ŠKM banda: Panontikon

+ + + + +

Zdi se, da v slovenskem glasbenem prostoru obstaja nekaj magičnih pokrajin, kjer se od časa do časa pojavljajo izvajalci in skupine, ki s svojo glasbo dobesedno zrcalijo njihove značilnosti. Po navadi gre za območja, ki so bolj ruralna, vendar vedno znova dokazujejo, da imajo njihovi prebivalci širino, glasbeniki pa veliko stikov z aktualno svetovno glasbeno izraznostjo, ki ne sodi v kolesje globalne industrije.

Poleg Tolmina in njegove neposredne okolice, kjer se je v preteklem desetletju zgodil velik preobrat, kar zadeva raznoliko festivalsko ponudbo, in od koder prihaja tudi nekaj opaznih lokalnih glasbenih posebnosti, za eno takšnih magičnih pokrajin velja tudi Prekmurje, ki, v mnogočem odmaknjeno od središča in zaznamovano s čudovito naravo, sploh z značilno ravnico, prav tako premore številna izstopajoča glasbena imena. Eno od njih je nedvomno instrumentalni kvartet Štefan Kovač Marko banda, na kratko ŠKM banda, ki že celo desetletje orje ledino v instrumentalnem rocku v Sloveniji.

ŠKM banda je svoj glasbeni izraz zastavila kot mešanico noisa in kitarskega alternativnega rocka, zaradi česar so jo glasbeni kritiki radi uvrščali v polje t. i. postrocka, v katerega nemalokrat tudi res zaide. Toda drugače od klasičnih postrockovskih obrazcev, ki se pogosto izgubijo v dolgih interakcijah kitar in predvidljivem stopnjevanju dinamike, je štirica v glasbeni izraz vpeljala tudi prvine jazza, etna in folka, njeno glavno vodilo pa je medtem ves čas ostajalo enakovredno skupinsko muziciranje. S tem so se člani bande zavestno izognili žanrskemu predalčkanju in po izdaji ploščka Izštekani (2010), na katerem so instrumentarij obogatili z dodatnimi glasbili in gostovanji, je bilo jasno, da je njihova muzika veliko več kot le postrock.

Pravkar izdana plošča Panontikon je zato logično nadaljevanje glasbenega raziskovanja. ŠKM banda je osnovnemu instrumentalnemu jedru (kitari, bas, bobni) tokrat dodala kar nekaj akustičnih glasbil (ukulele, cimbale, kalimbe, bendžo), s tem pa je seveda razširila tudi svojo zvočno sliko.

Panontikon tako temelji na akustičnih strunskih in tolkalskih glasbilih, kar je brez dvoma pripomoglo k večji subtilnosti zvoka, značilne zvoke prekmurske ravnice pa je obogatilo z novimi glasbenimi vplivi in izzivi. Značilnih postrockovskih prijemov je vedno manj, saj jih je zamenjala dobro strukturirana interakcija med razširjenim instrumentarijem glasbil, ki bando pogosto odpeljejo v etno, jazz ali folk. Tako je ustvarila nadžanrsko mešanico, ki gradi na njenem že doslej prepoznavnem izrazu.

Samosvoj izraz ŠKM banda gradi že deset let, s Panontikonom pa mu daje povsem nove, za zdaj še nedoločljive razsežnosti. Vsekakor je na suvereni poti v zrelo in raznoliko glasbeno raziskovanje.