Ulica se običajno moti

Slovenski sodniki množično kršijo človekove pravice in si eden drugemu v skladu s pregovorno cehovsko solidarnostjo krijejo hrbet, da lahko še naprej delajo slabo in počasi. In seveda, da lahko še naprej kršijo človekove pravice. Tako pravi ulica ob popoldnevih pred sodno palačo v Ljubljani. A poskusi vplivanja na sodstvo tudi drugod po Evropi niso nekaj neobičajnega. Kot v Sloveniji jih tudi drugod po Evropi običajno motivira politika. In kot po pravilu se izkaže, da zanje ni podlage v realnosti. Analiza posvetovalnega sveta evropskih sodnikov pri Svetu Evrope o ocenjevanju dela sodnikov in kvaliteti pravice, ki iz tega izhaja, to potrjuje.

Gre za organ, na katerega se obračajo države oziroma sodišča ali cehovske sodniške organizacije, kadar menijo, da so poskusi vplivanja na sodno vejo oblasti prestopili meje. Kot recimo v medijsko odmevnem primeru Madžarske, kjer si je politika želela zagotoviti vpliv na sodstvo s spremembo ustave. Ali pa v primeru Srbije, kjer je politika leta 2009 želela lustrirati okoli 800 sodnikov, in Slovaške, kjer so si politiki zamislili, da je treba sodnike s trajnim mandatom varnostno preveriti. Med bolj aktualnimi je primer Gruzije, kjer se je vladajoča politika odločila ustanoviti posebno komisijo, ki naj bi odprla določene že pravnomočno odločene zadeve iz časov prejšnjega sistema in preverila, ali skozi današnje oči sodbe še lahko veljajo ali bi morale biti razveljavljene. Pritisk na sodstvo pa ni omejen zgolj na mlade demokracije. V Švici recimo, kjer sodniki nimajo trajnega mandata, je imela politika neredko (predvsem pri tistih sodnikih, ki so sodili v politično odmevnih zadevah) pomisleke ob njihovi ponovni izvolitvi na sodniško funkcijo. Vse to so primeri, s katerimi se je v preteklih letih ukvarjal omenjeni posvetovalni sodniški organ Sveta Evrope. V veliki večini primerov, če ne kar pri vseh naštetih, so bila njihova priporočila upoštevana. Sami ali ob podpori Beneške komisije ali pa sodišča za človekove pravice so naštete države »prepričali« o nesmotrnosti njihovega početja. Oziroma o opustitvi želenega vplivanja na neodvisno sodstvo ali vzpostavitvi prvotnega stanja, kadar se je proces posega politike v sodstvo že začel.

Kakovost sodnih odločitev v Sloveniji se ne razlikuje od evropskega povprečja, notranji nadzor je v skladu z evropskimi standardi, napade na sodstvo pa je tudi Evropa že doživela.

Posvetovalni svet evropskih sodnikov pa vsako leto izdela tudi krovno mnenje o določenem področju sodstva za vseh 47 držav članic Sveta Evrope. Letos so pregledali stanje na področju ocenjevanja sodniškega dela, ki je pogoj za kakovostno sojenje in posledično več pravičnosti in manj kršenja človekovih pravic s strani sodnih organov. In seveda dali priporočila.

In kje v tej veliki evropski družini je Slovenija, za katero velja, da si sodniki vzajemno krijejo hrbet? Glede na priporočila je v Sloveniji ocenjevanje dela sodnikov urejeno zgledno oziroma skladno z evropskimi standardi. Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe, ki so podlaga za ocenjevanje sodniškega dela, so sodobna in primerna. Je pa res, da gre za nova merila, ki veljajo šele od prvega januarja letos. In res je tudi, da so vendarle precej sodobnejša kot prej veljavna pravila, ki so veljala dolga leta. Če je bil nekoč osnovni kriterij količina opravljenega dela, se zdaj poleg podatkov o številu rešenih zadev ocenjuje tudi kakovost sodniškega dela. Prav to je eno od glavnih priporočil omenjenega mnenja svetovalnega sodniškega organa pri Svetu Evrope. In sicer zato, ker se želja po kar se da objektivnem ocenjevanju sodnikov, torej z golimi številkami oziroma statističnimi podatki, hitro lahko spremeni v svoje nasprotje. Statistika sama po sebi namreč lahko da prav nasprotno sliko o delu sodnika kot pa celostna ocena njegovega sojenja in siceršnjega ravnanja v službi. Negotovi podatki pa ne morejo biti namenjeni glavnemu cilju, izboljšanju kakovosti sojenja.

V Sloveniji je bilo na podlagi meril za ocenjevanje sodnikov v zadnjem letu izdelanih več negativnih ocen, v šestih primerih je zaradi njih sodnikom prenehal sodniški mandat. Pred dnevi pa je bil zaradi zlorabe položaja pred kazenskim sodiščem pravnomočno obsojen tudi prvi sodnik, Milko Škoberne, ki bo moral za pet let v zapor. In še nekaj je v nasprotju s podobo sodstva, ki jo prikazujejo protestniki pred sodiščem. Ugled sodstva kot organizacije oziroma poklica raste. Glede na aktualno raziskavo javnega mnenja o zaupanju ljudi v organizacije, poklice in institucije, ki jo že tretje leto zapored izvaja podjetje za raziskavo javnega mnenja Valicon, je trend naraščanja ugleda najvišji prav v sodstvu. To bo namreč kmalu institucija, ki ji bo zaupalo več ljudi, kot pa ne. In to kljub splošno znani »resnici«, da imajo sodniki ob politikih najmanjši ugled v družbi.