Pravica biti zaslišan

Slovenija je bila pred dnevi pred evropskim sodiščem za človekove pravice obsojena, ker ni omogočila poštenega sojenja, točneje, ker ni omogočila zaslišanja obdolženca v postopku izdaje kazni za prekršek. Gre za sedmo obsodbo v treh letih.

V tem času je evropsko sodišče sicer iz formalnih ali vsebinskih razlogov zavrnilo 11 pritožnikov, ki so se pritožili zaradi enake kršitve konvencije o človekovih pravicah, na odločitev čaka še 20 zadev, kar okoli 700 pritožb pa je sodišče v treh letih zavrnilo, ker je bilo na prvi pogled očitno, da kršitve ni bilo, oziroma ker so bile pritožbe vložene, čeprav je sodišče podobne pritožbe v preteklosti že zavrnilo.

Sodišče v Strasbourgu meni, da ima država pravico do izvedbe prekrškovnega postopka brez izvedbe zaslišanja obdolženca, kadar je pristojni državni organi (policija) prekršek ugotovil na objektiven način, pojasnjujejo na državnem pravobranilstvu, recimo z merilnikom hitrosti in alkotestom, ali kadar obstajajo drugi prepričljivi fizični dokazi o storitvi prekrška. Kadar pa »je bil prekršek ugotovljen s subjektivno zaznavo (prič, policije itd.), storilec pa je storitev prekrška zanikal«, bi sodišče moralo zaslišati tudi domnevnega storilca prekrška. Evropski sodniki menijo, da policistu sodišče v postopku ne sme verjeti na besedo zgolj zato, ker je uradna oseba.

Primerov, ko sodišče to stori, pa ni malo. To mu omogoča hitri postopek, ki naj bi se uporabljal v preprostejših primerih, seveda v želji po večji učinkovitosti pri izterjavi glob za prekrške in večji učinkovitosti sodnega sistema nasploh.

Pred tremi leti, ko je bila Slovenija v zadevi Flisar proti Sloveniji prvič obsojena, ker obdolžencu ni omogočila, da se izreče, so na pravosodnem ministrstvu (tedaj ga je vodil Aleš Zalar) pojasnili, da so v veljavo že stopile nekatere spremembe zakonodaje v tej smeri. A dodali, da izenačitve pravic v hitrem in rednem postopku ne more biti, dokler ima Slovenija težave s sodnimi zaostanki.

Danes na ministrstvu, vodi ga Goran Klemenčič, pojasnjujejo, da zakonodaja sodišču omogoča, da opravi zaslišanje domnevnega storilca prekrška tudi v hitrem postopku. Zato gre po njihovem v teh primerih (tudi v aktualnem primeru Kariž proti Sloveniji) »prvenstveno za vprašanje uporabe zakona v sodni praksi in manj za vprašanje sistemske (ne)ustreznosti določb samega zakona«. Temu po njihovem pritrjuje tudi odločitev ustavnega sodišča iz leta 2009, s katero je to razveljavilo sodbo okrajnega sodišča v Ljubljani, »ker sodišče vlagatelju ustavne pritožbe ni omogočilo, da na obravnavi dokazuje okoliščino, ki je bistvena za odločitev o njegovi odgovornosti«.

Vseeno pa, dodajajo, bodo v prihodnjem letu analizirali uporabo zakonodaje na tem področju, to pa bo potem podlaga za morebitne dodatne spremembe zakonodaje.