Beračenje kot služba

Če se med vožnjo po slovenskih avtocestah ustavite na počivališču, obiščete restavracijo Marché in greste v njej na stranišče, se ne morete izogniti napisu, da je uporaba toaletnih prostorov brezplačna. Na počivališču Lom na primer to piše celo dvakrat, prvič na vratih, skozi katera stopite do stopnišča, drugič na vrhu stopnic, ob toaletnih prostorih. Pod drugim napisom je miza in na njej krožniček, na katerem so kovanci, pri mizi pa navadno stoji čistilka ali čistilec in se zahvali vsakemu, ki na krožniček odloži kaj denarja.

Tako je v vseh toaletnih prostorih v Marchéjevih restavracijah in na tistih petih Petrolovih avtocestnih straniščih, kjer še niso namestili tako imenovanih vrtiljakov oziroma zapornic, ki vas v zameno za 50 centov spustijo naprej in vam stiskajo bon, s katerim si lahko v Petrolovi prodajalni za pol evra znižate vrednost naslednjega nakupa kateregakoli izdelka, ki ni pogonsko gorivo.

Uporabniki s tem načinom zbiranja napitnin očitno niso zadovoljni. Anonimneži, ki se do te teme opredeljujejo na spletnih forumih, so pogosto tako žaljivi do čistilk in čistilcev, da njihovih mnenj ni primerno navajati.

Mnenje mnogih je povzel Milan Belec, ki je marca 2011 pisal Petrolu in se predstavil kot »dolgoletni član vašega podjetja, ki veliko potuje po Sloveniji«. »Ko sem opravil malo potrebo, si opral roke in prišel do gospe, me je premerila, začutil sem vprašanje, kaj boš dal, ali me ne vidiš,« je opisal izkušnjo in pojasnil, da je začutil ponižanje. »Ponižanje zaradi tega, ker je gospa pobirala drobiž, čeprav je zaposlena, nosi rdeče oblačilo, ki je tudi zaščitni znak vašega podjetja.«

Dr. Andrej Raspor tako zbiranje napitnin imenuje »pasivna represija«. »Prostovoljni prispevek izgubi pomen, če kdo gleda, ali boš kaj dal,« pojasnjuje Raspor, strokovnjak za organizacijo poslovnih procesov, ki je leta 2010 na ljubljanski fakulteti za družbene vede doktoriral z disertacijo Vpliv razdeljevanja napitnin na motivacijo zaposlenih.

Težko delo

Čistilci in čistilke na Petrolovih servisih niso zaposleni pri Petrolu, ampak je njihov delodajalec Dimitar Mitoschev, ki mu je Petrol oddal izvajanje čiščenja večine stranišč na avtocestnih počivališčih. Mitoschev je Bolgar, ki ima po svojih besedah nemško državljanstvo in diplomo iz ekonomije. Leta 2008 je v Sloveniji pridobil status samostojnega podjetnika za čiščenje stavb. Leta 2011, 2012 in 2013 je imel skupno skoraj poldrugi milijon evrov prihodkov in skoraj prav toliko stroškov, pri njem pa je bilo zaposlenih povprečno okoli 60 ljudi.

O Mitoschevu so doslej poročali v časopisu Dnevnik in v oddaji Tednik na TV Slovenija, kjer so navedli ukrepe, ki jih je proti njemu izrekla inšpekcija za delo zaradi kršitev pravic delavcev. Velika kršitev je bila ugotovljena leta 2012 in sam pojasnjuje, da mu je tako organiziranje kadrov svetovala odvetnica, s katero že dve leti ne sodeluje več. »Vsi delavci so polno zaposleni za nedoločen čas in dobivajo od 600 do 800 evrov na mesec,« trdi Mitoschev. Zanj delajo bolgarski delavci, ki v Slovenijo pridejo »za en mesec do šest mesecev«. V Bolgariji bi za tako delo zaslužili polovico manj.

Z njihovim delom so uporabniki stranišč zadovoljni, sklepajo v Petrolu, saj pritožb ni veliko. Poleg tega so se v Petrolu pohvalili, da so njihova stranišča vedno med nagrajenci akcije Naj javno stranišče, ki jo pripravlja Društvo za kronično vnetno črevesno bolezen.

Tiskovni predstavnik Petrola Sandi Salkić glede čiščenja toaletnih prostorov ni bil zelo zgovoren. Po elektronski pošti je sporočil, da so s podjetji, ki za Petrol opravljajo čiščenje, dogovorjeni o »urah obvezne prisotnosti njihovih zaposlenih in s tem je tudi zagotovljena čistoča, ki jo stranke zahtevajo. Organizacija dela in najem delovne sile je v pristojnosti najetih podjetij, ki morajo izvesti pogodbeno zahtevana dela.«

Poudaril je še, da je uporaba sanitarnih prostorov na vseh bencinskih servisih Petrola brezplačna oziroma velja kavcijski sistem. »Če bi kdorkoli zahteval plačilo za uporabo, prosimo, da o tem obvestite Petrolove prodajalce na tem servisu,« poziva. »Lahko pa uporabniki toaletnih prostorov po svoji presoji dajejo morebitne prostovoljne prispevke,« je dodal.

Na pismo Milana Belca iz leta 2011 je Rok Cuderman iz Petrolovega oddelka za razvoj prodaje na drobno odgovoril, da je uporaba WC-jev povsod brezplačna, »res pa je, da na nekaterih lokacijah čistilnemu servisu, ki izvaja storitev čiščenja, dovoljujemo postavitev ’krožnička’, kamor stranke, če seveda želijo, lahko dajo ’napitnino’«.

Na krožničkih, kamor uporabniki stranišč na avtocestnih počivališčih odlagajo drobiž, naj bi se zbirala napitnina za čistilce in čistilke, vendar delavci trdijo, da zbirajo denar za šefa.

Mitoschev čisti tudi večino Marchéjevih toaletnih prostorov, in sicer kot podizvajalec Petrola. Marché ima namreč sklenjeno pogodbo za čiščenje s Petrolom, čiščenje pa opravljajo zaposleni pri Dimitru Mitoschevu.

»Nič nimam proti, če se v sanitarijah čistilki kaj da, smo pa v pogodbo zapisali, da je uporaba brezplačna. Mi smo priskrbeli te napise,« je pojasnila Jožica Jurca, prokuristka podjetja Marché Gostinstvo, ki je slovenska podružnica švicarskega podjetja Marché international AG.

Jožica Jurca se je začudila, da jo sprašujemo o tem. »Slovenci morda malo preveč kompliciramo. V Sloveniji je ogromno brezposelnih, a je grozno težko dobiti čistilca,« je rekla in dodala: »Vem, da trdo delajo, zato se sploh ne čudim, da v tem uspevajo le Bolgari, saj pridejo, ker dejansko hočejo delo.«

Da je delo težko, opozarja tudi Marija Osterman, ki za Mitoscheva opravlja računovodske storitve: »Vi ne veste, s čim se srečujejo zaposleni na teh lokacijah – od tega, da se vsak, ki ima pet minut časa, obregne vanje, do tega, da uporabniki zaničujejo in namerno uničujejo tudi inventar, ki ga je dolžan nadomestiti Dimitar.«

Nujni prostovoljni prispevki

Tudi Dimitar Mitoschev trdi, da je drobiž, ki se zbere na krožničkih, napitnina za čistilce. »Včasih s tem denarjem v Petrolovi trgovini kupijo čistilna sredstva, če jih zmanjka,« dodaja. Po pojasnilih Marije Osterman čistilke in čistilci ob krožničku stojijo, ker »se nimajo kam umakniti od tega krožnička«.

Čistilci so nam na vprašanje, kdo vzame drobiž, odgovorili drugače. Izmed osmih čistilk in čistilcev, s katerimi smo govorili na Marchéjevih avtocestnih počivališčih, zgolj ena delavka ni rekla, da denar vzame šef. Ko je ta povedala, da je denar zanjo, je bil v bližini nadrejeni, ki je ravno dostavljal čistila in papir. Ko je nadrejeni odšel, je drug čistilec na isti lokaciji dejal, da »denar vzame šef, a šef da plačo«.

Eno leto je čiščenje izvajalo podjetje Medvedek in njegov direktor trdi, da tega ne dela več zaradi poslovnih in moralnih zadržkov.

Od lanskega do letošnjega septembra je čiščenje na nekaterih Marchéjevih straniščih opravljalo invalidsko podjetje Medvedek. Direktor podjetja Sandi Grubelič pravi, da »sistem zbiranja donacij oziroma prostovoljnih prispevkov v Marchéjih poteka že vrsto let, tako da smo ta sistem pravzaprav nasledili in je bil eden od pogojev za sklenitev pogodbe z njihove strani«.

Grubelič je pojasnil, da po poteku enoletne pogodbe, ki so jo sklenili lani, z Marchéjem ni želel več sodelovati. »Način njihovega delovanja ni kompatibilen z našo filozofijo poslovanja niti po poslovni niti po moralni plati,« pravi.

Drobiž je podjetje Medvedek po Grubeličevih besedah nameravalo uporabljati za zaposlovanje in usposabljanje oseb s statusom invalida. »Zbrane donacije pa niso zadostovale niti za osnovni namen, poleg tega smo morali iz tekočega poslovanja pokrivati tudi strošek nabave sanitarnega materiala za lokacije Marché, kjer smo opravljati storitve rednega in izrednega čiščenja,« pojasnjuje.

Sivo področje

Vsi opozarjajo, da je tako zbiranje napitnin razširjeno v številnih državah, a zaradi tega to, da opis del čistilca obsega tudi prosjačenje, ni nič manj sporno. Praksa je sicer v bližnjih razvitih državah razširjena predvsem v Italiji, saj imajo tam dajanje napitnin podobno slabo urejeno kot pri nas.

»Če delavec dobiva napitnine, mora to prijaviti ob dohodninski napovedi,« razlaga Andrej Raspor, »če pa je prejemnik napitnin podjetje, ima direktor dejansko težavo, kako to računovodsko prikazati, ker je zadeva tako slabo zakonsko urejena.« Raspor, ki skuša že 15 let državo prepričati s pobudo za celovito zakonodajno rešitev, predvideva, da večina podjetnikov prihodkov iz napitnin dejansko ne prijavlja. Edina možnost bi bila, da bi podjetnik te prihodke v računovodski izkaz vpisal kot »druge prihodke« z dodatnim pojasnilom o izvoru. Tako naj bi bil »napitnine« vpisoval Grubelič, edini v tej zgodbi, ki je potrdil, da tega denarja ne vzamejo zaposleni.

Težave z zbiranjem napitnin v Sloveniji so zelo obsežne in rešitev ni lahka, a najmanj, kar lahko uporabniki stranišč na avtocestah naredimo, je, da na čistilke in čistilce ne gledamo kot na vsiljivce. Ob krožničku ne stojijo po svoji izbiri.