Nelagodno življenje učiteljev

Ta teden so krompirjeve počitnice in v ponedeljek je učitelj geografije Boleslav Daugul sosedom po njihovih gozdovih pomagal pospravljati polomljeno drevje, ki je ostalo po februarskem žledu, ter si hkrati nabral nekaj drv za svojo peč. V torek je z ženo, ki je učiteljica slovenščine, odšel na celodnevni izlet na Goričko. Obiskala sta Vulkanijo, doživljajski park, katerega ustvarjalci so se navezali na dejstvo, da je pred tremi milijoni let na Goričkem izbruhnil zadnji vulkan, ter oblikovali zabavno spoznavanje s geologijo, ki ga vodita krtek Oli in čarovnica Eza. Daugul v Vulkanijo vsako pomlad pelje svoje učence in torkov izlet je bil tudi priprava na naslednjo ekskurzijo.

»Če bi bil navihan, bi uveljavljal potne stroške,« se nasmeji, a v resnici izleta nikoli ni obravnaval kot delo. »Med dopustom bom delal okoli pet ur, ker moram pripraviti teste za sedmi razred,« pojasnjuje.

Žena bo delala več, dodaja. Popraviti mora štiriindvajset spisov, kar pomeni, da mora vsakega prebrati dvakrat – prvič je pozorna na vsebino, drugič na slovnico. Prebrati mora tudi knjigi, ki ju bodo njeni učenci prihodnji teden brali za domače branje, in oblikovati vprašanja o njih. »Ona bo med dopustom delala okoli dvajset ur,« ocenjuje Daugul.

Nočno delo

Ob tem se nič ne pritožuje. Ko se je odločil za učiteljski poklic, ga je poznal, saj je bila učiteljica že njegova mama. »Ne spomnim se, da kakšen večer ne bi delala za šolo. Nekoč je šel moj oče k njenemu ravnatelju ter se pritoževal zaradi tega,« pripoveduje o svojem otroštvu, »ampak takrat so vsi vedeli, da se to dogaja, in so to cenili.«

Sam pa se vse pogosteje srečuje z opazkami, da imajo učitelji previsoke plače, da imajo za današnje čase preveč varne zaposlitve, da delajo samo štiri ure na dan ter da imajo poleti dva meseca dopusta, pa še en teden jeseni, pozimi in spomladi.

»Tisti, ki imajo vpogled v šolo, nam rečejo, vsa čast, da zdržite. So pa taki, ki nas kritizirajo kar počez, čeprav ne bi v razredu zdržali niti eno uro,« se jezi in se spomni na sorodnico, ki je govorila podobno, dokler ni njena hčerka postala učiteljica. »Zdaj govori o tem, kako hči dela cele noči, a še vsaj deset let ne bo imela tisoč evrov plače.«

Učitelji imajo res veliko počitnic, a plačanega dopusta imajo toliko kot drugi. Preostanek morajo nadomestiti z nadurami.

Podobno izkušnjo ima Liljana Krajnc Tekavec s srednje in poklicne šole. »Kolegi, ki so prišli iz gospodarstva delat v šolo, so sicer zadovoljni, ampak vsi po vrsti pravijo, da so spremenili mnenje o ’lagodnem’ življenju učiteljev,« pravi.

Ko smo jo vprašali o dejanskem delovnem času učiteljev, nam je poslala e-pošto z odgovorom v devetnajstih točkah. Večina šol ima na primer svoj sistem »doprinosa ur«, ki je namenjen temu, da učitelji z dodatnim delom nadoknadijo dneve dopusta, ki so posledica šolskih počitnic.

Liljana Kranjc Tekavec in drugi omenjajo tudi razredništvo, ki ga učitelji opravljajo za en do štiri dodatne evre na mesec, ter druge dejavnosti, za katere niso dodatno plačani. To so dodatno delo z učenci, kot so raziskovalne naloge, zunanja preverjanja znanj, tekmovanja in spremstva na ekskurzijah; lastno izobraževanje na strokovnih srečanjih in doma; pa organiziranje šolskih prireditev, sodelovanje pri projektih ministrstva ali zavoda za šolstvo, urejanje šolskega časopisa …

Dvesto ur na mesec

Daugul je začel v šolstvu delati na koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot učitelj v popoldanskem bivanju. Takrat so učitelji vsak mesec pripravljali poročilo, v katerem so navedli vse ure dela, ki so jih opravili. »Zlahka sem dosegel dvesto ur vsak mesec v šolskem letu,« se spominja.

V samostojni Sloveniji se je sistem določanja učiteljevih obveznosti spremenil in zdaj je pomembno predvsem, koliko ur neposrednih pedagoških ur opravijo. Polno zaposleni osnovnošolski učitelji imajo praviloma 22 takih ur na teden. Štirideseturni delovni teden učitelji dosežejo s pripravami na pouk, ocenjevanjem pisnih izdelkov, govorilnimi urami, redovalnimi in pedagoškimi konferencami ter dežurstvi med odmori, vendar čas, ki naj bi ga namenjali za to, ni nikjer določen.

Glede števila delovnih ur učiteljev se v zadnjih desetletjih verjetno ni veliko spremenilo. Dr. Janez Krek in dr. Janez Vogrinc z ljubljanske Pedagoške fakultete sta leta 2012 z elektronsko anketo, ki jo je izpolnilo več kot tri tisoč osnovnošolskih učiteljev, ugotovila, da ti za priprave na pouk, za razredništvo in za sodelovanje z drugimi kolegi porabijo povprečno 21,5 ure na teden. Če prištejemo interesne dejavnosti, dopolnilni in dodatni pouk ter individualno pomoč učencem, večina učiteljev dela okoli petdeset ur na teden, je januarja lani povedal Krek.

Skoraj tri četrtine učiteljev so v anketi Kreka in Vogrinca svojo obveznost ocenile za ustrezno, četrtini pa se je zdela previsoka. Le odstotku in pol se je zdela prenizka.

Bolj kot nad količino dela se učitelji pritožujejo zaradi stresa. Dr. Branko Slivar z Zavoda za šolstvo je leta 2009 v raziskavi spoznal, da 84 odstotkov učiteljev svoje delo ocenjuje kot stresno, in sicer 15,5 odstotka kot zmerno stresno, 54,5 odstotka kot močno stresno in 29,5 odstotka kot izjemno stresno. Ta raziskava se je ukvarjala zgolj z enim poklicem, a po primerjavah v drugih državah je med učitelji stresa celo več kot med zdravniki.

Po Slivarjevem pojasnilu je to tako že zaradi narave poklica. Med poukom je aktivno angažirana celotna učiteljeva osebnost, dela v hrupu, mora biti visoko skoncentriran, hkrati pa je čustveno obremenjen, a tega ne more izraziti sproščeno.

»Odnos učitelj-učenec je dokaj zapleten,« razlaga, »včasih si učitelj ne zna razložiti, zakaj ga določeno vedenje učenca, na primer majhna kršitev, tako zelo razburja.« V razredu je praviloma okoli trideset učencev, nadaljuje Slivar, in »vsak od njih ima včasih učitelja rad, včasih ga sovraži, včasih se ga boji, pa tudi učitelj ima do vsakega učenca od dneva do dneva lahko drugačen odnos«.

Stres lahko povečajo mnogi dejavniki, od neprimernega vedenja učencev in problematičnih staršev, slabih odnosov s sodelavci in vodstvom šole ter pogoste spremembe kurikulumov s strani šolske politike. Pomembni pa so tudi možnosti napredovanja in povečanja plače ter družbeni odnos do poklica. Zato je bilo zadnjih pet let za učitelje še posebej stresnih.

Leta 2009 je vlada Boruta Pahorja zamrznila napredovanja v javnem sektorju, v naslednjih letih so bili zmanjšani regresi, povračila potnih stroškov, zamrznjena izplačila delovne uspešnosti … Največji poseg v plače javnega sektorja je naredila druga vlada Janeza Janše leta 2012. Takrat so sindikati privolili v osemodstotno linearno znižanje ob hkratni odpravi plačnih nesorazmerij, ki so izhajal iz plačne reforme dr. Gregorja Viranta, ministra za javno upravo v prvi Janševi vladi. To je najbolj prizadelo učitelje, saj so z odpravo plačnih nesorazmerij dobili manj kot ostali. Plače v izobraževanju so se od leta 2009 znižale za šest odstotkov, v zdravstvu pa na primer za odstotek in pol.

Daugul ocenjuje, da se je njemu in ženi mesečni dohodek zaradi varčevanja skupno znižal za okoli štiristo evrov na mesec. Po petintridesetih letih delovne dobe zdaj dobi okoli 1317 evrov neto na mesec, a znižanje je bilo v njegovem gospodinjstvu precejšnje tudi zaradi tega, ker so se jima zaradi novih avtobusnih povezav precej znižali potni stroški. Povprečna plača v izobraževanju je po podatkih statističnega urada od maja 2012 padla s 1127 evrov na 1057 evrov neto.

Učiteljski poklic je stresen že zaradi narave dela. Učitelj dela v hrupu, mora biti visoko skoncentriran, hkrati pa je čustveno obremenjen, a tega ne more izraziti sproščeno.

Učitelji so uvrščeni od tridesetega do 43. plačnega razreda in prejemajo od manj kot devetsto do okoli 1450 evrov neto na mesec. Nad svojo plačo se Daugul ne pritožuje, protestira predvsem zaradi mladih učiteljev. Zaradi zamrznitev napredovanj imajo tudi učitelji, ki so delo začeli pred šestimi leti, še vedno začetniško plačo. Tudi če bi bila napredovanja odmrznjena prihodnje leto, kot je bilo načrtovano, bi še verjetno nekaj let ostali pri tem, saj se napredovanja v vmesnem času niso niti ugotavljala. »Želje današnje mladine, da bi postali učitelji, je mogoče razumeti le ob zavedanju, da je marsikje slabše,« je prepričan Daugul.

Napredovanja skoraj zagotovo še ne bodo odmrznjena. Nova vlada pripravlja novo varčevanje, katerega del naj bi bilo zmanjšanje sredstev za dodatno delo v javnem sektorju. Šolstvo bo verjetno še posebej prizadeto, saj vlada na tem področju napoveduje največ ukrepov. Kaže, da ti večinoma ne bodo imeli neposrednega učinka na plače učiteljev, a kljub temu so okoliščine take, da bodo sindikati težko zahtevali odmrznitev napredovanj oziroma kakršno koli zvišanje plač.

Zahtevati višje plače

To bi bilo v Sloveniji potrebno, je pred kratkim opozorila mednarodna organizacija Gems education solutions. Primerjali so države glede na rezultate učencev na testih pismenosti, ki jih vsako leto pripravi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, razmerje med številom učencev in učiteljev ter plače učiteljev. Ugotovili so, da je Slovenija sedma najučinkovitejša med tridesetimi državami. Če bi se zgledovala po Finski, bi morala povečati plače učiteljev za osemnajst odstotkov in zmanjšati povprečno število učencev na učitelja s 14 na 9,5.

Razumljivo bi bilo, če bi učitelji pozivali k izboljšanju svojega standarda. Ravno tako kot bi bilo razumljivo, da bi tisti, ki so v slabšem položaju, spremembe zahtevali še glasneje. Žal ti pogosteje kritizirajo ’lagodno’ življenje javnih uslužbencev.