Okostje avantgarde

Blizu meje s sosednjo Italijo, le dve uri vožnje od Ljubljane, leži vas Codroipo. Tam je Ludvik I. Manin, zadnji beneški dož, v 17. stoletju postavil podeželsko vilo, ki je bila tako ugledna, da si jo je stoletje pozneje za domovanje izbral Napoleon in 17. oktobra 1797 prav v njej s podpisom končal več kot tisočletno življenje Beneške republike. Propad republike je škodo povzročil tudi palači. Vse bolj je propadala in v slabem stanju v drugi polovici 20. stoletja prešla v last dežele Furlanije - Julijske krajine.

Obnovljena vila je postala prizorišče velikih in pomembnih dogodkov. Pred desetletjem, ko je vodstvo za nekaj časa prevzel pomembni italijanski kustos Francesco Bonami, je bila središče sodobne umetnosti z odličnim razstavnim programom, prekrasni vrt v francoskem slogu pa je postal dom naročenih skulptur najvidnejših umetnikov sodobnega časa.

Danes je vila programsko le senca nekdanje veličine, a prav zato je dostopnejša za projekte, ki v Bonamijevo shemo sicer ne bi mogli vstopiti. Tako je pred kratkim ponudila prostor razstavi Magija umetnosti: Protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968-2013, s katero je nekdanji direktor Mestne galerije Ljubljana Aleksander Bassin občinstvu ponudil preživeti koncept velikega nacionalnega umetnostnega pregleda in tujini predstavil kar 94 slovenskih umetnikov. Dve leti prej, leta 2012, so v Villo Manin umestili razstavo Človeška komedija slovenskega slikarja Jožeta Ciuhe, za slovensko občinstvo pa so bili zadnja leta privlačni tudi koncerti prepoznavnih glasbenih zasedb, kot sta Radiohead in Rammstein, na zunanjem baročnem dvorišču.

Te dni in še vse do sredine januarja prvovrsten izlet v Villo Manin obljublja razstava del Mana Raya, ki sta jo kurirala Guido Comis in Antonio Giusa v sodelovanju z milansko Fundacijo Marconi, ki hrani pomembne zbirke umetnikov 20. stoletja, poleg Mana Raya tudi denimo Sonie Delaunay, Lucia Fontane in Richarda Hamiltona.

Man Ray s pravim imenom Emmanuel Radnitzky se je rodil leta 1890 v Južni Filadelfiji v ZDA, bil je otrok ruskih Židov in kmalu se je odločil, da se s krojaško obrtjo, s katero se je preživljala družina, ne bo ukvarjal. Po selitvi v newyorški Brooklyn mu je družina kljub razočaranju, ki ga je prinesla njegova odločitev za slikarstvo, eno od sob preuredila v slikarski atelje. Bil je eden redkih Newyorčanov, ki so cenili sočasno evropsko likovno avantgardo, in redno je obiskoval galerijo fotografa Alfreda Stieglitza 291. Najusodnejši sta bili razvpita razstava Armory Show (1913) in razstava Društva neodvisnih umetnikov (1917), na kateri je Marcel Duchamp kot umetniško delo predstavil znameniti narobe obrnjeni pisoar, imenovan Fontana, in z izzivalnim posegom podvomil o vzvišeni vlogi umetnosti in umetnika. Šele po ogledu teh razstav, po katerih sta se z Duchampom tudi spoprijateljila, je postal umetnik avantgardist.

Po letu 1915 se je Man Ray odrekel klasičnemu slikarstvu in se zapisal dadaizmu, gibanju nesmisla, raziskovanja, humorja in provokacije, ki je imelo občasno tudi politične težnje, saj je delovalo med umetnostjo in življenjem. Začel je fotografirati in se zapisal raziskovanju možnosti novih medijev pri obdelavi podobe, pa tudi iskanju meja umetnosti. V umetniška dela je spreminjal predmete iz vsakdanjega življenja in za ustvarjanje uporabljal številne nenavadne tehnike, kakršna je bila takrat aerografija – uporaba pršilne pištole za nanašanje barv.

Razstava Man Ray v Villi Manin (Man Ray a Villa Manin) se osredotoča predvsem na manj znana leta, ki jih je umetnik preživel v Ameriki, a sledi mu tudi v Evropo, kamor se je preselil v poletnih mesecih leta 1921. Izbral si je Pariz in se zaljubil v znameniti slikarski model Kiki de Montparnasse, pozneje pa je njegova ljubica postala fotografinja Lee Miller – njeno pregledno razstavo smo si leta 2011 ogledovali tudi pri nas, v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Obe sta našli mesto na Rayevih fotografijah in v eksperimentalnih filmih, ki jih je snemal in režiral v tem obdobju. Sodeloval je tudi pri projektih drugih ustvarjalcev, ki so se po vojni znova vračali v Pariz. Snemal je z Duchampom, Fernandom Legerjem in Renejem Clairom, filmi pa so zdaj na ogled v razstavnih sobah palače in na dodatnih projekcijskih večerih.

Razstava je predstavljena korektno, na ogled so – včasih kot izvirniki, drugič kot po izvirnikih ustvarjene reprodukcije – pomembnejša dela iz umetnikovega opusa, tu in tam pri razumevanju usmerjajo spremna besedila in posnetki na zaslonih, ki visijo v posameznih prostorih ali pa so vgrajeni v pregradne stene. Spremljamo umetnikovo pariško fotografsko kariero, med katero je portretiral sodobnike, umetnike Jamesa Joycea, Gertrude Stein, Jeana Cocteauja, Antonina Artauda, Pabla Picassa in številne druge, spoznamo njegovo nenavadno modno fotografijo in seveda fotografske tehnike, kakršni sta solarizacija in pa fotogram, pri katerem je fotografija ’odtis’ predmetov, položenih neposredno na fotografski papir.

Druga svetovna vojna, ki je umetnika znova pregnala v ZDA, ga je v Los Angelesu povezala s plesalko in slikarskim modelom Juliet Browner, novo muzo njegovega opusa. Preostala Amerika je Raya razočarala, saj je cenila le njegovo fotografijo, ne pa tudi filma, slikarstva, kiparstva in drugih medijev, v katerih je ustvarjal. Leta 1951 se je vrnil v Pariz in se do smrti leta 1976 posvečal predvsem slikarstvu. Njegova poslednja muza, ki ji je v palači Manin skorajda v celoti posvečena zadnja razstavna sobana, je poskrbela za večino njegove dediščine in se leta 1991 umetniku pridružila na pariškem pokopališču Montparnasse.

Razstava je le delno kronološka, umetnika pa spremlja tudi prek tematskih sklopov, od voajerizma in sadizma do mode iz Konga in mehaničnih žensk. Videti je, da so bila v razstavni projekt vložena velika sredstva, da je zaigrala vsa profesionalna mašinerija, od avdiovodičev do razkošnega kataloga in obrazstavnih spominkov, v začasno naseljeni palači niso pozabili niti na kavni avtomat. Čeprav je razstava sposobna ponuditi muzejski pogled na ohranjene objekte in podobe, pa v obiskovalcu, žal, ne zbudi občutja, za kaj je pri Manu Rayu v resnici šlo. Osredotočanje na čas in dokumentarnost ter zgodovinskost razstave je pristriglo peruti umetnikovemu humorju, ekstremizmu in preseganju meja, ki jih je ponujal občinstvu svojega časa. Zdaj so njegovi presežki zaradi elegance in strogosti postavitve videti zaprašeni in marsikateri obiskovalec se po ogledu verjetno vpraša, kakšen je sploh pomen razstavljenega.

In prav tu se pokaže razlika med časi, ko je razstave v palači še kuriral Francesco Bonami, ki je umetnost znal in zmogel v prostor umeščati tako, da sta v sodobnosti oživela oba vidika razstavljenih del, dokumentarni in dejanski.

Po letu 2008 je razstavišče postalo orjaška lupina, le razstavišče, ki tu in tam sicer še vedno ponudi presežek. Življenjsko radost pa je vedno mogoče poiskati v prelepem parku za razstavnimi prostori.

Razstava:
Man Ray a Villa Manin
Kje: Villa Manin di Passariano, Codroipo pri Vidmu, Italija
Kdaj: do 11. januarja 2015