21. 11. 2014 | Mladina 47 | Kultura
Seks in vojna
Krstna uprizoritev drame Figurae Veneris Historiae, ki jo je navdihnil seksolog Magnus Hirschfeld
Predstava med drugim pokaže, kako vojna pri moških sproži slo po ubijanju, pri ženskah pa slo po erotičnem telesnem predajanju
© Peter Uhan
»Vsaka vojna mobilizira vse impulze okrutnosti, vojna v celoti je eno samo orjaško dejanje okrutnosti,« je v knjigi Nravstvena zgodovina svetovne vojne (izdani leta 1931) zapisal nemški zdravnik, seksolog Magnus Hirschfeld. Raziskoval je, kako lahko zatiranje Erosa in nasilje nad njim v posebnih okoliščinah sprožita sprostitev destruktivne sadistične moči. Med okoliščine, ki so k temu pripomogle, je štel tudi hinavsko moralo vladajočega družbenega razreda, ki je z represijo dušila naravne nagone, zaradi česar so se ti potem v nekem trenutku razdivjali. »Osvoboditev zatiranih impulzov, ki jih je omogočila vojna, in njihovo silovito razbohotenje, ki v miru ne bi bilo nikoli mogoče, sta povzročila neobvladljivo epidemijo, ki je obsedla ljudi onkraj vsakega nadzora zdrave pameti,« je ugotavljal v knjigi, ki je bila hkrati glavni vir za pisanje drame Figurae Veneris Historiae. Spisal jo je Goran Stefanovski, makedonski dramatik svetovnega slovesa, po naročilu SNG Drame Ljubljana, zrežiral Aleksandar Popovski, dramaturško taktirko je vihtela Darja Dominkuš, dramo prevedla Valerija Cokan.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
21. 11. 2014 | Mladina 47 | Kultura
Predstava med drugim pokaže, kako vojna pri moških sproži slo po ubijanju, pri ženskah pa slo po erotičnem telesnem predajanju
© Peter Uhan
»Vsaka vojna mobilizira vse impulze okrutnosti, vojna v celoti je eno samo orjaško dejanje okrutnosti,« je v knjigi Nravstvena zgodovina svetovne vojne (izdani leta 1931) zapisal nemški zdravnik, seksolog Magnus Hirschfeld. Raziskoval je, kako lahko zatiranje Erosa in nasilje nad njim v posebnih okoliščinah sprožita sprostitev destruktivne sadistične moči. Med okoliščine, ki so k temu pripomogle, je štel tudi hinavsko moralo vladajočega družbenega razreda, ki je z represijo dušila naravne nagone, zaradi česar so se ti potem v nekem trenutku razdivjali. »Osvoboditev zatiranih impulzov, ki jih je omogočila vojna, in njihovo silovito razbohotenje, ki v miru ne bi bilo nikoli mogoče, sta povzročila neobvladljivo epidemijo, ki je obsedla ljudi onkraj vsakega nadzora zdrave pameti,« je ugotavljal v knjigi, ki je bila hkrati glavni vir za pisanje drame Figurae Veneris Historiae. Spisal jo je Goran Stefanovski, makedonski dramatik svetovnega slovesa, po naročilu SNG Drame Ljubljana, zrežiral Aleksandar Popovski, dramaturško taktirko je vihtela Darja Dominkuš, dramo prevedla Valerija Cokan.
Predstava je bolj kot katera druga doslej uspela kot izrazito kolektivno delo predvsem zaradi vrhunskih igralcev ljubljanske Drame. Vsak izmed sodelujočih je prispeval svoj nepogrešljivi kamenček, pri tem pa sta ključna elementa, ki držita čvrsti okvir predstavi, sugestivna glasba Kirila Džajkovskega in izčiščena mizanscensko učinkovita scenografija kolektiva Numen in Ivane Jonke. In četudi naj bi bila vloga Magnusa (igra ga vedno dobri Janez Škof) glavna in na neki način povezovalna, ni čisto tako. Vse osebe so v postavitvi Popovskega bolj ali manj enakovredne. Enajst igralcev in igralk to »skupno glavno vlogo« dobro zgrabi in se razživi do presunljivih značajskih odtenkov – še posebej odlična Saša Pavček kot kmetovalka, Blaž Setnikar študent/vojak, Branko Jordan kaznjenec/vojak, Barbara Cerar služkinja/tovarniška delavka, Saša Tabaković prekupčevalec/mojster za vse.
Stefanovski je ključne Hirschfeldove teze spretno pretopil v strukturo drame, jih nanizal v verižico štiridesetih kratkih slik, učinkovito podprtih s scenografijo, domiselno razplasteno v odrske »kadre« s pridihom filmske logike. Tako se pred nami vrstijo lepe slike grde vojne; te so v vlogi zgodovinske distance, estetiziranega spomina na vojno izpred sto let. Niz slik se začne s »fotografskim poziranjem« klasične meščanske družine, pod tem pa brbota nesluteni boj strasti in usodnih odločitev. Igralci in igralke se nenadoma transformirajo (Iva Babič) in potlačeni nagoni se osvobodijo lažnih moralnih spon, izbruhne kaos, čustveni odziv na vojno se pri moških izraža skozi slo po ubijanju, pri ženskah kot nenasitna želja po erotičnem telesnem predajanju. Tako je opažal Hirschfeld in predstava mu sledi, na fronto, v bordel in do tega, kako so vojaške oblasti organizirale sistem prostitucije, ko je bilo vse degradirano na »živalsko« zadovoljevanje potreb. »Dokler bodo obstajale vojne, se ne bo mogoče izogniti takšnim degradacijam erotike. Vojna prostitucija je najodvratnejši kompromis med militarizmom in seksualno lakoto, regulacija in racionalizacija najbolj primarnega človeškega nagona,« je lucidno analiziral Hirschfeld hkrati s kritiko takratnega industrijskega kapitalizma, ki je izdatno služil vojni in pri tem tudi zaslužil. In kako so žensko polovico človeštva prisilili, da je v zaledju prevzela garaško delo v tovarnah, ko so mine izpod ženskih prstov ubijale može na frontah.
Predstava Figurae Veneris Historiae je trpka in tudi duhovita. Pripoveduje o uničevalnem stroju vojne, ki žrtvuje vse materialno in duhovno, o vojni, ki je sprožila surov, ubijalski atavistični vzgib rohneč po svetu dolgih pet let. In rezultat? Razrušeni svetovi, razorane duše, razčlovečene pošasti in njihove žrtve. »Preseneča, kako lahko zgodovina iz ljudi naredi samo še zgodovinske lupine,« ugotavlja Stefanovski, pri tem prepričan, da so Figurae Veneris Historiae ljubezenska igra, prav zato, ker govorijo o svetu, v katerem posiljujejo in uničujejo že samo idejo ljubezni.
Še vedno, tudi v 21. stoletju, ne mine dan brez granat in sejanja smrti, prav zdaj v Siriji, Iraku, Ukrajini ... Vojne vzplamtijo zaradi gospodarskih interesov; za dosego svojih ciljev uporabijo vse od hujskaške propagande do seksa in libidinalne ekonomije, skupaj z vse bolj uničevalnim vojaškim strojem. Spopad med silami življenja in smrti, kot ugotavlja Hirschfeld, bo potekal vedno znova in znova in ostaja nam večno utopično vprašanje – kdaj bo Eros premagal Tanatos?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.