Lustracija? Maščevanje!

»Evropsko sodišče danes: Prepoved opravljanja funkcij bivšim udbovcem je skladna z Evropsko konvencijo,« je pred dnevi tvitnil dr. Jurij Toplak, profesor na Pravni fakulteti v Mariboru. Lustracijo že nekaj mesecev zahtevajo podporniki Janeza Janše, ki vsak dan protestirajo pred sodiščem.

Navdušenje pa je odveč, ne gre za nič novega. Lustracija, ki jo, kot dejanje, skladno z evropsko konvencijo o človekovih pravicah, dopušča sodišče v Strasbourgu, je zapleten pravni proces, ki ga je mogoče izpeljati zgolj pod točno določenimi pogoji in ob upoštevanju številnih varovalk. Vse drugo je poenostavljanje.

Da ne bo dvoma, zahteva po lustraciji slovenskih sodnikov je brez pomena, saj je bila v Sloveniji lustracija izpeljana prav in samo v pravosodju, točneje v sodstvu. Šlo je kar za lustracijo v celoti, niso bili lustrirani le pripadniki Udbe ali partijski funkcionarji. Po osamosvojitvi so morali vsi sodniki v ponovno izvolitev pred novim, demokratično izvoljenim predstavniškim telesom. Zaradi tega se del sodnikov, najsi so za to imeli dober razlog ali ne, ni odločil ponovno kandidirati. V politiki takšne lustracije ni bilo.

Tudi sicer se države, ki so totalitarno politično ureditev zamenjale za demokratično, večinoma niso odločile za lustracijo. Na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je danes sedem držav, se je za to odločila samo Makedonija; zakon o lustraciji je sprejela pred petimi leti. Odtlej so imeli zakon in njegovi zagovorniki težave z ustavnim sodiščem, saj je to zakon večkrat omejilo, leta 2012 pa je za mnenje o ustavnosti lustracijskega zakona zaprosilo tudi Beneško komisijo, svetovalni organ Sveta Evrope o ustavnih vprašanjih.

Mnenje, ki ga je ta izdelala, temelji na vseh dotedanjih odločitvah evropskega sodišča za človekove pravice in resolucijah parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Lustracija je mogoča zgolj pod strogo določenimi pogoji. Prvič, krivda mora biti dokazna v konkretnem primeru. Drugič, veljati mora domneva nedolžnosti in na voljo morajo biti vsa pravna sredstva, ki veljajo v siceršnjih pravnih postopkih. Tretjič, podani morajo biti upravičeni razlogi za izvedbo lustracije. Lustracija mora biti tudi časovno omejena, in to postopek lustracije in čas izvajanja.

Nekdanjim sodelavcem Udbe torej ni mogoče samodejno prepovedati opravljanja funkcij. Mogoče je prepovedati opravljanje funkcij zgolj posamezniku, ki mu je bilo v poštenem postopku, končanem v vnaprej določenem časovnem obdobju, dokazano sodelovanje z Udbo, in to prepoved je mogoče izreči zgolj začasno, za določeno obdobje nekaj let. Razlog za lustracijo ne sme biti želja po odstranitvi osebe z javne funkcije, ampak »višji cilji«. V praksi je to lahko zgolj varovanje nove, demokratične politične ureditve pred vplivi prejšnje totalitarne ureditve.

Zato so v Makedoniji težave z lustracijo. Želeli so si, kot si lustratorji navadno, vse tisto, česar skladno z evropsko konvencijo ne morejo izpeljati.

Lustracija, ki se je pred dvema desetletjema v sodstvu opravila v Sloveniji, ni izpolnjevala naštetih pogojev in ni bila skladna s konvencijo o človekovih pravicah, pravzaprav je bila v nasprotju s temi standardi.

Sodstvo je edini poklic, ki se je pri prehodu iz ene politične ureditve v drugo »očistil« preteklosti. Če bi se podobno »očiščenje« na podlagi zakona zgodilo tudi v politiki, ne bi več imeli predsednikov strank, ki so bili nekoč člani komunistične partije. Je to narobe? Je menjava stranke res kaj tako hudega? Bi res morali biti kaznovani vsi, ki so tudi znotraj socialistične politične ureditve s politično participacijo želeli kaj prispevati v dobro družbe?

Morda ne bo odveč, če ponovimo besede, ki jih je makedonski vladi glede lustracije desetletja po spremembi politične ureditve na srce položila beneška komisija in niso danes v Sloveniji pred sodišči nič manj aktualne: »Maščevanje ne sme prevladati nad varovanjem demokracije.«