Aleksander Aristovnik

»Zaradi krožišč in kanalizacije slovensko gospodarstvo na dolgi rok ne bo bolj konkurenčno«

Tako kot je bila sporna hitra, nevzdržna gospodarska rast v obdobju debelih krav, torej pred krizo, je sporna tudi sedanja gospodarska rast. Ekonomist dr. Aleksander Aristovnik trdi, da ni stabilna in je izrazito kratkoročne narave. Namesto v lokalno infrastrukturo in betonske stebre bi morali več vlagati v človeški kapital in tehnološki razvoj. Pa ne samo Slovenija, temveč vsa Evropa. Le tako bomo lahko konkurirali Ameriki in Aziji.

Hitlerja je na oblast ponesla deflacija. Zdaj Evropa spet drsi vanjo. Se bo zgodovina ponovila? Je pred nami vladavina nacionalistov in skrajnih desničarjev?

Deflacija je brez dvoma negativen pojav, še bolj kot inflacija, saj prinaša brezposelnost in socialne nemire, to pa je idealen poligon za nastanek skrajnih političnih sil, desnih in levih. Za zdaj govorimo zgolj o nevarnosti deflacije, o indicih deflacije, dejansko deflacije še ni. EU se nevarnosti zaveda in prepričan sem, da bosta evropska centralna banka in evropska komisija naredili vse, da deflacijo preprečita. Juncker je že napovedal, da namerava v zagon evropskega gospodarstva vložiti 300 milijard evrov.

Nemčija se tej Junckerjevi zamisli upira ...

Glede na to, da je Nemčija največja neto plačnica v proračun EU in ima urejene javne finance, je njeno stališče pričakovano, saj ni jasno, kje bo Juncker dobil toliko denarja. Je pa nevarno, da bi ena članica, ki je trenutno v ugodnem položaju, uveljavljala svoj interes, ki je v nasprotju z interesi drugih članic. Deflacija je tako resen problem, da bi ga občutili vsi, tudi Nemčija.

Evropska komisija Sloveniji za letos napoveduje 2,4-odstotno gospodarsko rast, za prihodnje leto pa 1,7-odstotno. Kako stabilna je ta rast? Je zgolj naključna, ker občine vlagajo denar, ki ga morajo porabiti iz iztekajoče se finančne perspektive?

Zagotovo podlaga za to rast ni tisto, česar si Slovenija želi, saj temelji na tem, da so se časovno ujeli konec pretekle finančne perspektive in posledice lokalnih volitev. Ironično pa je, da dosegamo najvišjo rast v letu, ko pol leta sploh nismo imeli operativne vlade, to pove marsikaj o delu naših vlad.

Manj ko politiki naredijo, boljše nam gre?

Ko se je politika najmanj vtikala, smo imeli najvišjo gospodarsko rast. To pomeni, da lahko politika pogosto bolj škodi kot koristi. Praviloma si za zvišanje rasti pripisuje zasluge, za znižanje rasti pa krivi vse druge. To je še dokaz več, kako zelo smo odvisni od zunanjih dejavnikov, se pravi od izvoza, predvsem pa od enkratnih učinkov, kot je zaključevanje finančne perspektive 2007–2013. Na lokalni ravni so se z evropskimi sredstvi na veliko gradili vodovodi, kanalizacija in krožišča, tudi v kontekstu lokalnih volitev. Ampak ta rast dolgoročno ni vzdržna, podobno kot ni bila vzdržna gospodarska rast v letih razcveta 2005–2008. Za prihodnje leto nam že napovedujejo nižjo rast in bojim se, da bo še nižja od napovedane, saj tudi nemško gospodarstvo kaže znake ohlajanja.

Ironično je, da dosegamo najvišjo rast v letu, ko pol leta sploh nismo imeli operativne vlade, to pove marsikaj o delu naših vlad.

Verjetno ne mislite, da je vlaganje v lokalno infrastrukturo zgrešeno?

Težava je, da se vlaga v projekte, ki na dolgi rok ne prinašajo nove, dodane vrednosti. Zaradi krožišč in kanalizacije naše gospodarstvo na dolgi rok ne bo bolj konkurenčno. Tudi EU ugotavlja, da se preveč vlaga v drobne infrastrukturne projekte, ki Evropi dolgoročno ne prinašajo konkurenčne prednosti pred Azijo in Ameriko. Vsi se ukvarjajo samo s tem, kako bomo počrpali denar, ne vprašajo pa se, kaj bo ta denar dejansko prinesel. Zato sedanja rast nima vzdržne podlage. Morda bi bilo celo boljše, če bi zdaj imeli nekoliko nižjo rast in bi evropska sredstva namesto v drobne infrastrukturne projekte vložili v tehnološki razvoj in človeški kapital, saj bo to na daljši rok prineslo večjo korist.

Finančni minister Mramor prav zato namerava ustanoviti posebno investicijsko skupino, ki naj bi ugotovila, kateri projekti dolgoročno prinašajo najvišjo dodano vrednost.

Vlade so kratkoročne, štiriletne, v Sloveniji zadnje čase samo še enoletne. Zanimajo jih predvsem projekti, ki imajo takojšnje učinke, tudi v kontekstu odpravljanja tekočih javnofinančnih težav. Morali bi gledati širše, to pa ni mogoče, dokler nimamo krovne strategije razvoja države. Ugotoviti moramo, kam sploh želimo.

Imamo inflacijo strategij. Vsaka vlada pripravi svojo. Spomnite se Janševe strategije, da bomo svetilnik Evrope ...

Vse te parcialne strategije so bolj kot ne mrtva črka na papirju, saj večina ni uresničena in se vsebine, z manjšimi popravki, le kopirajo iz obdobja v obdobje.

Kako bodo na rast vplivali predvideni varčevalni ukrepi, se pravi rezanje plač in socialnih prejemkov?

Ti ukrepi so dvorezen meč. Ukrepi na strani proračunskih prihodkov naj bi prinesli dodatnih sto milijonov evrov, ukrepi na strani proračunskih odhodkov pa dobrih 600 milijonov. Vlada je prisiljena upoštevati pakt stabilnosti in rasti. Nima veliko manevrskega prostora. Kljub temu mislim, da bi morali pokazati nekaj več samostojnosti in se tako kot Francija in Italija upreti pritisku Bruslja, naj zagotovimo hitro uravnoteženje javnih financ.

Bi bila kazen za neposlušnost res tako neznosna, kot se stalno opozarja?

Evropska komisija že sama ugotavlja, da je bilo nenehno varčevanje zgrešeno. Paradoksalno je, da je novi komisar za gospodarske in finančne zadeve nekdanji francoski finančni minister Moscovici. Človek, ki je eklatantno kršil fiskalna pravila, bo zdaj nad temi pravili bedel in preganjal kršitelje?! Še večji paradoks pa je, da bo težave z davčnimi utajami reševal Juncker, ki je davčne utaje dopuščal 20 let.

Saj prav to je moja poanta: zakaj bi bili servilni do dvoličnih bruseljskih politikov?

Popolnoma se strinjam, da bi se Slovenija morala usesti na francosko-italijanski vlak in pokazati hrbet Nemčiji. Najbolj me skrbi, ko vidim nasmejano nemško kanclerko Merklovo ob naših premierih. To je že znak, da si Deutsche Telekom ali kako drugo nemško podjetje v Sloveniji obeta dobičkonosen posel. Pokazati moramo več samozavesti in pokončnosti, kupiti si moramo več časa in se ne pustiti izsiljevati. Če to lahko storita Francija in Italija, ne vem, zakaj ne bi tudi mi.

Pokazati moramo več samozavesti in pokončnosti, kupiti si moramo več časa in se ne pustiti izsiljevati. Če to lahko storita Francija in Italija, ne vem, zakaj ne bi tudi mi.

Vlade se menjajo, recept za rešitev javnih financ pa ostaja enak: rezanje plač. Ali ta odločitev temelji na kakšni resni analizi ali gre samo za to, da rezanje plač prinese največji prihranek?

V javni sektor se posega brez kakršnihkoli strokovnih podlag, pač zato, ker je vlada v časovni stiski in je prisiljena upoštevati evropska fiskalna pravila. Prišli smo tako daleč, da niti fiskalne politike tako rekoč ne vodimo več sami, ampak nam jo odreja Bruselj. Ta nam posredno naroča, naj privatiziramo, znižamo stroške mase za plače in odpuščamo javne uslužbence. Nova vlada ni na oblasti še niti sto dni, pa ima že za vratom sindikate. Napako je naredil predsednik vlade Miro Cerar, ker poleti ni podprl dogovora s sindikati. Če bi se že takrat dogovorili, bi imela vlada zdaj bistveno lažje delo. Cerarjevi vladi je tako uspelo celo nekaj, kar ni uspelo še nobeni drugi: združila je sindikate javnega in zasebnega sektorja. Še več, ocenjuje se, da je z znižanjem plač za en evro neto prihranek manj kot pol evra, saj se večina porabljenega denarja prelije iz javnega sektorja v zasebni sektor v obliki potrošnje. Žal pa so javni uslužbenci najpriročnejši poligon za stiskanje, saj v vladi nimajo predstavnika, tako kot ga imajo na primer upokojenci. Po zadnjih informacijah bodo rezi res manjši; vlada je sprva govorila o dodatnih 130 milijonih, zdaj pa se govori le še o 80 milijonih. Bo pa seveda prihranke zato treba najti kje drugje.

Kje?

Čudim se, da se nič več ne govori o uvedbi davčnih blagajn, pri čemer obseg sive ekonomije v Sloveniji po nekaterih ocenah znaša kar 20 do 25 odstotkov BDP. Tukaj bi nam bila lahko za zgled Hrvaška, ki je lani s fiskalizacijo pridobila skoraj 18 odstotkov dodatnih prilivov. Proračunske prilive bi povečali tudi z boljšim črpanjem sredstev EU, upravljanjem državnega premoženja, pa tudi z uvedbo davka na nepremičnine. Da ne govorim o rezervah na odhodkovni strani v smislu izboljšanja javnega naročanja, preobsežne lokalne samouprave, vrsti nepotrebnih javnih agencij, skladov in stotinah milijonov evrov vprašljivih subvencij podjetjem.

Zagovorniki privatizacije trdijo, da bi bil donos podjetij višji, če ne bi bila v državni lasti.

Donos bi bil morda res višji, ampak dobiček bi pretežno šel v tujino, poleg tega bi se na veliko odpuščalo. Poglejte, kaj se dogaja v Heliosu, Helli in drugih podjetjih, ki so jih prodali tujim zasebnim lastnikom. Nič nimam proti tujim investitorjem, naj kar pridejo, ampak naj kapital vlagajo v ’green field’ naložbe. Jasno je, da bi za privabljanje tujih investitorjev lahko naredili več, predvsem bi morali olajšati birokratske postopke, denimo postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, in izboljšati delovanje pravosodja. Se mi pa zdi zgrešeno, da se tujim investitorjem prodajo najboljša podjetja, da bodo iz njih naredili podružnice multinacionalk.

Kako bo rezanje plač vplivalo na kakovost javnih storitev?

Po Herzbergovi teoriji motivacije vemo, da zniževanje plač ubija motivacijo. Če delavcu plačo zvišuješ, ne bo delal bistveno več, če pa mu jo znižuješ, bo znatno manj motiviran za delo. Vemo pa, kaj v šolstvu ali zdravstvu pomeni biti znatno manj motiviran – nazadnje to pomeni slabšo kakovost storitev. Žal tega pri rezanju plač ne upoštevajo. Na javne uslužbence se gleda zgolj kot na strošek.

V šestih letih krize naj bi se bil zasebni sektor zelo žrtvoval, javni sektor pa nič. Je javni sektor res takšna sveta krava, kot nas prepričujejo?

Statistika kaže, da visokošolsko izobraženi v javnem sektorju v povprečju dobijo nižjo plačo kot v zasebnem, so pa srednješolsko izobraženi bolje nagrajeni v javnem sektorju. To pomeni, da smo prišli do faze, ko se kakovostnemu, visokošolsko izobraženemu kadru ne splača biti v javnem sektorju. V pravosodju in zdravstvu že doživljamo negativno selekcijo in odliv kadra v zasebni sektor. Hkrati me skrbi vladna napoved odprave dodatka na izobrazbo. S tem družbi pošilja zelo slab signal, namreč da se ne splača študirati. Če hočemo biti na dolgi rok uspešna in konkurenčna država, bomo morali bistveno več vlagati v človeški kapital in manj v beton.

Kako ste vi, ki ste predavatelj na fakulteti, občutili krizo? Se vam je v zadnjih šestih letih plača kaj znižala?

Če v času krize ne bi napredoval iz naziva docenta v izrednega profesorja, bi bil še zdaj v istem plačilnem razredu kot leta 2008. Mladi že vsa leta krize nimajo možnosti rednega napredovanja, se pravi, da še vedno dobivajo izhodiščne plače. S tako plačo si težko privoščijo najem posojila za nakup stanovanja. Je potemtakem čudno, da bežijo v tujino ali da še vedno živijo doma in nimajo otrok? Se ti res splača več delati, če ne vidiš stopničk naprej? To, da se onemogoča napredovanje in zaposlovanje mladih, hkrati pa se realno znižujejo plače, ljudi demoralizira. Posledice v šolstvu in raziskovalni sferi bodo daljnosežne. Nastal bo generacijski prepad. Pa še nekaj se je treba zavedati: z zmanjševanjem mase za plače se oslabi javni sektor in se tako olajša nastajanje zasebnih bolnišnic, vrtcev, šol ...

Rezanje plač učiteljem, medicinskim sestram, policistom pomeni napad na srednji razred. Koliko srednjega razreda je po šestih letih krize sploh še ostalo?

Stopnja revščine in socialne izključenosti se v Sloveniji iz leta v leto povečuje, to je posledica krčenja socialnih izdatkov, pa tudi izgube služb in zniževanja plač javnim uslužbencem. To vodi v več revščine in v manjši delež srednjega sloja. Revni so vse revnejši, bogati vse bogatejši. Če pogledate lestvico stotih najbogatejših Slovencev, vidite, da je njihovo premoženje vredno 4,5 milijarde in da so ga glede na leto 2012 povečali za dobrih 14 odstotkov. Hkrati pa se je število tistih, ki živijo pod pragom revščine, od leta 2009 do danes povečalo za okoli 70 tisoč. Na pragu visokega tveganja socialne izključenosti je tako danes okoli 410 tisoč Slovencev. Očitno se večina težav, ki jih prinaša kriza, rešuje na plečih revnih. Še nedavno smo bili najbolj egalitarna država EU. Zdaj to ne drži več, prehitela nas je Slovaška. Po vstopu v EU smo izgubili tudi vso razvojno prednost, ki smo jo imeli pred drugimi državami na prehodu. Evro nam v krizi ni koristil, celo potegnil nas je nazaj, saj posledic krize nismo mogli blažiti s tečajno politiko. Druge nove članice so od EU znale potegniti več, zato lahko govorimo o desetletju izgubljenih priložnosti. To je seveda voda na mlin evroskeptikom, ki so dobili kronski dokaz za svoja opozorila, da EU ni raj, kjer se cedita mleko in med.

Vlada namerava z davkom na sladke pijače dodatno obremeniti industrijo brezalkoholnih pijač. Gospodarska zbornica opozarja, da bo posledica množična izguba delovnih mest in selitev proizvodnje in kapitala iz države. Je tako lotevanje uravnoteževanja javnih financ res smiselno?

Nimamo strokovne študije, ki bi dokazovala finančne in zdravstvene koristi tega davka v Sloveniji. Po mojem bo finančni izkupiček zanemarljiv. Ta davek bo v proračun prinesel samo nekaj piškavih milijonov, hkrati pa pri javnih naročilih izgubljamo na stotine milijonov. Bistveno več bi prihranili, če bi reorganizirali oziroma odpravili katerega od devetih javnih skladov ali katero od 15 javnih agencij. V teh skladih in agencijah je zaposlen odslužen politični kader, perspektivni mladi pa v javni upravi ne dobijo služb! Poleg tega se je treba zavedati, da bodo ljudje sladke pijače zamenjevali z drugimi nezdravimi proizvodi. V nekaterih državah so jih zamenjali s pokovko, čipsom ... Danska je ta davek imela, pa ga je opustila prav zato, ker je ugotovila, da ne prinaša želenih učinkov. Sladke pijače največ kupujejo revni, se pravi, da bi prav revne znova najbolj udarili po žepu.

Prišli smo do faze, ko se kakovostnemu, visokošolsko izobraženemu kadru ne splača biti v javnem sektorju. V pravosodju in zdravstvu že potekata negativna selekcija in odliv kadra v zasebni sektor.

Naj torej država preprosto neha varčevati in začne na veliko vlagati?

Do zdaj se je govorilo samo o varčevanju, ampak rešitev je predvsem v gospodarski rasti. Če imaš rast, ti ni treba tako drastično varčevati, saj se proračunski primanjkljaj in javni dolg znižujeta samodejno, na podlagi delovanja samodejnih fiskalnih stabilizatorjev. Zdaj tudi EU spoznava, da rešitev ni le v zategovanju pasu. Sedanje krize ni povzročil javni sektor, temveč zasebni sektor, ki ga prek bank rešujejo z javnim denarjem tudi na plečih javnih uslužbencev. Sicer pa se je cena zadolževanja v zadnjem času občutno znižala, in če kdaj, se državi prav zdaj splača dodatno zadolžiti. Toda treba je upoštevati, da Slovenija že zdaj samo za obresti na najeta posojila plačuje dobro milijardo evrov na leto. Dodatno zadolževanje je zato zelo vprašljivo. Bi pa bilo smiselno, da bi minister Mramor razmislil o možnosti refinanciranja že najetih posojil, saj bi lahko znatno znižali strošek servisiranja dolga.

Nisem prepričana, da je to sploh mogoče. Prejšnja vlada naj bi bila državne obveznice izdala na način, ki onemogoča predčasen odpoklic.

Dvomim, da že najetih posojil ni mogoče predčasno poplačati in se zadolžiti na novo, po ugodnejši ceni. Vendar ne poznam podrobnosti. Večja težava je, da smo že tako zadolženi, da vlada nima kaj dosti manevrskega prostora. Glede na trenutno nizko ceno zadolževanja tu vidim predvsem priložnost za zasebni sektor.

Ampak zasebni sektor v krizi noče ali ne more vlagati. Torej bi morala to nalogo prevzeti država.

Slovenija bo letos imela 2,4-odstotno gospodarsko rast. Uradno torej nismo več v recesiji. Je pa res, da so banke pri kreditiranju še vedno pretirano zadržane in da imamo v gospodarstvu veliko ranjencev. Vprašanje je, kdaj bo zasebni sektor spet zadihal s polnimi pljuči.

Država bi do denarja za financiranje naložb lahko prišla tudi z izdajo infrastrukturnih obveznic ali pa s podvojitvijo cestnine za tovorni promet.

Pri avtocestah smo naredili ogromno napako, ker smo jih gradili z denarjem davkoplačevalcev, namesto da bi dali priložnost zasebnemu sektorju, tako kot so storili Hrvatje. Res zaradi tega plačujemo nižjo cestnino, ampak posledice občutimo posredno, prek višjih davkov, višjih obresti na javni dolg ...

Vsaj financiranje gradnje drugega železniškega tira bi bilo torej smiselno zaupati zasebnemu investitorju.

Vsekakor. Ne želim si ponovitve TEŠ 6. Stroški projekta so ocenjeni tudi do 1,4 milijarde evrov. Država toliko denarja preprosto nima. Zasebni investitor pa železnice tudi ne more odnesti. Je pa seveda vprašanje, ali je za ta projekt sploh mogoče dobiti zasebnega investitorja, saj je doba vračanja pri takšnih naložbah pogosto predolga.

Kitajci kažejo zelo veliko zanimanje. Ta teden je Slovenijo obiskala več kot 150-članska kitajska delegacija.

Naprej so kot izvidnica prišle kitajske restavracije in trgovine, zdaj prihajajo še resni investitorji, ki so že izkazali zanimanje v Grčiji in drugih državah jugovzhodne Evrope. Prihaja torej čas kitajskega imperializma, ki z velikimi koraki vstopa skozi vrata vzhodne Evrope.

Težava je, da Kitajci pripeljejo svoje delavce in verjetno tudi material. Če domača podjetja ne bi sodelovala, kako bi ta projekt sploh lahko pripomogel k zagonu slovenskega gospodarstva?

Na gradnjo drugega tira ne smemo gledati samo z vidika kratkoročnih koristi v smislu zaposlovanja domačih delavcev. Treba je gledati dolgoročno, se pravi, kakšne koristi bosta imeli Luka Koper in država, ki je njena lastnica, če bo drugi tir končno zgrajen. Poleg tega je zgrešeno prepričanje, da je blago iz Kitajske zanič. Kitajci so občutno zvišali standarde. Prepričan sem tudi, da vsega ne morejo prinesti iz Kitajske. Če nič drugega, bi njihovi delavci pri nas jedli in bivali. Drugi tir bi pomembno olajšal pot kitajskim izdelkom v Evropo pa seveda evropskim izdelkom na Kitajsko. To bi lahko bil dober posel za koprsko pristanišče.

Če bi Kitajci dobili koncesijo za gradnjo drugega tira, kako dolgo mislite, da bi trajalo, preden bi prevzeli Luko Koper?

Zato pa je tako pomembno, da vsa infrastruktura ostane v državni lasti ali vsaj pod strogim nadzorom države. Tudi če bi Kitajci imeli koncesijo, bi država še vedno imela nadzor nad infrastrukturo. Ne bi šlo za klasično privatizacijo, temveč za javno-zasebno partnerstvo. Pa ne gre le za drugi tir. Na splošno so železnice rakava rana naše države. Vse tovornjake, ki delajo gnečo na avtocestah in podaljšujejo čas vožnje, bi morali po zgledu Švice preusmeriti na železnice. To seveda ne bo mogoče, dokler ne uredimo zastarele infrastrukture in povečamo hitrosti vlakov. Povprečna hitrost je dobrih 50 kilometrov na uro, zgolj na redkih odsekih, na primer na odseku Maribor–Pragersko, vlak lahko doseže hitrost 160 kilometrov na uro. Na primer vlak med Pekingom in Šanghajem doseže hitrost tudi več kot 500 kilometrov na uro!

Vprašanje je, ali bodo Nemci dopustili, da Kitajci vlagajo v Evropi.

Pa ne le Nemci, tudi sicer odprti Američani imajo težave s kitajskim kapitalom. Zavedajo se, da s tem, ko Kitajci nadzirajo tvoje transportne poti, izgubljaš samostojnost. Slovenci se moramo odločiti: ali je boljše, da Kitajce odženemo ali da jih pripustimo, a hkrati poskrbimo za strog nadzor. Po mojem ni dobro, da smo usmerjeni le na nemški, avstrijski ali italijanski kapital. Morda je z vidika nacionalne varnosti celo boljše, če kapital prihaja tudi iz oddaljene Kitajske, ne le iz sosednjih držav.

Stalno poslušamo, da bi ustavitev privatizacije zmanjšala kredibilnost naše države. Paradoks je, da to utemeljitev zlasti radi uporabljajo analitiki naložbenih podjetij, kot je Alta, torej isti ljudje, ki so pred krizo na veliko vlagali v tvegane finančne instrumente. So to sploh še kredibilni sogovorniki?

Tudi sam se čudim, da mediji tako radi navajajo te analitike. Še spornejše se mi zdi, da je pri državnem holdingu za privatizacijo odgovorna oseba, ki je še nedavno delala za borznoposredniško hišo Poteza. Cilj teh ljudi je prodati čim več, saj ima borznoposredniška hiša od tega neposredno finančno korist. Gre za nasprotje interesov. Izguba kredibilnosti je slab argument. Slovenija je dovolj kredibilnosti izgubila že s komisarsko zgodbo Bratuškove. Cerarjeva vlada ponavlja, da je seznam podjetij za privatizacijo potrdil še prejšnji parlament, pozablja pa, da sta se medtem naša in evropska ekipa zamenjali in da so se tudi makroekonomske okoliščine spremenile. Je pa to težko, če so v ozadju interesi večjih držav, zlasti Nemčije, ki hlasta po Telekomu Slovenije in drugih podjetjih. Mogoče je tudi, da si vlada z vztrajanjem pri privatizaciji kupuje bonus točke, ker upa, da nam bodo v Bruslju v zameno za to pogledali skozi prste, če bo javnofinančni primanjkljaj prihodnje leto višji od obljubljenega. Kajti to, da bi ga že prihodnje leto spravili pod tri odstotke BDP, je popolnoma nerealno. Prihodnje leto nas čaka, ob anemični evropski rasti, vrsta (ne)predvidenih obveznosti, od povračil za izbrisane, poplačil nekdanjih varčevalcev Ljubljanske banke do popravljenih zneskov stroškov financiranja.

Mi se privatizaciji upiramo, nemška vlada pa razmišlja o umiku iz lastništva Deutsche Telekoma, pa tudi iz pošte, železnic in treh večjih letališč. Zakaj je Nemcem treba prodajati državno lastnino, ko pa imajo proračunski presežek?

Po mojem je to igra za množice. Mogoče je, da Nemci namenoma ustvarjajo vtis o umiku iz lastništva, da bi druge laže prepričali o nujnosti privatizacije. Prepričan sem, da se Nemčija iz lastništva teh podjetij formalno ne bo umaknila. Mogoče je, da bo odprodala manjše deleže, vendar bo obdržala nadzorni delež. To še zlasti velja za Deutsche Telekom. Bilo bi skrajno nenavadno, da bi Nemci nadzor nad telekomunikacijami prepustili kaki ameriški multinacionalki. Pri nas se ne privatizira samo zaradi kupnine, ampak tudi, ker se računa, da bo zasebni lastnik boljši upravljavec. Tudi če prodamo vsa državna podjetja s seznama, bo izkupiček znašal največ dve milijardi evrov, naš javni dolg pa znaša že več kot 30 milijard. Skratka, tudi če prodamo vse, nam bo še vedno ostalo 28 milijard evrov dolga.

Zakaj pa ne bi država, namesto filozofiranja o strateških partnerstvih s tujimi kupci, kapitalskih naložb v podjetjih raje privatizirala tako, da bi jih preoblikovala v zadruge, s tem da bi k članstvu v njih privabila tudi zaposlene v podjetjih?

Prej sva govorila o naraščanju revščine. Dvomim, da bi med zaposlenimi našli dovolj takšnih, ki bi bili prihranke pripravljeni vložiti v ta podjetja. Zadružništvo je v Sloveniji zaživelo bolj v kmetijsko-gozdarski dejavnosti. Nekaj možnosti je tudi v socialnem podjetništvu. Pri bankah in večjih gospodarskih družbah, kot je Telekom Slovenije, te možnosti ne vidim. Ne poznam države, ki bi zadružni koncept uvedla v telekomunikacijah. Poskus delavskega odkupa v Mercatorju se je izjalovil. Tudi za odkup Večera med zaposlenimi ni bilo dovolj zanimanja. Ljudje preprosto nimajo denarja ali pa se ne upajo tvegati. Je pa res, da se v času krize zadružništvo bolj promovira.

Zakaj je ljudi tako strah? Slovenska gospodinjstva so v povprečju še zelo nizko zadolžena, zlasti če se primerjamo z gospodinjstvi v ZDA ali v nekaterih najrazvitejših evropskih državah.

To je res. Eden od razlogov je prav gotovo gospodarska in politična nestabilnost, ki smo ji priča zadnja leta. Slovenci smo sicer tradicionalno previden in varčen narod, vprašanje pa je, ali si prihranke želimo vlagati v domača podjetja. Po mojem jih imamo raje v nogavici oziroma v bankah. Tisti z več denarja pa denar raje odnesejo v davčne oaze, kar je tudi praksa najbogatejših Slovencev.

Mogoče je tudi, da si vlada z vztrajanjem pri privatizaciji kupuje bonus točke, ker upa, da nam bodo v Bruslju v zameno za to pogledali skozi prste, če bo naš javnofinančni primanjkljaj prihodnje leto višji od obljubljenega.

V javnost je pricurljal seznam vseh slabih terjatev NKBM, ki so končale pri slabi banki. Presenetljiv je podatek, da so tam pristala tudi podjetja, ki z vračanjem posojil niso nikoli zamujala in so imela tudi več kot stoodstotno zavarovane kredite. Ni to nateg stoletja?

Očitno gre za nov krog oškodovanja davkoplačevalcev. Javnosti še vedno niso pojasnili, po kakšnem ključu so se slabe terjatve sploh prenašale na slabo banko. Zdaj bodo lahko ista zavožena podjetja od slabe banke odkupovala terjatve po znatno nižji ceni. Država bi morala uvesti strog nadzor in anomalije preprečiti.

Pa saj tu gre za krajo z državnim blagoslovom! Banka Slovenije ni zasebna ustanova. Pa tudi slaba banka je v stoodstotni lasti države.

Očitno so se pri prenosu terjatev na slabo banko vmešala nekatera omrežja in se kažejo ozki parcialni interesi. Zadnje čase se govori, kako bomo dobili milijarde evrov iz tujih davčnih oaz. Ampak še prej bi morali pogledati domačo oazo in preprečiti odtekanje denarja. Pri slabi banki se vsi ukvarjamo z nepomembnimi podrobnostmi, hkrati pa v ozadju odtekajo milijoni, morda celo stotine milijonov.

Še en nateg stoletja se zdijo vseevropski stresni testi za banke. Kakšna je sploh korist testov, če so pri Sloveniji temeljili na zastarelih in pretirano črnogledih napovedih gospodarskih gibanj?

Dvomim o makroekonomskih predpostavkah in tudi o metodologiji stresnih testov. Edini razlog, da so se še zlasti za Slovenijo uporabile tako črnoglede makroekonomske predpostavke, je lahko, da se pripravi podlaga za razprodajo NLB in NKBM. Vlada in Banka Slovenije bi morali protestirati pri ECB, saj rezultati testov preprosto niso realni. S tem se dela neposredna škoda državi, ker bo s prodajo bank zaslužila manj, kot bi lahko. Slovenska vlada bo razliko prisiljena poiskati kje drugje, verjetno spet pri javnih uslužbencih.