Govoreče glave

Če ga ne bi imeli, si ga Slovenci ne bi mogli izmisliti, za Vitomila Zupana pravi Marcel Štefančič, jr. Tisti sonarodnjaki, ki se jim ne ljubi prebrati monografije številnih avtorjev z naslovom Vitomil Zupan: Važno je priti na grič, ki je januarja izšla pri Mladinski knjigi, in tisti, ki se jim ob stoti obletnici rojstva ni ljubilo prebrati Štefančičevega članka o karizmatičnem Zupanu, so zdaj končno dočakali dokumentarec, v katerem jim ni bilo treba brati ničesar, razen imen in priimkov govorečih glav.

Film Pogovori o Vitomilu Zupanu, podnaslovljen kot dokumentarni portret, prinaša pričevanja tistih, ki so ga bolj ali manj (osebno) poznali. Scenarist Mitja Čander in režiser Janez Burger sta šla po liniji najmanjšega odpora in tako smo lahko o Zupanu slišali pripovedovati dober ducat glav, med njimi Borisa Cavazzo, Manco Košir, Alenko Puhar, Ifigenijo Simonović, Dušana Jovanovića, Sašo Vugo, Štefančiča, jr., in Zupanova sinova.

Celo lobist in ljubitelj lepih žensk Božo Dimnik je dobil priložnost, da pove, kako je Zupan enkrat rekel, da bo zrihtal babe, potem pa jih je pripeljal kar petnajst. Homme fatale je bil nasploh deležen hudih hvalospevov svoji virilnosti. Od Jovanovića smo lahko celo izvedeli, da je »zelo veliko opletal s kurcem«.

Frajgajsta, ki je teater uprizoril še na svojem pogrebu, ko je naročil, naj zavrtijo mehiške trobente oziroma Pesem klavcev iz filma Alamo, so v dokumentarcu oživljali le z besedami govorcev, a naslov česa drugega niti ni obljubljal. Črno-bele fotografije in posnetke, ki so zaokrožili podobo markantneža, smo dočakali na koncu.

Ljubitelji rumenega tiska so bili bržkone zadovoljeni, a življenje in delo fenomenalnega Zupana – ki je bil med drugim tudi prvi slovenski tv-scenarist – bi si gotovo zaslužila še celovitejši prikaz. Če ne ob stoletnici, pa kdaj drugič.

»Mislim, da zmorete veliko več, kot pa zdaj dajete od sebe,« je Rosviti Pesek in preostalim ustvarjalcem nacionalkinega informativnega programa v ponedeljkovih Odmevih poočitala tudi nova direktorica televizije Ljerka Bizilj. Vprašanje pa je, kaj daje od sebe sama.

Lani junija je kot urednica tretjega programa nacionalke, imenovanega tudi parlamentarni program, po nesreči razburkala gledalstvo, ko je Janezu Janši v intervjuju dvoumno rekla, da se naslednjih petindvajset let ne bi rada več ukvarjala z njim, da naj gre v zapor, lahko tudi do smrti. Seveda le, če je dokazano kriv, je dodala; vse skupaj je bila v bistvu precej nerodno izrečena kritika sodstva.

Biziljevi, ki je na nacionalki začela kot voditeljica, potem pa voditeljski stolček zamenjala za uredniškega in bila vmes še poslanka, je kot gledalki nacionalke včasih dolgčas, motijo pa jo tudi zastarele oddaje. Čeprav so mnoge nastale tudi znotraj njenih uredniških pristojnosti. Precej očitno jo čaka veliko dela. Tudi z Janšo.