Gospodarji in hlapci

Po desetletjih raziskovanja dela in trga delovne sile je dr. Anton Kramberger razočaran nad slovenskimi delodajalci. »Oni so kmečki gospodarji, ki potrebujejo hlapce, ne delavcev,« mirno reče.

Kramberger je sociolog, ki predava na fakulteti za družbene vede v Ljubljani, in ko govori o fleksibilizaciji delovne sile v Sloveniji, je zaman pričakovati, da bo izrazil razumevanje do delodajalcev, na katere pritiskajo mednarodna konkurenca in dragi slovenski delavci.

»Ne bodo se ustavili,« napoveduje, »ustavi se jih lahko le politično, tako da jim nekdo pove, da so že dovolj uničili. Ustavi jih lahko le kontrapolitika, ki bi bila tako groba, kot so oni.« Po še nekaj vprašanjih in odgovorih, med katerimi je tudi nekaj kletvic, prav tako izrečenih brez vidnega razburjenja, prizna le: »No, morda vsak deseti, ki ga srečam, ni tak.«

Neželena prožnost

Slovensko delovno silo so fleksibilizirali delodajalci. Pot, po kateri je postajala vse bolj prožna, ni bila pot zmanjševanja stroškov rednega delovnega razmerja, ampak se je povečevala intenzivnost dela. Pogodba o rednem delovnem razmerju za nedoločen čas še vedno prinaša veliko pravic in v zakonu je še vedno opredeljena kot osnova, vse druge oblike dela pa so izjeme, dopuščene pod določenimi pogoji: delo za določen čas, delo prek civilnopravnih pogodb, študentsko delo, vajeništvo in pripravništvo.

Čeprav so bile nove oblike dela mišljene kot izjeme, so predvsem zaradi pritiska ali želja delodajalcev vse pogosteje uporabljene. Kramberger trdi, da smo v tridesetih letih polno zaposlenost za nedoločen čas prepolovili. »Leta 1984 je bilo milijon varnih delovnih mest, danes jih je okoli pol milijona, preostalo so brezposelni in prekarni delavci,« pojasnjuje. To je pot, po kateri je slovenska delovna sila postala vse bolj prožna.

Beseda prekarnost, ki pomeni negotovost, je postala priljubljena v zadnjih dveh letih. Dolgo časa se je za delo, ki za delodajalca pomeni nižje stroške ter lažje in cenejše odpuščanje, uporabljal le izraz fleksibilno ali prožno. Tako delo naj bi bilo privlačno tudi za delavca, saj je manj vezan na enega delodajalca in zato bolj svoboden, a v zadnjem času se ta pogled spreminja.

»Ni vsako fleksibilno delo prekarno,« ob kritikah fleksibilnosti najprej opozori ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak, »nekateri tako delo izberejo, hočejo delati bolj fleksibilno in si bolj svobodno razporejati čas in dohodke.«

Slovensko delovno silo so fleksibilizirali delodajalci, ki namesto pogodb za nedoločen čas izbirajo druge oblike dela.

Prekarnost mnogi opisujejo kot neželeno fleksibilnost ali kot fleksibilnost, ki gre na škodo delavca, in potem seveda obstaja tudi fleksibilnost, ki si jo delavec želi. Med zdravniki je na primer veliko takih, ki poleg redne zaposlitve zaslužijo več kot sto tisoč evrov na leto kot samostojni podjetniki. Med drugimi, tradicionalno svobodnjaškimi poklici so znani posamezniki, ki niso redno zaposleni, čeprav bi lahko bili, saj so izbrali, da dobivajo plačilo prek s. p.-ja in imajo s tem višje neto dohodke.

Uroš Slak in Bojan Traven, ki sta zdaj voditelj oziroma urednik na Planet TV, sta na primer kot ustvarjalca oddaje Pogledi Slovenije od RTVS prejemala plačilo v višini 4500 evrov bruto mesečno. Če bi bila toliko plačana kot redno zaposlena, bi imela 2200 evrov neto plače, a sta dobila 3300 evrov, ker sta samostojna podjetnika.

Andrej Srakar, predsednik društva Asociacija, ki pomaga samozaposlenim v kulturi, ve, da so tudi na njegovem področju samozaposleni z zelo visokimi dohodki, a po njegovem to obenem še poslabšuje sliko, ki jo kažejo povprečni dohodki. V letu 2011 je bila povprečna plača kulturnikov, ki so bili zaposleni v javnem ali zasebnem sektorju, 20.273 evra na leto, povprečni letni dohodek samozaposlenega kulturnika pa 14.057 evra. 34 odstotkov samozaposlenih kulturnikov je dobivalo dohodke, nižje od minimalne plače. »Velika večina je samozaposlenih, ker druge možnosti dela niso dobili,« pravi Srakar.

Enake podatke ima Marko Funkl iz Gibanja za dostojno delo, ki že nekaj let opozarja, kako fleksibilizacija škodi delavcem. »Za revne imamo tiste samozaposlene, ki jim po plačilu prispevkov ostane manj kot minimalna plača,« pojasnjuje, »takih je okoli tretjina.«

Najobsežnejšo raziskavo o revščini v Sloveniji opravlja statistični urad, ki svojo mejo postavlja nekoliko drugače. Pri zadnji raziskavi so statistiki prag tveganja revščine postavili na 593 evra ali za okoli deset evrov pod minimalno neto plačo. Kljub temu je bilo v lanskem letu samozaposlenih, ki so živeli v tveganju revščine, okoli 24 tisoč ali za 17 tisoč več kot leta 2005. Delež revnih samozaposlenih je narasel s 13,1 na 27,9 odstotka, medtem ko se je med vsemi prebivalci Slovenije v tem času zvišal z 12,2 na 14,5, med zaposlenimi pa s štirih na 4,6 odstotka.

Prav vsi segmenti prebivalstva živijo v večjem tveganju revščine kot redno zaposleni za nedoločen čas. Med temi je odstotek revnih enkrat manjši kot na primer med zaposlenimi za določen čas. A le brezposelni živijo v večjem tveganju revščine kot samozaposleni, pri katerih je celo povprečni dohodek manjši od praga tveganja revščine.

Prav vsi segmenti prebivalstva živijo v večjem tveganju revščine kot redno zaposleni za nedoločen čas. A le brezposelni živijo v večjem tveganju revščine kot samozaposleni.

Ministrica za delo ve, da ima Slovenija s tem velik problem. »Moji prijatelji, ki so samozaposleni oblikovalci, si ne upajo na bolniško, tudi če imajo pljučnico. Bojijo se, da če ne bodo delali, ne bodo imeli dovolj denarja, da si plačajo socialnovarstvene in zdravstvene prispevke.«

Pred krizo njeni prijatelji niso govorili tako in zlahka je razumeti, zakaj je takih zgodb vse več. Ko podjetja in država znižujejo stroške, postane zelo pomembno, da fleksibilni delavci niso zaščiteni z minimalnimi plačami, kolektivnimi pogodbami, sindikalnimi zastopniki, odpravninami in odpovednimi roki. Prej jih udarijo znižanja plačil oziroma odpovedi naročil in takrat je mnogim žal, da si morajo prispevke in akontacijo dohodnine – čeprav v nižjih zneskih kot redno zaposleni – plačevati iz svojega neto dohodka.

»Življenje od projekta do projekta pelje po poti do dna,« razlaga Goran Lukić iz zveze svobodnih sindikatov. »Kje je meja pri lovljenju roka ali pri postavljanju konkurenčne cene?« Brez kolektivnega boja za pravice in minimalne cene storitev oziroma dela po njegovem ni mogoče doseči veliko, a zagotovo bi lahko nekaj prispevala država: »S prekratkimi roki in ceno kot edinim kriterijem izbire javni razpisi spodbujajo ultimativno prekarstvo.«

Zavod za samozaposlovanje

Anja Kopač Mrak se je te težave lotila tudi tako, da je z letošnjim letom prekinila program spodbujanja samozaposlovanja na zavodu za zaposlovanje. Od leta 2007 do 2013 je zavod namenil 99,9 milijona evrov za pomoč pri samozaposlitvi, kar vključuje tudi subvencije samostojnim podjetnikom začetnikom. 70.706 ljudi je bilo vključenih v ukrep, 23.316 od teh pa je poleg naukov dobilo po dva tisoč do pet tisoč evrov, ki jim jih ni bilo treba vračati, če so s. p. obdržali vsaj dve leti.

Zavod projekt šteje za uspeh. Subvencionirani samozaposleni so ustvarili 2600 novih delovnih mest, delež podjetij, ki so preživela prvi dve leti, pa je skoraj 85-odstoten. Vendar zavod priznava, da je taka stopnja preživetja tudi posledica grožnje z vračilom subvencije.

Ta projekt je simbol spremembe razumevanja samostojnega podjetništva v Sloveniji. Le petnajst odstotkov oseb se je za samozaposlitev odločilo zaradi želje po preverjanju svoje podjetniške ideje, za odstotno točko več se jih je v to podalo zaradi pomanjkanja drugih zaposlitvenih možnosti. Še posebej čuden pa je podatek, da je stopnja preživelosti med tistimi samostojnimi podjetniki, ki so prej izdelali poslovni načrt, manjša kot med tistimi, ki poslovnega načrta niso imeli.

Mnogi so zavodovo spodbujanje samozaposlovanja napadali kot umetno zmanjševanje brezposelnosti, a v resnici je subvencijo prejelo zgolj nekaj odstotkov brezposelnih. »Na zavodu smo brezposelne osebe sistematično odvračali od nenamernega samozaposlovanja kot tudi od ekonomsko nevzdržnih samozaposlitev, saj smo pred dodelitvijo subvencije kandidate z večdnevnimi delavnicami pripravili na samostojno podjetniško pot in s pomočjo zunanjih izvajalcev presodili njihovo poslovno idejo,« je zavodova predstavnica Petra Maurer odgovorila na vprašanje, zakaj je med samozaposlenimi toliko revnih.

Nezakonita prožnost

V zadnjih sedmih letih se ni zgolj povečala revščina samozaposlenih, ampak se je njihova struktura spremenila tudi glede na njihovo izobrazbo. Delež višje in visoko izobraženih med samostojnimi podjetniki se je zvišal s 15,5 na 26,3, delež takih z osnovnošolsko izobrazbo pa je padel z 21,3 na 14,3 – preostalo so srednješolsko izobraženi.

Samostojno podjetništvo se je v tem času spremenilo iz načina, da človek posluje samostojno, v status, ki omogoča pocenitev delovne sile. Najbolj jasno na to kaže porast prikritih delovnih razmerij – torej dela, ki po vsebini ustreza zakonski definiciji rednega delovnega razmerja, a je formalno »prikrito« s samozaposlitvijo, avtorsko pogodbo, podjemno pogodbo, študentskim delom …

»Praktično ni več dejavnosti, kjer tega ne bi bilo,« pravi glavna delovna inšpektorica Nataša Trček. Največ takšnih kršitev, štirideset, je njen inšpektorat letos našel med natakarji, šestnajst v gradbeništvu in petnajst v trgovini. Do konca septembra so po neuradnih podatkih ugotovili skupno 180 takšnih kršitev, in če bo šlo z istim tempom naprej, bo letos kršitev za štirideset več kot lani, ko so jih ugotovili 201. Leta 2012 jih je bilo 121.

Letos sta na primer delovna inšpektorja vstopila v klicni center, v katerem je dvajset oseb v izmenah zagotavljalo 24-urno dostopnost storitve. Zaposlena sta bila le dva, drugi so formalno delali kot študentje, samostojni podjetniki ali pa podizvajalci, torej so bili zaposleni pri drugem poslovnem subjektu.

To so lažni prekarci, ki bi od delodajalca lahko zahtevali sklenitev delovnega razmerja oziroma od njega prek sodišča iztožili odškodnino za prenizke plače ali premalo plačane prispevke, regres, malico in prevoz.

Ko podjetja in država znižujejo stroške, postane pomembno, da fleksibilni delavci niso zaščiteni z minimalnimi plačami, kolektivnimi pogodbami, sindikalnimi zastopniki, odpravninami in odpovednimi roki.

Zakon in sodna praksa sta na njihovi strani, a kljub temu nihče ne pričakuje, da bi si taki delavci sami izborili te pravice. »Ko delodajalec delavcu reče, naj zanj dela kot samostojni podjetnik, ne moremo pričakovati, da bo delavec uveljavljal delovno razmerje,« pravi Nataša Trček. »Verjetno bi mu delodajalec odvrnil, prav, za nazaj boš morda iztožil svoje pravice, ampak potem te ne želim več videti.«

Ker delavec v resnici nima možnosti, se glavna inšpektorica zaveda, kako pomembna je služba, ki jo vodi, ter priznava, da bi morali narediti več. Težko bi ji očitali, da išče izgovore, ko pravi, da so preobremenjeni. Z delovnimi razmerji se ukvarja 45 inšpektorjev, letos pa bodo obravnavali več kot 8500 prijav, kar je dvakrat toliko kot pred dvema letoma. »Osredotočamo se na primere, ko delavci delajo, a sploh ne dobivajo plač. To se mi zdi najhujša kršitev,« pojasnjuje, zakaj prikrivanje delovnih razmerij ne dobi priložnosti, ki bi si jo zaslužilo.

Anja Kopač Mrak temu ne oporeka, a kljub temu Natašo Trček večkrat pozove, naj naredi več. Pred kratkim je ministrica inšpektorje nekoliko razbremenila administrativnega dela in zaradi njenih prizadevanj v koalicijski pogodbi piše, da se bo število inšpektorjev povečalo.

»Tokrat je ta zaveza prvič resna,« je spodbudna ministrica, a takoj doda, da »čudežev ni pričakovati«.

Ravnovesje med težavami

Anja Kopač Mrak je kljub temu prepričana, da lahko pomembno izboljša situacijo in načrt za to se imenuje »Vsako delo šteje«. Njegov namen je izenačiti stroške pri različnih oblikah dela, a ohraniti njihovo različno prožnost. S tem bi država zadostila potrebi delodajalcev po prilagodljivosti in želji nekaterih delavcev po svobodi, hkrati pa bi povečala socialno varnost delavcev in naredila financiranje državnih blagajn pravičnejše.

Čeprav projekt še nastaja, je bil premik v njegovo smer že obremenitev avtorskih in podjemnih pogodb s socialnovarstvenimi prispevki, ki je začela veljati z začetkom letošnjega leta. To potezo ima ministrica zdaj predvsem za nauk, saj s posledicami ni popolnoma zadovoljen nihče.

Andrej Srakar in Marko Funkl trdita, da so ob zvišanju stroškov pri avtorskih honorarjih ter plačilih prek podjemnih pogodb delodajalci pogosto ohranili enak bruto strošek, znižal pa se je neto prejemek delavca. V številnih drugih primerih so delodajalci delavcem svetovali, naj raje postanejo samostojni podjetniki, kar pa je za tiste z nizkimi prihodki tvegano, saj si morajo iz neto plače kriti prispevke.

Ministrica to ve. »Zgodilo se je tudi, da so ustanavljali popoldanske s. p.-je, kar pomeni, da država dobi še manj, kot je prej,« dodaja h kritikam. Zaveda se tudi problema, na katerega opozarja Funkl, sicer prevajalec: »Jaz sem zamenjal delo prek avtorske pogodbe s s.p.-jem, a veliko mojih kolegov zdaj raje dela na črno.«

Zato je treba biti ob posegih v ureditev oblik dela previden. »Ker želimo zmanjšati delo na črno, bomo s prihodnjim letom uvedli vavčerje za osebno dopolnilno delo,« en primer navaja ministrica, »vendar nas skrbi, da ne bodo delodajalci tega izkoriščali kot novega načina za nadomeščanje zaposlovanja.«

Iskanje rešitev, ki bi spravile delo na črno med formalne oblike dela, hkrati pa ne bi delodajalcem omogočile novih zlorab, je po njenih besedah dinamičen proces. Gre za boj proti neformalni ekonomiji ter boj proti težavam v formalni ekonomiji, ob prizadevanju, da ne da bi en boj škodil drugemu.

»Sistem bi bil lahko veliko bolj enostaven, če bi vsi igrali po pravilih, če bi imeli neke vrednote,« razlaga ministrica, »razumem, da delodajalec potrebuje fleksibilnost, ampak v nekem normalnem poslovnem okolju se zaveda, da so delavci ključni za njegov uspeh.« Ko se v Sloveniji pogovarjamo o produktivnosti, pa se večinoma pogovarjamo o stroških dela.

Kot zgled predlaga Steklarno Hrastnik: »Direktor je prevzel podjetje z izgubo in najprej zvišal najnižje plače ter pridobil sredstva za posodobitev proizvodnje. Zdaj imajo dobiček.«

Seveda nihče ne trdi, da so slovenski delodajalci edinstveni, niti Kramberger, čeprav jih imenuje kmečke gospodarje, ki iščejo hlapce.

»Gre za svetovne procese. Od prve svetovne vojne je delež kapitala pri razdeljevanju dohodkov padal, saj smo družbo naravnali tako, da je delavec pridobil pravice, ki jih prej ni imel. Od leta 1970 to napadajo in delež kapitala v dohodku spet raste. Se pa to dogaja počasneje tam, kjer tradicionalni kulturni odnosi niso gospodar-hlapec, ampak gospodar-delavec ali gospodar-sodelavec. Take so verjetno samo skandinavske države,« pojasnjuje Kramberger.

Razlaga je morda preprosta, a spremembe zagotovo ne bodo.

Večinska izjema
Delavci v Hoferju in Lidlu so kot drugi, le delovno dobo težje zbirajo

Nemški verigi diskontnih trgovin Hofer in Lidl sta si v marsičem podobni. V Slovenijo sta prišli leta 2006 oziroma leto pozneje, obe tu zaposlujeta okoli 1200 delavcev in obe večino delavcev zaposlujeta za krajši delovni čas – Hofer okoli 960, Lidl okoli sedemsto.

Obe podjetji poudarjata, da je delo za krajši delovni čas prijazno do družin delavcev oziroma delavk, s takimi delavci pa se tudi podjetje lažje prilagaja potrebam po delu, ki so odvisne od več okoliščin. V obeh podjetjih ima večina delavcev sklenjene pogodbe za okoli 25 ur na teden, vsak pa podjetje stane od 700 do 820 evrov bruto na mesec. To je blizu minimalni plači, kakršno imajo pogosto prodajalci oziroma prodajalke tudi v drugih trgovskih verigah, čeprav te praviloma zaposlujejo za polni delovni čas. Poleg tega se v Hoferju in Lidlu pohvalijo z nagradami za učinkovitost delavcev oziroma njihov prispevek podjetju, z regresom, kakršnega dobijo polno zaposleni, ter v Lidlu tudi z jubilejno nagrado, »ki jo dobijo po desetih letih koledarske zaposlitve in ne šele po desetih letih delovne dobe«.

Tako diskontna trgovca poslujeta že odkar sta prišla v Slovenijo, a v zadnjem času njuni delavci vse bolj izražajo nezadovoljstvo. Pri tem se nočejo izpostavljati, ampak tožijo o tem na anonimnih spletnih forumih, konec oktobra pa sta na njihovo težavo opozorila tudi dva prispevka Televizije Slovenija.

Težava je v tem, da krajši delovni čas pomeni tudi ustrezno manjšo priznano delovno dobo. Če bi tako, kot delajo zdaj, delali štirideset let, bi prejeli pokojnino v višini okoli 430 evrov bruto na mesec.

Ta težava je rešljiva na dva načina. Delavci bi lahko poleg dela za Lidl oziroma Hofer delali še kaj drugega in si tako pridelali polno delovno dobo in višjo pokojnino. Ladislav Rožič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije trdi, da je ta možnost neuresničljiva, ker morajo biti prodajalci na voljo trgovcu. »Enkrat delajo dopoldne, enkrat popoldne, in tega, kdaj bodo delali, ne vedo vnaprej,« pravi.

Ti delavci so si polno delovno dobo večinoma zagotavljali na drug način, tako da so si jo doplačevali iz lastnega žepa. V tem je razlog, da so v zadnjem času delavci vse bolj nezadovoljni. Do zadnje pokojninske reforme so morali doplačati okoli dvajset evrov na mesec, zdaj pa je ta znesek 75 evrov in bo v naslednjih letih narasel na več kot 190 evrov. Država je želela s tem narediti vplačevanje v pokojninsko blagajno pravičnejše in ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak poudarja, da bodo tisti, ki si delovno dobo doplačujejo, v primerjavi z zaposlenimi za polni delovni čas še vedno plačevali manj za enake pravice. Vendar zaposleni za polni delovni čas delovno dobo plačujejo iz bruto plače, zaposleni pa vsaj deloma iz neto plače. Za mnoge delavce v Hoferju in Lidlu bodo višja doplačila pomenila, da jim bo od mesečne plače ostalo manj kot štiristo evrov.

Načeloma je ta težava za prodajalke in prodajalce v Hoferju in Lidlu zelo lahko rešljiva, je prepričan Rožič. »Iz tega, koliko nadur opravijo, je jasno, da bi morali biti zaposleni za poln delovni čas,« trdi. Delo za krajši delovni čas je po zakonu tako ali tako dovoljeno le v izjemnih primerih, še bolj izjemne pa bi morale biti nadure pri takem delu. Vendar ker to ni nikjer natančno omejeno, sta si Hofer in Lidl morda enaka tudi v tem, da pravic delavcev uradno ne kršita.