Nostalgija s pionirjem hiphopa

Glede na priljubljenost didžejev v domačem klubskem dogajanju bi pričakovali, da bo nastop legendarnega hiphop inovatorja Grandmaster Flasha, ki je pred štirimi desetletji s svojimi gramofonarskimi tehnikami postavil temelje didžejanja, dvignil več prahu. Res je sicer, da o njem zadnja leta nismo slišali veliko, toda vendarle gre za ustvarjalca, ki je (so)krojil zadnje velike glasbene revolucije in za nameček s svojo zasedbo The Furious Five močno, celo ključno prispeval k popularizaciji hiphopa oziroma rapa.

No, po drugi strani pa je dejstvo, da njegovega nastopa v ljubljanskem klubu K4 niso napihovali, botrovalo temu, da smo Grandmasterja lahko ujeli v podtalnemu okolju, primerljivim s tistim, v katerem je sredi sedemdesetih v Bronxu pilil svoje didžejevske spretnosti. Avtentičnost pred hajpom torej.

Grandmaster je svoj zadnji album The Bridge – Concept of a Culture posnel pred petimi leti, a bolj kot zaradi glasbene vrednosti je odmeval zato, ker je šlo za »povratniški« album, na katerem so za nameček sodelovali številni eminentni emsiji. Precej več pozornosti je dve leti prej pritegnilo imenovanje Grandmasterja in njegove zasedbe The Furious Five v Rock and Roll Hall of Fame, muzej ustvarjalcev, ki so pustili velik pečat v glasbeni industriji, saj so bili celo prvi hiphoperji, ki jim je uspel ta podvig. Vrata tja jim je odprl singel The Message (1982), ki je obveljal za prvi družbeno angažiran raperski komad, in čeprav se pod njega ni podpisal kot (so)avtor, si ga danes skoraj ne znamo predstavljati brez Grandmasterja, ki je na živih nastopih petim »jeznim« emsijem spuščal vzorce mastnih basovskih linij in beatov. Vedno je bil pač bolj didžej kot producent.

Pred njegovim nastopom v Štirki smo slišali precej kritik na račun njegovih nedavnih setov, v katerih skoraj izključno vrti le hite. Pri tem ni popustil niti tokrat in v dobri uri smo slišali plejado večinoma raperskih uspešnic nekje iz prve polovice devetdesetih. Priložnostno se je v setu znašla tudi kakšna kitarska linija Nirvane ali pa White Stipes. Prehodi med delčki skladb so bili spretno in tekoče sestavljeni bodisi s scratchanjem ali beatmatchanjem, je pa celotno izkušnjo nekoliko pokvarilo njegovo nenehno spodbujanje občinstva. »Slovenia« in »put your hands up« smo slišali vsaj stokrat preveč. Ironično pri vsem skupaj pa je bilo, da je bilo občinstvo (plesno) zelo dobro razpoloženo in animirano s samim izborom skladb. Toda očitno je to še ena tistih stvari, ki so Grandmasterju ostale od njegovih začetkov, ko je takratno občinstvo, nevajeno novega glasbenega sloga, pač potrebovalo dodatno motivacijo.

Resnici na ljubo smo verjetno vsi, ki smo prejšnji četrtek napolnili Štirko, tja prišli zaradi nostalgičnih vzgibov in dobili smo glasbenega pionirja, ki pri šestinpetdesetih letih še vedno suvereno obvladuje vsako plesišče. Še več, čeprav so se tehnike in tehnologije v štirih desetletjih precej nadgradile, je didžejanje pravzaprav še vedno močno utemeljeno na logiki, ki so jo Grandmaster in njegovi somišljeniki uveljavili sredi sedemdesetih ...