Pink Floyd: The Endless River

+ + +

Ko se po dvajsetih letih diskografskega premora skupine Pink Floyd, ene izmed največjih rockovskih zasedb vseh časov, njena preostala člana odločita izdati novo ploščo, je to velika novica, zlasti za številne oboževalce. Toda vsak oboževalec velikanov progresivnega rocka bi moral takoj zmajati z glavo in suvereno zatrditi: »Brez Rogerja Watersa ni Floydov.«

Seveda bi brez težav našli tudi lepo število oboževalcev zgodnje faze Floydov, ki bi povzdigovali Syda Barretta in njegovo nenadomestljivo vlogo pri razvoju benda, toda Barret je že dolgo zgodovina, jedro skupine pa so bili od druge polovice osemdesetih let David Gilmour, Nick Mason in Richard Wright, ki je umrl leta 2008. Po njegovi smrti sta ostala samo še Gilmour in Mason, ki sta se torej zdaj, po dveh desetletjih premora, spomnila, da bi lahko izdala še en, zadnji album Floydov.

In tako je, po daljšem brskanju po materialih, ki jih je tedanji trio posnel med snemanjem plošče The Division Bell, res nastal zadnji album, The Endless River, poimenovan po verzu iz skladbe High Hopes s takratnega albuma.

Gilmour in Mason pravita, da je album pravzaprav »labodji spev Ricka Wrighta«, saj gre večinoma za instrumentalno ploščo z enim samim vokalnim komadom. A posnetki z novega albuma so že dvajset let znani pod imenom The Big Spliff, in čeprav bodo gotovo zanimivi za vse vnete oboževalce, bodo težko prekosili največje ustvarjalne dosežke Floydov. Zakaj? Ker so Gilmour, Mason in Wright materiale posneli pred dvajsetimi leti in so pač rezultat tedanjega ustvarjalnega trenutka in energije. Resda gre za prepoznavne kitare in prevladujoči ambientalno-psihedelični občutek, kot da bi se hoteli vrniti v obdobje pred izdajo albuma The Wall in obnoviti ustvarjalne trenutke z albumov Atom Heart Mother, Wish You Were Here ali Meddle, toda jam session izpred dvajsetih let ne dosega takšnih trenutkov in si gotovo ne zasluži samostojnega albuma.

Skupina Pink Floyd je bila utrujena že pred dvajsetimi leti. Vsaj idejno. Za marsikoga njen ključni član Waters, ki jo je zapustil že sredi osemdesetih let in jo zamenjal za solo kariero, pa je pred kratkim izpeljal eno izmed največjih rockovskih turnej doslej, poimenovano The Wall, kar je dovolj zgovoren dokaz, da je rivalstvo med njim in preostalima Floydoma še kako živo. Toda to res ne more biti razlog, da si rockovski zvezdniki takšnega formata, kot so Pink Floydi, privoščijo izdajo povprečnih materialov, nastalih med davnim jam sessionom, in jih razglasijo za svoj zadnji album.

Ta se bo zato v glasbeno zgodovino vpisal kot bleda senca tistega, po čemer so zasloveli velikani progresivnega rocka, natančneje – kot labodji spev Gilmourja in Masona.