Kovič je bil Kovič. En sam in edinstven.

V knjigi Jutranji sprehajalec (2005) Kajetan Kovič seveda ni opisoval samo ljudi in živali z vsakodnevnega sprehoda po Ljubljani, od AMZS na Dunajski cesti do Žal, ampak je pesnikova hoja predvsem »hoja po notranjosti«, refleksija njegovega dotedanjega pesniškega in prevajalskega dela in (i)zbor spominov, ki so ga zaznamovali kot pesnika in človeka.

Tudi v njej »tako kot pri vseh svojih knjigah izhajam iz resničnosti, ki jo nadgradim«, je dejal v nekem intervjuju pesnik Kovič, ki se je odlikoval ne samo po natančni metriki, ampak tudi po tem, da je bralcem, otrokom in odraslim, podobe in sporočilo podajal jasno in razumljivo. »Jaz nadziram, kar čutim in kar skušam podati bralcu čim bolj eksaktno. Pri tem se zavedam, da bralec mojih podob iz jezika ne bo doživel popolnoma enako kot jaz. Nekdo, ki je zrasel ob Soči, bo besede in videnja avtorja, ki je zrasel ob Muri, naselil s podobami iz svoje spominske datoteke … Z drugimi besedami: asociacijam dam jasno smer, potem pa nanje ne morem več vplivati,« je povedal v intervjuju za Delo. In ob neki drugi priložnosti dodal: »Že desetletja se držim istega načela: postaviti pravo besedo na pravo mesto. To se sliši preprosto, a zahteva popolno zbranost.«

Odraščajoči Koviča zagotovo poznajo vsaj po Mačku Muriju, Pikiju Jakobu in Zlati ladji, po sodelovanju v znameniti zbirki Pesmi štirih (1953), a napisal je še sedem proznih del in dvajset pesniških zbirk. Je eden izmed ključnih akterjev v slovenski poeziji druge polovice 20. stoletja.

Pesniško pot je začrtal že v Beli pravljici, uvodni pesmi Pesmi štirih, kajti vanjo je strnil vso svojo poetiko, združevanje lepega in tragičnega z osebno potjo pesnika, in napovedal kasnejše bisere. Ponarodela je pesem Južni otok, pesem upanja in hrepenenja, ki sodi, po besedah dobrega poznavalca njegovega dela, pesnika in profesorja Borisa A. Novaka, med najlepše pesmi slovenske in evropske lirike. »Značilno je, da Kovič ne opiše južnega otoka, ampak ga le imenuje, točneje: z emfatično gesto zgolj evocira, prikliče njegov obstoj, njegovo bivanje,« piše Novak, ki vidi v tej simbolistični pesmi potrditev, da nekaj resničnega tudi v postmoderni relativizaciji vsega le obstaja. V optimistični drži, ki Koviča ni zapustila vse do smrti, je vztrajal, pa naj je opisoval eksistencialno tematiko, (erotično) ljubezen ali vsakodnevne, na videz najnavadnejše predmete in dogodke.

Rodil se je leta 1931 v Mariboru in odraščal v bližnjih Poljčanah, v družini učiteljev. Otroštvo je slikovito in duhovito opisal v Zgodnjih zgodbah. Tudi sicer je veliko pisal za otroke, saj je – kot piše Boris A. Novak – odraščal v težkih razmerah, »silno veselje do pisanja za otroke je v zgodovinsko-čustveni konstelaciji Kovičevega odraščanja morda kompenzacija za izgubo lastnega otroštva med vojno vihro«. Družina se je nato preselila v vas Mostje-Muta blizu Gornje Radgone, kjer je spoznal kmečko življenje, pokrajina ob Muri pa se mu je vtisnila v spomin. Po vojni se je s starši preselil v Radence, šolanje pa nadaljeval v Mariboru. Obiskoval je klasično gimnazijo, kjer je leta 1950 maturiral, nato vpisal študij primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti in leta 1956 diplomiral. Po študiju je nekaj časa delal kot novinar pri Ljudski pravici in Ljubljanskem dnevniku, leta 1958 pa postal urednik za leposlovje v Državni založbi Slovenije, kjer je bil od leta 1985 do upokojitve leta 1992 glavni urednik. Leta 1991 je postal izredni, leta 1995 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

»Nekdo, ki je zrasel ob Soči, bo besede in videnja avtorja, ki je zrasel ob Muri, naselil s podobami iz svoje spominske datoteke …« – Kajetan Kovič

»Umetniki se ponavadi delijo na tiste, ki so težki in nepriljubljeni, na eni strani ter tiste, ki so lažji in priljubljeni, na drugi strani,« piše A. Novak. »Kajetan Kovič je eden izmed redkih primerov, ki suvereno združujejo obe kvaliteti: je klasik, avtor nadvse pomembnega in po literarni kvaliteti diamantno izbrušenega opusa, obenem pa uživa širšo priljubljenost.«

Kovič je nase opozoril leta 1953 s sodelovanjem v zbirki Pesmi štirih, v kateri so skupaj z Janezom Menartom, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem prelomili z dotedanjo vladajočo estetiko socialnega realizma in uveljavili poetiko intimizma. Pesniška zbirka Pesmi štirih je tesno povezala te štiri pesnike, ki so ohranili prijateljstvo, solidarnost in skupinsko zavest. Ciril Zlobec nam je v pogovoru dejal, da je ta skupina »čutila, da nas slepo opiranje na partizansko ideologijo in prakso ustvarjalno omejuje«. Pa vendar štirje pesniki, razen v tej točki in intimizmu, po Novakovem mnenju, niso imeli veliko skupnega na ravni poetike. »Kovič ni zgolj eden izmed štirih pesnikov. Kovič je Kovič. En sam in edinstven,« je zapisal Novak in opozoril, da ima veliko skupnega s Kocbekom, Voduškom, Udovičem in Strnišo. Značilno za Koviča je tudi, da svojih družbenih, še manj političnih stališč ni poudarjal. Po mnenju Petra Kolška v Delu so ga bolj zanimali izvor, smisel in lepota bivanja, iz česar je razvil nekakšno pogansko metafiziko, ki je imela poetološke korenine v simbolizmu.

Profesor Boris A. Novak pa govori o pesnikovih razvojnih fazah, najprej je zgodnja, intimistična faza, ki se kaže kot nemoč občutljive, lepe duše ob premočni stvarnosti in kot obup spričo zamude lastnega otroštva in mladosti. Pesnik ta občutek nemoči, ki ga eksistencialno ogroža, preseže z edinim sredstvom, ki mu je na voljo – z močjo pesniške besede, ki ji podeli simbolno moč priklicevanja izgubljene metafizične domovine. Ko mu uspe vzpostaviti to duhovno vertikalo (Labrador), se vrne v zgodovinski (Sibirski ciklus) in osebni svet (Poletje), nato pa vse temeljne teme svojega pesništva strne v zbirki Kalejdoskop in v pesmih, ki jih je napisal zadnja leta, objavljenih v knjigi Vse poti so (2009), kjer je zbran ves njegov pesniški opus. Novak pravi, da tudi zadnje pesmi kažejo veliko vitalnost, živost duha. »Nove pesmi povzemajo celoten register Kovičevih podob, tem in pesniških oblik, kot bi se spirala njegovega pesniškega razvoja paradoksalno vrnila k začetku, a na višji ravni …« Spominja se rojstnega kraja, domače hiše, očeta, matere, deklic, v katere je bil zaljubljen, ki se jih zdaj lahko dotakne le še z besedo. »Učinek je vrtoglava praznina, kot v ogledalu jasna, a nedotakljiva podoba, sladko-grenki občutek minljivosti,« piše Novak, ki pa Kovičevo liriko »po temeljni naravnanosti [svoje] poetike na sintezo visoke kulture in narave ter po uravnoteženi uporabi izraznih sredstev« umešča v kategorijo klasičnosti tudi v vrednostnem smislu.

Ali kot je ob Kovičevi smrti zapisal njegov dolgoletni sopotnik Ciril Zlobec: »Imel je eleganco v slogu, tankočutnost v jeziku, izvirnost v metafori, v slovensko poezijo je vnesel slikovitost severne Slovenije. Literarno je bil srečna oseba, odzivnost na njegovo poezijo je bila vedno izjemna, najbrž edini ni doživel negativne kritike.«

Bela pravljica

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazí po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.

Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazí po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.

Južni otok

Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz megle.

Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.

In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.

A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.