Albert Royo-Mariné

Osamosvojitev po katalonsko

Prihodnjo nedeljo, 9. novembra, se bodo Katalonci in Katalonke na posvetovalnem referendumu odločali o (ponovni) samostojnosti severovzhodne, industrijsko najbogatejše španske regije, ki jo zaznamujejo poseben jezik, kultura, sedemstoletna tradicija parlamentarizma in prestolnica Barcelona. O zapletih pri izvedbi referenduma, o kratkih stikih s špansko vlado in ustavnim sodiščem, o primerjavi katalonskega s škotskim referendumom o samostojnosti, o identiteti Kataloncev, o razlogih za množično priseljevanje v Katalonijo v zadnjem stoletju in glavnih razlogih za veliko podporo Kataloncev samostojnosti smo se pogovarjali z Albertom Royo-Marinéjem, nekdanjim zunanjim ministrom v katalonski vladi, dolgoletnim sodelavcem evropske komisije, profesorjem evropskih študij in zdajšnjim generalnim sekretarjem katalonskega Sveta za javno diplomacijo. Royo-Mariné je bil že večkrat v Sloveniji, tokrat pa se je v Sloveniji mudila »njegova« misija, ki je slovenske politike prepričevala, da bi slovenski parlament s posebno resolucijo podprl Katalonce v njihovih prizadevanjih za samostojnost.

Katalonci bodo na posvetovalnem referendumu odločali o samostojnosti Katalonije. Odgovarjali bodo na dve vprašanji: ali naj Katalonija postane država in ali naj bo neodvisna? Zakaj dve vprašanji?

S špansko vlado smo se trdo pogajali o referendumu o neodvisnosti Katalonije. Vlada je vedno poudarjala, da bo referendum nelegalen, saj ga ne dovoljuje španska ustava. Španski parlament smo prosili za začasno »premestitev« težišča odločanja o tem iz Madrida v Barcelono, da bi imeli tako kot Škoti pravi referendum. Predlog so zavrnile španske politične stranke, se pravi vladajoča Ljudska stranka in socialisti (PSOE), največja opozicijska stranka. Zato bomo imeli le posvetovalni referendum o prihodnosti Katalonije. V procesu priprav na referendum smo pričakovali, da bo španska vlada ponudila Kataloniji več avtonomije. Tako je storila britanska vlada.

Zakaj torej dve vprašanji?

Na podlagi teh dveh vprašanj lahko katalonski volivci ponudijo tri odgovore. Če bi na prvo vprašanje odgovorili nikalno, bi to pomenilo, da podpirajo sedanji status quo. Če odgovorijo z »da« na prvo vprašanje in na drugo z »ne« – na drugo vprašanje lahko odgovoriš le, če odgovoriš tudi na prvo –, pa bi to pomenilo, da ne podpirajo polnokrvne neodvisnosti Katalonije, ampak podpirajo zamisel o njeni večji avtonomiji. Če pa odgovorijo na oboje trdilno, podpirajo neodvisnost Katalonije. In ker vlada v Madridu ni ponudila niti enega predloga, ki bi dajal Kataloniji več avtonomije, odgovor najprej »da« in nato »ne« ne pomeni nič. Zato se bodo volivci odločali bodisi za status quo ali za polnokrvno neodvisnost.

Kako boste organizirali referendum, če vam vlada v Madridu ni dala seznama volilnih upravičencev?

Ker je za vlado v Madridu referendum nelegalen, lahko organiziramo le za oblast nezavezujoč referendum. Nekakšno raziskavo javnega mnenja o prihodnosti Katalonije. Ker nam centralna vlada ni dala svojih registrov volilnih upravičencev, se bodo morali ljudje registrirati na volišču. Glasovali bodo lahko tudi tujci s stalnim prebivališčem v Kataloniji. Naj dodam, da bodo lahko glasovali tudi mlajši od osemnajst let, se pravi vsi, ki so tistega dne že dopolnili šestnajst let.

Kaj kažejo javnomnenjske raziskave?

Raziskave javnega mnenja so v zadnjem letu ustaljene. Za samostojnost Katalonije naj bi glasovalo od 55 do 60 odstotkov Kataloncev, od 25 do 30 odstotkov volivcev bo samostojnosti nasprotovalo, okoli 15 odstotkov volilnih upravičencev se bo vzdržalo. Najpomembnejša številka iz raziskav javnega mnenja pa je, da kar 80 odstotkov Kataloncev želi imeti pravi referendum. Med njimi so tisti, ki so za in ki so proti neodvisnosti Katalonije. Vsi hočejo imeti pravi referendum. To je zelo pomembna zahteva.

Kaj početi z izidom? Kako naprej, če bodo ljudje podprli samostojnost Katalonije, španska vlada in parlament pa bosta nasprotovala?

Izid referenduma za špansko oblast ne bo zavezujoč, dal pa nam bo mandat, če bodo rezultati takšni, kot predvidevamo, za izpeljavo pravega referenduma. Zelo pomembna bo tudi odločitev prebivalcev Katalonije na regionalnih volitvah, ki bodo decembra ali januarja, česar španska vlada ne bo mogla preprečiti. Če bo namreč večina ljudi za stranke, ki si prizadevajo za neodvisnost, se bomo začeli z vlado v Madridu pogajati o tem, kako implementirati voljo ljudstva. Tudi v primeru Škotske, če bi volivci izglasovali samostojnost, je bilo predvidenih osemnajst mesecev pogajanj. Nekaj podobnega lahko pričakujemo v Kataloniji. Torej pogajanja s špansko vlado in z mednarodno skupnostjo o implementaciji katalonske zahteve po neodvisnosti.

O legalnosti (in legitimnosti) pravice Kataloncev do samostojne države odloča špansko ustavno sodišče. Kakšno odločitev pričakujete?

Špansko ustavno sodišče je spolitizirana institucija. Dvanajst sodnikov imenuje španski parlament. V bistvu je to v rokah dveh največjih političnih strank. Predsednik ustavnega sodišča je dolgoletni član vladajoče Ljudske stranke. To ni ustavnopravno nevtralna institucija, kar se je pokazalo tudi leta 2010, ko so sodniki anulirali ali drugače interpretirali več delov Statuta o avtonomiji Katalonije, kot jih leta 2006 določil katalonski parlament. V preambuli je bil tudi simbolno pomemben stavek o Kataloncih kot narodu. Razveljavili so to statutarno določbo in na podlagi njihove »presoje« sta temu pritrdila španska vlada in parlament. Večina Kataloncev ne zaupa ustavnemu sodišču.

Nemška kanclerka Angela Merkel je prikimala stališčem španskega premiera, ki nasprotuje neodvisnosti Katalonije. Uradna EU pa se za zdaj še ni odzvala.

Takšne izjave so relevantne. Tudi Sloveniji Evropska unija v začetku ni ploskala, ko se je odločila za svojo pot, zunaj nekdanje Jugoslavije. Kaj kmalu pa je vaša država postala članica EU in drugih mednarodnih povezav. Treba je ločiti med izjavami posameznikov in uradno politiko Evropske unije, od katere pričakujemo, da bo vsaj nevtralna med Barcelono in Madridom. Dosedanji predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je sicer ugovarjal osamosvajanju Škotske in Katalonije, ampak to je bilo le njegovo stališče. Sam sem v EU delal dvanajst let in dobro vem, da EU nima mehanizma za odločanje o takšnih primerih. Prepričan sem, da bo imela Evropska unija po pravem referendumu pragmatično stališče do zahtev o samostojnosti. Naša prizadevanja pa sta že pred letom javno podprla premiera Latvije in Litve, saj sta njuni državi pred nekaj več kot dvema desetletjema zapustili nekdanjo Sovjetsko zvezo.

Susana Beltran, podpredsednica Katalonske civilne družbe, skupine, ki nasprotuje samostojnosti Katalonije, pravi, da sta Škotska in Katalonija »dve različni realnosti«, saj »je Katalonija regija, Škoti pa so narod«.

Ne jemljite resno gospe Beltran. Zgodovine ne pozna. Katalonci smo narod že več kot tisoč let, ko smo se v 10. stoletju osamosvojili izpod frankovskega cesarstva. Samostojni smo bili vse do konca 15. stoletja, ko sta se poročila kralj Aragona in kraljica Kastilje, prav tako današnji španski regiji. Toda tudi po tej poroki smo Katalonci živeli po svoji zakonodaji in imeli svoje institucije. V času španskih vojn za nasledstvo v začetku 18. stoletja smo podpirali avstro-ogrskega cesarja in se bojevali proti Kastiljcem in njihovim zaveznikom Francozom. Naše zaveznice so bile Anglija, Nizozemska in Avstrija. Leta 1713 se je Barcelona leto dni upirala španskim in francoskim enotam, dokler ni mesto 11. septembra 1714 padlo. Takrat smo izgubili samostojnost, izgubili smo institucije, španski agresorji pa so uvedli španščino kot edini uradni jezik. Rekel bi, da je Katalonija celo starejša nacija kot Španija, sedanji predsednik katalonske vlade Arthur Mas pa je 129. predsednik Katalonije. Smo torej narod s svojo kulturo, svojim jezikom in institucijami.

Katalonci poudarjajo jezik kot glavni vir katalonske identitete.

Jezik seveda je eden izmed glavnih virov naše identitete. Ponosen pa sem, da je tudi španščina eden izmed naših jezikov, čeprav nam je bila vsiljena z diktaturami. Katalonščino smo ponovno uvedli kot uradni jezik po demokratičnih spremembah v Španiji, torej šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, po smrti generala Franca in koncu njegovega fašističnega režima. Prej je bila prepovedana. Ponosni smo, da ima Katalonija enega najstarejših parlamentov v Evropi, saj ga je dobila v 14. stoletju. Nimamo sicer naravnih virov, smo pa kljub temu najbolj industrializirana regija v Španiji. Delež katalonskega izvoza v španskem znaša kar dobro tretjino.

Zanimiva je tudi etnična sestava Katalonija.

Kar 70 odstotkov Kataloncev je bilo rojenih zunaj Katalonije ali pa so potomci ljudi, ki so v zadnjem stoletju prišli v deželo od drugod. Danes ima Katalonija 7,5 milijona prebivalcev. Pred stoletjem jih je imela komaj 2,5 milijona. V deželo so se priseljevali iz drugih predelov Španije v treh valovih. Na začetku prejšnjega stoletja so prišli predvsem iz Aragona in Valencije, sosednjih regij, prišli so delat v katalonske tovarne. Večina se jih je zelo dobro integrirala. Tudi moj prapradedek, ki ni znal katalonsko, je prišel iz Aragona, njegov sin pa je že odlično obvladal katalonščino. Drugi val priseljevanja sodi v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je katalonska industrija potrebovala delavce, Franco je vladal s trdo roko in omogočil naselitev teh ljudi v Barceloni in njenih predmestjih. Ti ljudje so se spopadali s hudimi težavami, bili so brez vseh pravic, jezika niso znali, težko so se integrirali. V tistem času se je prebivalstvo povečalo s treh na šest milijonov. Katalonske vlade so si konec sedemdesetih let zelo prizadevale za integracijo teh ljudi. Tretji val pa se je zgodil konec devetdesetih let in v začetku tega stoletja, ko je v Katalonijo prišlo milijon in pol ljudi iz severne Afrike, severne Amerike in iz Azije. Pripadajo različnim kulturam, vendar če hočejo biti Katalonci, jih tako tudi obravnavamo.

Katalonija ima kot regija vseeno razmeroma visoko stopnjo avtonomije, a najbolj vas moti davčna politika španske vlade. Zakaj?

O izobraževanju, kulturi in zdravstvu in o varnosti odločamo v regionalnem parlamentu. Toda španska vlada denar, ki ga zbere z davki v Kataloniji, prerazporeja v druge regije, nam pa v obliki investicij vrača bore malo. Zaradi tega vsako leto izgubimo 16 milijard evrov, kar je 50 odstotkov katalonskega javnega proračuna. Razumem, da je treba poskrbeti za revnejše regije, vendar je sedanji sistem neuravnotežen in nepravičen. Poleg tega se državne oblasti pogosto ne zmenijo za odločitve v Barceloni. Pred nekaj meseci je recimo naš parlament sprejel zakon, ki je narekoval, da revnih družin, ki ne morejo plačati plina za ogrevanje in elektrike, pozimi ne bi izključili iz sistema oskrbe. Španske oblasti se za takšno odločitev katalonskega parlamenta niti zmenile niso.

Tudi Sloveniji Evropska unija v začetku ni ploskala, ko se je odločila za svojo pot, zunaj nekdanje Jugoslavije.

Bi lahko rekli, da so fiskalni primanjkljaji in omejena samouprava Katalonije glavni razlogi, da toliko Kataloncev podpira samostojnost regije?

Ne, mislim, da ne. Ljudi razburja državna ureditev, saj španska ustava prepoveduje federativno ureditev države. Odkar je Katalonija po padcu Francovega režima postala demokratična, je njeno samostojnost podpiralo od 15 do 20 odstotkov prebivalcev. Po odločitvi španskega ustavnega sodišča leta 2010, da Kataloncev ne priznava za narod, pa se je ta podpora povišala na 60 odstotkov. So pa tudi drugi razlogi za takšen odstotek. V času krize je denimo Madrid katalonskim javnim uslužbencem znižal plače za okrog 10 odstotkov, drugod so ostale enake. Poleg tega so v Kataloniji uvedli politiko varčevanja in zmanjševanja socialnih pravic, da bi zmanjšali proračunski primanjkljaj, v revnejših regijah pa so ljudem znižali davke. To je nepravično, ljudje so ogorčeni. Prepričani so, da se Kataloncem godi krivica, ker naj bi bila njihova dežela najbolj bogata v Španiji, kar ne drži. Res je katalonsko gospodarstvo najmočnejše v Španiji, vendar je po doseženem BDP-ju na prebivalca Katalonija šele četrta regija v Španiji.

Kakšna bi bila potemtakem samostojna Katalonija? Bo bolj socialna, bolj tržno konkurenčna?

Zagotovo bolj socialna in zelo podjetniško usmerjena, kar je sicer v primerjavi z drugimi regijami že zdaj, saj smo najbolj industrializirani in internacionalizirani v Španiji. Hočemo dobro razvito socialno državo in gospodarsko odprtost za trgovanje in investicije. To bomo zagotovo zmogli, če bomo samostojni.