Tako je bilo z njihovo zgodbo o propadu Tovarne avtomobilov Maribor (TAM) in tako je tudi v novi predstavi Igra o Antikristu, v kateri iščejo vzroke in krivce za finančni in moralni fiasko mariborske nadškofije, ki je namesto služenja bogu in vernikom z gospodarskimi in finančnimi posli služila pohlepu, menda enemu izmed hudih grehov, o katerih pridiga cerkev. Predstava teče v obliki oratorija, torej zborovskega petja in moralke, da bi »se z lastnim orožjem institucije RKC borili proti njej«, kot pravi Ternovšek.
V Igri o Antikristu avtorji pokažejo, kako je mariborska nadškofija poskrbela za zbližanje kapitala z vero, to pa z dodatkom cerkvenega moraliziranja ustvari eksplozivno mešanico nevarnih odnosov. V resnici je ta mešanica smrtonosni strup za družbo. Kajti finančni kapitalizem ali pa dobiček postane nevarno podoben abstraktnemu svetemu duhu, ki je poleg očeta in sina eden izmed deležnikov te trojke. »Tako dobi pridih svetosti tudi vsaka finančna transakcija, saj če se cerkev ukvarja s finančnimi posli in vnaša boga v delnice in kredite, potem je tudi vsak podjetni borzni player v bistvu krščanski vitez, ki se bori za pravo stvar,« pravi Sebastijan Horvat.
Kakšen je pravzaprav domet projektov, ki jih ustvarja kolektiv Was ist Maribor? Zagotovo nimajo presežne in nove informativne vrednosti, ampak omogočijo gledalcu globlji uvid v vzroke in posledice lopovščin, katerih priče in oškodovanci v slovenski tranziciji smo hkrati. V tem smislu velja pritrditi Horvatu, da je takšna umetnost oblika akcije, kjer se človek na novo učloveči kot čuteče in razmišljajoče bitje in spoznava, »da je on sam tisti svobodni čuteči subjekt, ki za svoje čutenje in misli ne potrebuje nobenega velikega subjekta, kot so politika, opinion maker, župnik, menedžer«.
Takšen odnos političnega gledališča do aktualne družbene tematike je nujen tudi zato, ker se pred našimi očmi dogaja svetovna vojna, ki hoče predrugačiti človeka in njegove vrednote ter ga, kot kažejo številni kazalci, vrniti pravzaprav v sodoben sužnjelastniški red. Uveljavlja načelo, da je človek človeku volk, in se zaradi tega kakršenkoli upor zoper zaukazano ne izplača, solidarnost pa zato »postaja preživeli koncept«, kot cinično razlaga Horvat, »saj je nepravičen in eden izmed glavnih krivcev, ki onemogočajo slovenski družbi zdrav razvoj v uspešno kapitalistično družbo, v kateri bodo prosperirali uspešni podjetni posamezniki, lenobe in vsi drugi pa naj živijo v bedi«.
Kolektiv Was ist Maribor tokrat vstopa kot politično gledališče na prizorišče z Igro o Antikristu, ki bi morala biti premierno na sporedu že 20. aprila letos, v času velikonočnih praznikov, in to v SNG Maribor, vendar je mariborsko gledališče dva meseca pred premiero odpovedalo sodelovanje. Zdaj bo opera le dočakala premiero.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.