Jože Stegne

»V Sloveniji ustvarjamo ozračje, ko so domači lastniki nezaželeni, ker da so že avtomatično nesposobni«

Si lahko predstavljate bankirja, kako se pred vhodom v prostore nove bančne poslovalnice sklanja k tlom, pedantno pregleduje tlak in glasno ošteva gradbene delavce, ker so ga malomarno položili? Verjetno težko. Razen če je bankirju ime Jože Stegne in je predsednik uprave Delavske hranilnice, majhne slovenske banke v večinski lasti sindikatov. Stegne je popolnoma drugačen od značilnih bančnikov, pa ne samo zato, ker je tako neposreden, ampak tudi zato, ker je Delavska hranilnica edina slovenska bančna ustanova, ki že vsa leta krize posluje z dobičkom in si zato lahko privošči celo nakup letališča. »Smo gazela bančnega poslovanja,« pravi Stegne. Na dan intervjuja je Delavska hranilnica odprla že svojo trideseto poslovalnico.

Pretežni del slovenskega bančnega sistema se spopada s krizo poslovanja – krči obseg poslovanja, zapira poslovalnice in bankomate, odpušča zaposlene, Delavska hranilnica pa raste, se širi in posluje z dobičkom. V čem je trik? Kaj delate drugače od ostalih bank?

Že leta 2005 smo začeli razmišljati o dolgoročnem obstoju hranilnice. Spoznali smo, da bo naša prihodnost bolj klavrna, če bomo imeli enake cene storitev kot ostale banke. To je bil tudi čas, ko so bančne provizije prvič drastično narasle. Mi smo ravnali nasprotno – provizije smo znižali. Še danes poslujemo s cenami iz leta 2005! Nikoli, od leta 2005, nismo nobenih stroškov, ki so posledica dražjega poslovanja, prenesli na naše komitente. Ko je bil lani uveden davek na finančne storitve, ga nismo prevalili na komitente, ampak smo ga šteli v strošek našega poslovanja, čeprav je to vplivalo na donos. Ključni razlog našega uspeha je torej poslovni model Delavske hranilnice.

Tudi na bankomatih ne zaračunavate provizije.

Res je. Tudi če naši komitenti dvigujejo denar na bankomatih drugih bank, ta strošek poravna hranilnica. V nasprotju z bankami tudi nimamo provizije pri dvigih. Provizijo imamo le pri pologih, pa še to zelo nizko in samo v primeru, ko ima naš komitent račun tudi pri neki drugi banki. Od leta 2005 imamo vse cene storitev na najnižji ravni, od vodenja računa do plačilnega prometa. Nekaterim skupinam prebivalstva zagotavljamo dodatne ugodnosti. Tako so recimo za gasilska društva in zveze vse bančne storitve brezplačne. Ni jim treba plačati stroškov vodenja računa niti stroškov plačilnega prometa. V Sloveniji je 1600 gasilskih društev in zvez, vseh gasilcev pa je 155 tisoč.

Poslovno prebrisana poteza. Pri provizijah sicer zaslužite manj, a uživate zaupanje številnih gasilcev in njihovih družinskih članov.

Se strinjam. Ta ugodnost se nam absolutno obrestuje. Popust ponujamo še štirim drugim skupinam: kmetom, članom sindikatov naših lastnikov, članom zveze društev upokojencev in članom obrtno-podjetniških zbornic. Tudi za te skupine so stroški bančnih storitev na pol zastonj – kar pomeni pol naše tarife, pri čemer je naša tarifa že sicer zelo nizka, precej nižja od ostale bančne ponudbe na trgu. Kreditiramo veliko investicij v živino, posodabljanje kmetij, sodobne namakalne sisteme ... ironično, glede na to, da smo v osnovi delavska hranilnica. Vseh pet skupin šteje skupaj 800 tisoč ljudi – to je populacija, na katero ciljamo vsak dan.

Ekonomija obsega je tisto, kar nas tudi stroškovno drži pri vrhu. Toda čeprav poslujemo z najnižjimi cenami, smo že vsa leta krize najbolj donosna bančna ustanova v državi.

Je mogoče imeti nizke cene storitev in preživeti? V drugih bankah trdijo, da to ni mogoče.

Ne zanima me, kaj pravijo druge banke. Leta 2005 smo pri cenovno izenačenih razmerah v bančnem okolju obdelali približno 8000 položnic na mesec, danes jih obdelamo 600 tisoč. Naša provizija na položnico za komitenta znaša 35 centov, za ostale stranke znaša 51 centov, imamo pa tudi precej primerov, ko občine pokrivajo provizije svojim občanom – v teh primerih naš zaslužek znaša samo od 28 do 30 centov. Obdelamo največ položnic v državi. Ekonomija obsega je tisto, kar nas tudi stroškovno drži pri vrhu. Toda čeprav poslujemo z najnižjimi cenami, smo že vsa leta krize najdonosnejša bančna ustanova v državi. Dosegamo več kot 15-odstotni donos na kapital. Vsa leta gospodarske krize povečujemo obseg poslovanja, odpiramo nove poslovalnice – v povprečju šest do sedem enot na leto, povečujemo obseg kreditov prebivalstvu, majhnim podjetjem in samostojnim podjetnikom. Na mesec odpremo v povprečju od 850 do 900 poslovnih računov in 1500 osebnih računov. Posledica te rasti je, logično, dobiček. To, da smo ob najnižjih cenah najbolj dobičkonosna banka v Sloveniji, je gotovo fenomen.

Je pa res, da velikih podjetij oz. zelo dragih projektov ne kreditirate in s tega vidika tvegate manj kot velike banke.

Za velika podjetja so na voljo banke, te imajo več kapitala kot hranilnica, pa še od države ga dobijo zastonj. Pri nas o naložbah, ki znašajo do deset odstotkov kapitala, odloča uprava. Kadar vrednost naložbe znaša med deset in dvajset odstotki kapitala, moramo pridobiti soglasje nadzornega sveta. Nerad iščem soglasje pri nadzornikih, ker bi tako imeli občutek, da težo odločitev prelagam nanje, največkrat pa tudi ni potrebe po soglasju, saj naš povprečni kredit redko presega pol milijona evrov. Občasno seveda iščemo soglasje, večinoma gre za kredite občinam, saj ogromno financiramo občinsko infrastrukturo. Kadar investicija presega 2,5 milijona evrov, je uprava dolžna pridobiti soglasje nadzornega sveta.

Kriza vas je manj prizadela tudi zato, ker ste poslovali manj tvegano: niste kreditirali prevzemov podjetij ali hazardirali z izvedenimi instrumenti ...

Drži. Naše poslovanje je gotovo bolj urejeno, manj tvegano. V času evforije, v letih 2003–2008, se z denarjem nismo igrali na finančnih trgih v Ameriki, Aziji in drugod. Na tujih finančnih trgih nismo izgubili niti centa. Prav tako nismo sodelovali pri nobenem kreditu, namenjenem menedžerskim prevzemom podjetij, pa tudi ne pri gradnji stanovanjskih sosesk, tako da na tem področju nimamo nasedlih naložb.

Mislite, da so za pretekle napake v bančništvu krive le uprave bank in nadzorniki ali tudi regulator? Ali ni centralna banka tista, ki bi morala videti, da so bili krediti preveliki glede na kapital prevzetih podjetij, in evforijo ustaviti?

Tu moramo biti pošteni. Kapitalu bank se večji pomen daje šele od druge polovice krize dalje. Morda se danes kapital celo preveč poudarja, kar je posledica neoliberalnega razmišljanja. Zame in mnoge druge bančnike je še vedno najpomembnejša likvidnost banke, njen denarni tok. Vse banke, ki so doslej padle, so padle na likvidnosti. Ne spomnim se nobene banke, ki bi v tej krizi propadla, ker bi imela premalo kapitala. Po novem sistemu je kapital bank postal zveličavna kategorija. Novi bančni zakon to področje dodatno zaostruje. Če bo sprejet v takšni obliki, kot predlaga Banka Slovenije, bo kreditov še manj.

Zahteve po kapitalski ustreznosti se lahko zaostrijo do onemoglosti, ampak če ne bo zaupanja, bo edina posledica zaostrovanja pravil še hujši kreditni krč ...

Kapital je sicer pomembna kategorija, ampak če banka daje nezavarovane kredite in denarja ne dobi nazaj, je ne bo rešil še ne vem kako velik kapital, lahko jo reši računovodsko, statistično, vsebinsko pa ne. Ključna je likvidnost!

Likvidnost v ključnih slovenskih bankah danes ni problem. Odkar jih je država dokapitalizirala, so polne denarja, pa kljub temu ne kreditirajo podjetij ...

Po mojem bi morale kreditirati več. Banke sicer trdijo, da kreditirajo vse, kar je dobrih projektov. Če je to res, potem je to dobro. Vsaka pametna uprava banke teži k temu, da ima čim večje prihodke in da ima ob koncu poslovnega leta čim višji dobiček – tega pa ne more dosegati brez naložb v kredite. Zadnje čase se bankam očita, da svoja likvidna sredstva usmerjajo pretežno v nakup državnih obveznic in zakladnih menic, ker je to varnejša naložba od kreditiranja podjetij. Tudi Delavska hranilnica kupuje te papirje, vendar samo toliko, kolikor je nujno zaradi količnika likvidnosti, saj je jasno, da je to precej manj donosna naložba od kateregakoli kredita.

Nekaj slabih kreditov je vendarle imela tudi Delavska hranilnica ...

V 25 letih, odkar obstajamo, smo naredili za največ 30 tisoč evrov dokončnih odpisov. Odpišeš tisto, za kar veš, da nikoli ne bo vrnjeno. Komitent umre, potomcev nima, premoženja tudi ne, in jasno je, da kredit ne bo vrnjen. V tem primeru nimaš druge izbire, kot da dolg odpišeš. Bilančna vsota Delavske hranilnice znaša dobrih 600 milijonov, tako da je 30 tisoč evrov drobiž. Ne moremo pa se izogniti oslabitvam. Pri 120 tisoč brezposelnih v Sloveniji je normalno, da večina oslabitev izhaja iz kreditov, danih prebivalstvu. Oslabitev je začasna rezervacija za primer, da kredit ne bo vrnjen. V Delavski hranilnici oslabitve delamo zelo konservativno. Toda čeprav smo letos oblikovali že za 1,5 milijona oslabitev, smo hkrati ustvarili 1,8 milijona dobička! Količina oslabitev je povezana tudi s strukturo naložb. Delavska hranilnica ima 65 odstotkov premoženja v kreditih prebivalstvu, 25 odstotkov v kreditih pravnim osebam, preostalo pa v kreditih samostojnim podjetnikom. Zelo majhen delež oslabitev, manj kot pol odstotka, imamo pri pravnih osebah. In še nekaj je treba reči: v bankah je treba oslabitve oblikovati ob odobritvi kredita, in to za vsak, tudi najboljši kredit – resda v najnižjem odstotku, a vendarle. Oktobra smo pravnim in fizičnim osebam odobrili 20 milijonov evrov kreditov, oslabitev za novo odobrene kredite pa je bilo za 90 tisoč evrov. Oslabitve mora oblikovati vsaka banka in hranilnica, je pa res, da so pri večjih bankah oslabitve ogromne, večje od prihodkov, zaradi česar večje banke to prej pahne v izgubo.

Kapital bank je postal zveličavna kategorija. Novi bančni zakon to področje dodatno zaostruje. Če bo sprejet v takšni obliki, kot predlaga Banka Slovenije, bo kreditov še manj.

Večinski lastniki Delavske hranilnice so še vedno sindikati.

Ja in mislim, da bodo še nekaj časa. Je pa res, da se struktura lastništva postopno spreminja. Leta 1991 so imeli sindikati 99-odstotni lastniški delež, danes imajo 54-odstotnega. Nekaj več kot 35-odstotkov hranilnice je v lasti občanov, preostalo pa je v lasti manjših podjetij. Pričakovati je, da bo imela hranilnica čez kakšnih deset let lastništvo razdeljeno na tretjine: tretjino delnic bodo imeli v lasti sindikati, tretjino prebivalstvo, tretjino pa podjetniki. Takšna lastniška struktura je dobra, saj bo hranilnici zagotavljala dolgoročno stabilnost.

Ni pa to neprofitno, zadružno bančništvo v smislu švedske banke JAK, saj lastnikom še vedno izplačujete dividende.

Ne, nismo zadružna banka. V Sloveniji je dolgo veljal predsodek, da so najboljši lastniki bank finančne organizacije, tako imenovani dobro poučeni vlagatelji. Ampak praksa gre v drugo smer. Delavska hranilnica je najboljši dokaz, da si lahko poslovno uspešen tudi, če lastniki niso finančne organizacije. Katastrofa je, če o ključnih zadevah v banki odločajo samo trije večji lastniki. Banka Koper je bila prodana v dveh tednih, ker so se trije njeni večji lastniki – Luka Koper, Intereuropa in Istrabenz – odločili, da jo prodajo italijanski banki. Nič hudega, tudi tuji lastniki so dobrodošli. To vam govorim samo kot primer. Že večkrat se je v praksi potrdilo, da tudi finančni lastniki lahko ravnajo špekulativno. Pri nas se pogosto uporablja besedna zveza ’strateško lastništvo’, ampak še nihče mi ni razložil, kaj naj bi to bilo. Zame je strateško lastništvo tisto, ki omogoča stabilno poslovanje. Za banke in hranilnice je stabilno lastništvo ključnega pomena! V naši hranilnici se čvrsto držimo dividendne politike. Samo enkrat, odkar smo delniška družba, nismo izplačali dividend, in še to zaradi priporočila Banke Slovenije. Sicer pa vsako leto izplačamo petodstotno dividendo, kar je za zdajšnjo raven pasivnih obrestnih mer precej.

To se vam gotovo obrestuje pri dokapitalizacijah.

Absolutno! Letos smo prvo dokapitalizacijo izvedli februarja, ko smo se dokapitalizirali za dva milijona evrov. In z lahkoto smo dobili vplačila. Drugo dokapitalizacijo smo izvedli septembra. Nameravali smo zbrati tri milijone, pa smo zbrali 4,5 milijona evrov, in to v pičlih dvajsetih dneh, kar je v kriznih časih svojevrsten rekord. Zakaj nam je uspelo? Ker nam ljudje zaupajo. Vedo, da denarja ne mečejo v prazno, da bodo junija dobili petodstotno dividendo. Na trgu je težko priti do denarja. Nobena banka se ni dokapitalizirala sama, to je namesto njih storila država. Edina, ki je denar dobila neposredno pri občanih, je bila NKBM, pri čemer je to izvedla še pred krizo, vsi pa vemo, kako se je ta zgodba končala – večina vlagateljev je izgubila vse. V sedanjih razmerah, ko so ljudje na kapitalskih trgih ogromno izgubili, ko so celo podrejene upnike bank razlastili, nas je, logično, skrbelo, ali nam bo denar uspelo zbrati, a je bil strah odveč.

Je to model za prihodnost bančništva? Tu mislim predvsem na manj špekulativen način poslovanja. Bi se morale banke vrniti k svoji osnovni dejavnosti, se pravi h kreditiranju prebivalstva in podjetij?

To je lahko model, je pa nekaj treba dodati. Opažam, da celo ugledni slovenski ekonomisti, ki pogosto nastopajo v javnosti, napačno razumejo zadeve. Ko smo šli v nakup družbe Aerodrom Maribor, sta dva ugledna ekonomista izjavila, da te naložbe ne odobravata in da bi se morala hranilnica ukvarjati s svojo osnovno dejavnostjo. To sta izjavila zaradi svoje neoliberalne naravnanosti, zmotil bi ju katerikoli domači lastnik. V Sloveniji ustvarjamo ozračje, ko so domači lastniki nezaželeni, ker da so že avtomatično nesposobni. Vse banke in hranilnice imamo licenco, to pa sestavljajo tako bančne storitve, se pravi sprejemanje depozitov in dajanje kreditov, kot tudi finančne storitve, kamor spada tudi nakup delnic, obveznic in zakladnih menic. Iz našega letnega poročila lahko vidite, da imamo v strukturi naložb tudi delnice podjetij, obveznice države in zakladne menice. To je sestavni del posla. Celo tako je, da sredstev Evropske centralne banke ne moreš dobiti, če zanje ne jamčiš s finančnimi instrumenti. Banke brez teh naložb težko dosegajo količnik likvidnosti. Moti me, da celo ugledni ekonomisti govorijo na pamet, izključno z namenom diskreditiranja, češ, saj iz naložbe v mariborsko letališče ne bo nič, hranilnica se gre nekaj, česar ni sposobna izpeljati. Pa še kako smo sposobni!

Za mariborsko letališče ste odšteli slab milijon.

To je za nas majhen vložek. Že naslednji dan smo se prijavili za nakup petih milijonov evrov državnih obveznic.

V sedanjih razmerah je naša hitra rast popolnoma normalna. Ali naj strankam rečemo: ne sprejemamo denarja, prosimo vas, da ga odnesete v Avstrijo?!

Torej se ne bojite, da vam bodo stroški, povezani s praznim letališčem, požrli kapital in da bo ta poteza hranilnico spravila v bankrot?

Tisti, ki to govorijo, so škodoželjni in nevoščljivi. Isti ljudje trdijo tudi, da hitra rast hranilnice ni vzdržna in varna. Zame je takšno razmišljanje nenormalno. Če banke ne kreditirajo, če izgubljajo zaupanje pri varčevalcih, je normalno, da gre slovenska populacija od bolnih k zdravim bankam. V sedanjih razmerah je naša hitra rast, lani je bila 44-odstotna, v prvih devetih mesecih letošnjega leta pa že 33-odstotna, popolnoma normalna. Ali naj strankam rečemo: ne sprejemamo denarja, prosimo, da ga odnesete v Avstrijo?! Kaj si ti kritiki sploh želijo, kakšne rešitve ponujajo? Našo sedanjo rast primerjajo z rastjo nekaterih bank pred krizo. Morali bi se vprašati, s čim so banke pred krizo dosegale rast: s špekulativnimi posli na finančnih trgih, kar jih je pripeljalo v velike težave. To početje primerjati z našim sedanjim ravnanjem je norost! Upam si trditi, da smo gazela bančnega poslovanja, kajti dokazali smo, da je rast mogoče dosegati tudi v času krize. V Financah nas en dan hvalijo, ker smo že šesto leto najboljši na slovenskem bančnem trgu, že naslednji dan pa njihov zunanji sodelavec iz Alte straši: ko bo Delavska hranilnica poslovala z izgubo, pa ne bo več dividend. Pa saj tega mu res ni treba razlagati! Če bo izguba, je jasno, da ne bo dividend. Za takšne napovedi ni treba biti ekonomist, to zna napovedati tudi klošar. Pri čemer nam izgubo napoveduje nekdo, ki še nikoli ni skrbel za nikogaršnjo plačo, jaz pa vsak mesec skrbim za plače 225 zaposlenih! Absurdno je, da so isti ljudje, ki zdaj delijo te ’briljantne’ nasvete, v letih pred krizo na veliko vlagali v tvegane finančne instrumente. V nos jim gre, da smo na bančnem področju tako uspešni, kot je na področju generičnih zdravil uspešna Krka ali kot je na področju ultralahkih letal uspešen Pipistrel. Prav zaradi škodoželjnosti se namenoma nismo želeli hvaliti. Ampak zdaj, ko nas brez milosti napadajo in ko ’strokovnjak’ iz Alte nepoučenim vlagateljem, se pravi občanom, odsvetuje nakup naših delnic, ne morem biti tiho. Domnevam, da teh neumnosti ne piše po naročilu, ampak videti je, kot da jih. Sicer pa so ga občani demantirali že s tem, da so množično podprli dokapitalizacijo.

Paradoksalno je, da v nadzornem svetu najuspešnejše bančne ustanove v državi sedijo predstavniki sindikatov, ti pa praviloma nimajo računovodskega znanja. Pa tudi vi po izobrazbi niste ekonomist, temveč veterinar.

Bančništvo ni neka velika znanost. Za to, da sprejemaš denar in ga posojaš, ne potrebuješ doktorata iz ekonomije.

Izjavili ste, da ste se za nakup mariborskega letališča odločili tudi zato, ker želite dokazati, da je bila prodaja brniškega letališča napaka. Pravite tudi, da se v Sloveniji cenijo samo tuji finančni viri, namesto da bi se naslonili na domače ...

V Sloveniji se iz domačih lastnikov dobesedno norčujemo. Nisem nameraval reči, da je bila prodaja brniškega letališča že po inerciji napaka. Želel sem reči, da smo Slovenci sami sposobni voditi podjetja, in to z dobičkom. Tudi brniško letališče. To je stvar dobrega korporativnega upravljanja. Žal se je v Sloveniji izkazalo, da podjetja v lasti države prej ali slej postanejo plen političnih strank. Pa nimam nič proti strankam, smo v strankarski demokraciji, nimajo pa stranke kaj iskati v podjetjih. Gotovo veste, da je leva politična opcija celotno obdobje po osamosvojitvi obvladovala NLB, desna politična opcija na čelu z Ljudsko stranko pa NKBM. In kam smo prišli? Nikamor. Strankarsko vmešavanju v imenovanje uprav in nadzornih svetov državnih bank in podjetij je napaka. Toda čeprav vsi vemo, da je napaka, še vedno nismo potegnili nobene poteze. Tujci to gledajo in pravijo: »Pa saj niste sposobni upravljati svojih bank in podjetij. Če niste sposobni, je najboljše, da jih prodate. Vas bomo mi vodili.« Sicer pa nas tujci že nekaj časa vodijo. Naša samostojnost je samo še kvazi samostojnost. Navzven smo samostojni z znamenji, kot sta himna in grb, toda vse ključne odločitve se sprejemajo mimo nas. Pred 70 leti smo bili pod vojaško okupacijo, danes pa smo pod kapitalsko okupacijo.

Ampak saj resnih domačih vlagateljev ni. Delavska hranilnica je izjema ...

Naj vam zaupam skrivnost. Intenzivno smo razmišljali, da bi kupili Rimske terme za osem milijonov evrov, in še zdaj nam je žal, da jih nismo. Kupil jih je azerbajdžanski investitor, ki bo iz term bojda naredil bajeslovno zgodbo. Osem milijonov ima veliko Slovencev. Če bi terme kupili mi, bi to bila afera. Rekli bi nam, naj se raje ukvarjamo s svojo osnovno dejavnostjo. Pa saj to ne pomeni, da se bomo odslej ukvarjali z letališko dejavnostjo! Prečesali bomo poslovne, kadrovske in razvojne resurse, kajti to je naloga lastnika. Kako bomo to naredili, pa bo povedalo vodstvo letališča. Naša edina skrb je, da mariborsko letališče posluje odlično. Ne dobro, odlično! Naredili bomo uspešno poslovno zgodbo in tako dokazali, da je bila prodaja brniškega letališča tujemu kupcu napaka. Jasno je, da špekulativni lastnik letališču ne bi zagotovil denarja za razvoj, najprej bi pogledal, kje bi lahko kaj zaslužil, kaj bi lahko odprodal, kako oklestil stroške. Računamo, da bo mariborsko letališče poslovalo z ustreznim donosom in da si bomo v razmeroma kratkem času povrnili svoj vložek. Podjetja, ki jih je vlada uvrstila na seznam za prodajo, so tam zaradi ocene Bruslja, da z njimi ne znamo upravljati sami. Ko enkrat daš obljubo, je ne moreš vzeti nazaj. Nismo otroci. Ne moremo se norčevati iz sogovornikov v Bruslju. Je pa dejstvo, da prodaja teh podjetij ni smiselna. Tudi če jim uspe prodati vse, kar je na seznamu, bodo iztržili maksimalno deset milijard, se pravi, da bodo celo po optimalnem scenariju z izkupičkom od prodaje pokrili največ tretjino dolga države, še vedno pa bo ostalo 20 milijard dolga. In ni ga Slovenca, ki bi znal povedati, kako naj bi vrnili teh 20 milijard.

Kaj pa, če se vam naložba v letališče ne izide? Kaj če ne boste imeli dovolj posla?

Devetsto tisoč evrov ni tako velik vložek, da bi naše komitente moralo skrbeti. Predvsem pa: če-jev ne priznavam. Sem človek ambicij. Doslej sem uresničil še vse, kar sem si zastavil. Iskreno verjamem, da lahko iz letališča naredimo uspešno zgodbo. Če pa bi vendarle šlo zelo narobe, lahko upravljavsko družbo letališča še vedno prodamo.

Dejali ste, da so krizo v slovenskem gospodarstvu povzročile slovenske banke.

Bine Kordež je javno povedal, da je banke prosil za pet milijonov evrov kredita, pa so mu ponudile deset milijonov. Že na podlagi tega primera lahko sklepamo, da so banke kreditirale na lahek način. Posledica tega je pretirana zadolženost gospodarstva. V močno zadolženem gospodarstvu pa je težko narediti zagon. Mnoga podjetja potrebujejo tako poslovno, kapitalsko in lastniško kot tudi finančno prestrukturiranje. Podjetje, ki ima enoletne kredite, pa mu jih banka ne reprogramira, bo prej ali slej propadlo. Tako kot bo prej ali slej propadlo tudi podjetje, ki ima previsoke obresti na kredite. Kredite je treba reprogramirati na znosno obdobje, seveda upoštevajoč sedanje in bodoče denarne tokove podjetja. Delavska hranilnica je pri reprogramiranju kreditov izjemno konservativna, kajti če dolgovi podjetja presegajo denarni tok, je reprogramiranje tvegano. Tistim, ki opozarjajo, da je naša rast previsoka, odgovarjam: vsak kredit je tvegan, ampak naj vas ne skrbi, ustrezno obvladujemo vsa tveganja, še zlasti kreditno. Delavska hranilnica še nikoli ni presegla 4,5 odstotka slabih kreditov z zapadlostjo nad 90 dni! Za banke pa veste, kje so bile: presegle so 50 odstotkov! Čeprav je država lani izdatno dokapitalizirala banke in so se slabi krediti prenesli na slabo banko, slišimo, da naj bi bilo v državnih bankah še vedno 20 odstotkov slabih kreditov. Ne vem, ali to drži, dejstvo pa je, da je Delavska hranilnica glede slabih kreditov v veliko boljšem položaju, kot so velike banke.

Kar nekaj slovenskih podjetij ima odlične produkte in kupce, a so na robu propada, ker jim banke nočejo posoditi niti nekaj milijonov za obratna sredstva. Ali ni to skregano z zdravo pametjo? Če podjetja propadejo, bodo banke ostale brez strank in ne bodo imele več komu posojati. Poglejte samo, kako dolgo se je mrcvaril Trimo.

Če so banke v podjetju že močno izpostavljene, kar za Trimo gotovo drži, pa nazaj niso dobile še nič, je razumljivo, da so previdne. Dokler niso poplačani stari dolgovi, ni smiselno odpirati novih ran. Po drugi strani pa je dejstvo, da nihče drug ne bo vstopil v reševanje Trima, kajti vse premoženje, ki ga Trimo ima, je že zastavljeno. Trimo nima več kaj zastaviti, zato mu neka nova banka, pa četudi tuja, ne bo odobrila novega kredita. Sistem rezervacij in oslabitev je narejen tako, da je vse, kar ni zavarovano s hipotekami, najslabše zavarovano.

Kapitalske zahteve za banke zaostrujejo vse države ...

Drži. Ampak Slovenija to počne v višji prestavi, še hitreje od ostalih. Morda pa to niti ni slabo. Morda se bodo stvari tako hitreje prečistile, se pravi, da bo tisto, kar je zdravo, preživelo, kar je bolno, pa bo odmrlo in se agonija ne bo podaljševala.

Morda. Toda ali ni veliko težje in dražje ustvariti nova delovna mesta kot ohraniti obstoječa?

Imate prav. Veliko podjetij se je spravilo v grob zaradi nepremišljenega ravnanja in zato, ker nimamo nobene strategije razvoja. Ostali smo brez gradbeništva, nimamo pa niti strategije za področje trgovine.

So kapitalske zahteve za hranilnice enako stroge kot za banke?

Nobene milosti ni več. Baselska pravila in evropske direktive veljajo za vse. Razlika je samo v tem, da so sistemsko pomembne banke, to pa so pri nas NLB, NKBM in Unicredit banka, po novem pod neposrednim nadzorom ECB. Banka Slovenije je za vsako banko posebej določila njene kapitalske potrebe. Delavska hranilnica je kapitalsko ustrezna pri 11,2-odstotnem kapitalu. Z dokapitalizacijo smo to mejo presegli, naša kapitalska ustreznost zdaj znaša prek 12 odstotkov.

Ste morda naredili preizkus, kako bi se hranilnica odrezala, če bi morala opraviti stresne teste? Bi preživela ali ne?

Tveganja upravljamo tako, kot da bi že jutri morali opraviti stresne teste, in zagotavljam vam, da ne bi padli na njih. Kredite imamo dobro zavarovane. O okostnjakih v naših omarah govorijo tisti, ki imajo sami največ okostnjakov.

Navzven smo samostojni z znamenji, kot sta himna in grb, toda vse ključne odločitve se sprejemajo mimo nas. Pred 70 leti smo bili pod vojaško okupacijo, danes pa smo pod kapitalsko okupacijo.

Po odzivih slovenskih medijev bi sklepali, da so rezultati stresnih testov za NLB in NKMB katastrofalni in ju je zato treba takoj prodati. Po neugodnem scenariju bi bankama zmanjkalo 65 milijonov – je to res katastrofa?

Seveda ne. O katastrofi govorijo škodoželjneži. Gre za aferaško obnašanje. NLB in NKBM trenutno solidno poslujeta. Seveda pa nikoli ne moreš poslovati tako dobro, da ne bi mogel poslovati še boljše. Oslabitve, ki jih delata NLB in NKBM, so še obvladljive. NLB jih v dveh letih z lahkoto pokrije skozi dobiček.

Kako vi vidite stisko manjših podjetij, s katerimi imate največ opraviti? Na primer stisko manjših gradbenih podjetij?

Tisti, ki so bili soodvisni od velikih gradbenih podjetij, si še vedno niso opomogli.

Finance, pa tudi drugi mediji se pogosto norčujejo iz manjših investicij. Velikih gradbenih projektov v Sloveniji skoraj ni, lotevajo se jih samo občine, ker imajo dostop do evropskega denarja. Tako se obnavlja stanovanjski fond in gradijo občinske čistilne naprave. To res ni avtocestni križ, ampak za majhnega gradbinca in njegovih deset delavcev je to kruh! Za trgovca je to prodaja železa, cementa in drugega gradbenega materiala. Vidite, kako smo krivični? To področje dobro poznam, ker smo največji kreditor obnove stanovanjskega fonda v državi. Tu je za slovenske gradbince dela za naslednjih deset let!

S tem ni mogoče doseči resnega gospodarskega preobrata.

Država je tista, ki je dolžna narediti investicijski premik z večjimi projekti. V Sloveniji je dvesto mostov. Je kdo za te mostove kaj naredil? Nihče! Se je pa s treba zavedati, da ob sedanjem dolgu države in proračunskem primanjkljaju država težko veliko vlaga. Ampak če se že zadolžuje, je bolj smiselno, da se zadolžuje z namenom vlaganja v infrastrukturne projekte, ki prinašajo dodano vrednost, kot pa za plače javnih uslužbencev – če se bo nadaljevala praksa zadolževanja za plače, nas bo to peljalo v pogubo.