Zakaj Piketty ni dovolj radikalen

Srećko Horvat, Hrvaški filozof, aktivist in ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive

28. 11. 2014  |  Mladina 48  |  Komentar

Ob nedavnem izidu prevoda Kapitala v 21. stoletju v hrvaščino je Hrvaška radiotelevizija (HRT) tej temi posvetila kar celotno oddajo. Na začetku se je v posebnem prispevku kamera sprehodila po Zagrebu in posnela na videz naključne mimoidoče, ki so odgovarjali na vprašanje, ali so prebrali delo Thomasa Pikettyja. Menda so bralci vse izvode knjige v tujih jezikih v pričakovanju hrvaškega prevoda že razgrabili in je v državi težko najti koga, ki ultimativne svetovne uspešnice še ni prebral. Po Cvetnem trgu se je sprehajal mladenič in nosil knjigo pod pazduho, drugi se je vozil s kolesom in jo je prav tako imel pri sebi, tretji je odgovarjal v kamero državne televizije, da je Piketty, »kot Saint-Simon na začetku 19. stoletja, pokazal, da podedovano bogastvo raste hitreje od pridobljenega«, neko dekle je samozavestno odgovarjalo, da skuša Piketty brez uspeha »odpraviti spiralo neegalitarnosti, a kljub temu ohraniti tekmovalnost« itd.

Seveda smo potem od voditeljice v studiu izvedeli, da se je mladi režiser Igor Bezinović v prispevku poigral z zamislijo, kako bi bilo videti, če bi zares vsi prebrali Pikettyja. Pa vendarle je ta nadrealistični prispevek odslikaval dejanske razmere, Kapital v 21. stoletju resnično lahko primerjamo s knjigami, kot so Habermasova Teorija komunikativnega delovanja, Rawlsova Teorija pravičnosti in Fukuyamov Konec zgodovine in zadnji človek. Vse to so knjige z več kot 400 stranmi (Piketty je prišel celo do 700 strani), ki jih vsevprek navajajo, čeprav jih v resnici ni nihče v celoti prebral. Videti je, da je dovolj, če izrečemo nekaj tez in fraz, in tako ustvarimo vtis, da smo prebrali tisto, kar se zdi, da berejo vsi.

Celo hrvaški premier Zoran Milanović se je pohvalil, da je poleti bral Pikettyja, v primerjavi s katerim je – kot se je izrazil – Karl Marx »navadna improvizacija«. Nemudoma se mu je pridružil še hrvaški minister za gospodarstvo. Na začetku oktobra 2014 pa je prispevek Zakaj je neenakost pomembna, recenzijo Kapitala v 21. stoletju, objavil tudi najbogatejši človek na svetu Bill Gates. Tej svetovni usmeritvi se je pridružil celo papež Frančišek – potem ko je kanoniziral Janeza Pavla II., ki je, mimogrede rečeno, na duhovnem področju veljal za desno roko Ronalda Reagana, je tvitnil, da je »neenakost vir vsega zla«. Kako skrb zbujajoče je, da papež uporablja Twitter in se, omejen s 140 znaki, ukvarja z najhujšimi težavami sodobnega sveta, je lepo pokazal Klemen Slakonja v svoji zadnji inkarnaciji ...

Kako si torej razložiti uspeh te knjige, ki obsega kar 700 strani? Kako razložiti podatek, da so Pikettyjevo delo v angleščini in francoščini skupaj prodali v skoraj milijon izvodih in da kar vztraja na svetovnih lestvicah najbolje prodajanih knjig? Eno od mogočih pojasnil najdemo v najbolj znanem geslu gibanja Zavzemimo Wall Street – 99 odstotkov proti enemu odstotku. Odkar so pripadniki tega gibanja zavzeli park Zuccotti, se je po svetu kot virus razširila razlaga, da je finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2007/2008, posledica tega, da je vse bogastvo v rokah zgolj odstotka svetovnega prebivalstva. Piketty je dokazal, da je ta trditev načeloma pravilna, le da v resnici lahko govorimo ne o odstotku, ampak o 0,1 odstotka. V nasprotju z jedrnatim geslom pa je Piketty svojo tezo podkrepil s kopico statističnih podatkov. Francoskega izvirnika knjige ni opazil tako rekoč nihče, potem pa sta se pojavila Krugman in Stiglitz, ki se že leta ukvarjata z neenakostjo, in iz pred kratkim prevedene knjige, izdane pri založbi Harvardove univerze, napravila svetovno uspešnico. Z njo so njune teorije in geslo gibanja Zavzemimo Wall Street končno dobili potrditev. Gledano s tega zornega kota je Piketty radikalen, ker se je v ZDA, kjer je bila takšna razprava vse do pojavitve tega gibanja tako rekoč nemogoča, končno začelo govoriti o gospodarski neenakosti. Nato pa se je razprava razširila nazaj v Francijo, preostalo Evropo in nazadnje ... na Balkan.

Če je danes na Hrvaškem več kot 280 multimilijonarjev in 800 tisoč ljudi živi v revščini, hkrati pa se premier hvali, da je prebral Pikettyja, mar ni ključno vprašanje ne le to, kakšna je povezava med temi bogataši in rastočo revščino, ampak tudi, kakšna je zveza med politiko in ekonomijo?

Kaj pravzaprav trdi Piketty? Raziskovanje je utemeljil na dveh temeljnih tezah. Prva je, da koncentracija kapitala v rokah maloštevilnih ljudi ustvarja neenakost. Druga je, da je danes kapitalski donos večji od gospodarske rasti. To je formula r > g, ki je postala temeljna formula Kapitala v 21. stoletju. In kakšno rešitev ponuja Piketty? Progresivno obdavčitev bogastva na svetovni ravni. Kakšno novost uvaja Piketty? Če upoštevamo zgodovino politične ekonomije, ugotovimo, da je edina novost – še enkrat – bogata zbirka podatkov, ki jih je ponudil v knjigi, saj prvo tezo najdemo že v prvem zvezku Marxovega Kapitala, v katerem avtor govori o usmerjenosti kapitala proti oligopolu, tj. monopolu, drugo pa je prvi postavil že Ricardo, ki se je zavzemal za davek na zemljiško rento.

Kot je ugotovil že David Harvey, je prva težava, na katero naletimo pri Pikettyju, njegova definicija kapitala. Zanj je kapital preprosto vse (zemljišča in nepremičnine in dividende in obveznice in delnice itd.), a kot vemo iz politične ekonomije, bogastvo, ki ni v produktivni rabi – ni kapital. Kapital je proces, ne stvar. Prva Pikettyjeva težava je v tem, da zamenjuje bogastvo in kapital. V skladu s tem bi moral knjigo nasloviti Bogastvo v 21. stoletju, seveda pa bi tako ne bilo nič s sklicevanjem na najbolj znano knjigo o kapitalu, tisto Marxovo, s tem pa bi umanjkala tudi dobra piarovska poteza, ki je zagotovo pripomogla k priljubljenosti knjige. Druga težava izvira prav iz mešanja bogastva in kapitala: Piketty ni napisal Kapitala za 21. stoletje. Kot sam pravi v knjigi, sodi v generacijo, ki je imela leta 1989, ko je padel Berlinski zid, 18 let, in od takrat je »dosmrtno cepljen proti protikapitalističnemu diskurzu«. V številnih intervjujih je izrecno povedal, da ni marksist in da ne misli, da je kapitalistični način proizvodnje slab per se. V nasprotju z Marxom, ki se je osredotočil predvsem na razmere kapitalistične proizvodnje, se Piketty z njimi sploh ne ukvarja; zavzema se celo za podjetništvo, saj meni, da je dovolj, če rešimo vprašanje fiskalne politike. Kot da ne sliši besed Warrena Buffetta, ki ga nekje v knjigi celo omenja kot nekoga, ki mu je vendarle uspelo rešiti vprašanje podedovanega kapitala. Ne omeni pa znamenitih Buffettovih besed, da je »davčna politika izhodišče razrednega boja, v katerem moj razred, razred bogatih, zmaguje«.

S tem smo prišli do največje težave Kapitala v 21. stoletju. Piketty vidi rešitev v progresivni obdavčitvi kapitala oziroma bogastva po vsem svetu. Spregleda pa, da gre tu prav za »razredni boj«, kot je to pravilno opazil eden najbogatejših milijarderjev na svetu. Piketty sam prizna, da je svetovna progresivna obdavčitev utopija, potem pa doda, da če ta ukrep zaradi realnih dejavnikov ne bi bil uresničljiv, še vedno ostaja možnost, da bi ga udejanjili na celinski, evropski ali nacionalni ravni. Ni treba, da je človek ekonomist, da bi razumel, zakaj je to dejansko utopija. Če progresivno obdavčitev bogastva vpeljete recimo na Hrvaškem ali v Sloveniji, v drugih državah Evropske unije pa imate drugačno fiskalno politiko, bo kapital preprosto bežal iz države v državo in nazadnje našel zatočišče v davčnih oazah. S tem smo pri ključni težavi. Če ne bomo imeli svetovne fiskalne politike, s katero bi v vsaki državi vpeljali progresivni davek na lastnino, dediščino itd., celotna Pikettyjeva rešitev pade v vodo. Zakaj? Prav zato, ker ne upošteva razrednega vidika akumulacije kapitala in neenakosti. Vprašanje fiskalne politike ni zgolj ekonomsko vprašanje, ampak tudi politično vprašanje par excellence. Na nekaj mestih v knjigi Piketty resda prizna, da bi ekonomija morala biti del politične ekonomije in da se nikoli ne bi smela ločiti od drugih družbenih ved, toda v ključnem trenutku, po 700 straneh ekonomske analize, se ne loti vprašanja, ki je bistveno za njegovo osrednjo tezo (povečanje neenakosti zaradi akumulacije in koncentracije kapitala) in rešitev (progresivna obdavčitev po vsem svetu); celo če bi progresivni davek na lastnino vpeljali v eni sami državi, bi morali nujno govoriti o politiki.

Piketty v Kapitalu v 21. stoletju resda trdi, da je zgodovina delitve bogastva »skrajno politična zgodovina«, pa vendarle je »prekratek« prav pri politični plati te zgodovine. Če je danes na Hrvaškem po Forbesovi lestvici – ti podatki so, kot pravi Piketty, dejansko nenatančni, vendar nam ponudijo vsaj koordinate – več kot 280 multimilijonarjev in po podatkih Eurostata tu 800 tisoč ljudi živi v revščini, hkrati pa se premier hvali, da je prebral Pikettyja, mar ni ključno vprašanje ne le to, kakšna je povezava med temi bogataši in rastočo revščino, ampak tudi, kakšna je zveza med politiko in ekonomijo? Ali: kako to, da premier bere knjigo, ki nasprotuje neenakosti, njegova ekonomska politika pa vsak dan proizvaja še več neenakosti? Teh 280 multimilijonarjev je dokaj točna uresničitev napovedi o 250 bogatih družinah, o katerih je sanjal Franjo Tuđman, in ni naključje, da se je to bogastvo akumuliralo prav v obdobju tranzicije, v katerem je potekal razredni boj, iz katerega so Buffettovi hrvaški pajdaši izšli kot zmagovalci. Ključno vprašanje je vprašanje države, ki je bila v tem obdobju desna roka kapitala in je omogočila (z davčnimi olajšavami, prodajanjem podjetij za eno kuno itd.), da se je hrvaško gospodarstvo spremenilo v oligopolni trg.

Piketty s predlaganim ukrepom, če to hoče ali ne, ni prav daleč od Billa Gatesa, ki v recenziji Kapitala v 21. stoletju pričakovano govori o človekoljubju kot eni izmed rešitev. Človek, ki je »vreden« okoli 80 milijard dolarjev, vidi rešitev v razdeljevanju bogastva. Seveda Piketty ne misli, da je dovolj, če vzamemo del tega ogromnega bogastva in ga preusmerimo tja, kjer ga ni, njegov ukrep je vendarle nekoliko bolj zapleten. Toda če vse skupaj povzamemo, gre za to, da se ne prvi ne drugi, niti največji bogataš na svetu niti največji kritik svetovnega bogastva, pravzaprav ne ukvarjata z okoliščinami povečevanja neenakosti. Edino in resnično radikalno rešitev je ponudil Oscar Wilde v eseju Človeška duša v socializmu; v delu, v katerem govori o filantropiji in miloščini, pravi, da rešitev ni v tem, da reveže ohranimo pri življenju, ampak je treba rekonstruirati družbo in jo vzpostaviti na takšnih temeljih, da revščina sploh ne bo mogoča. »Prav tako, kot so bili najhujši lastniki sužnjev, ki so bili do svojih sužnjev ljubeznivi, s čimer so onemogočili, da bi tisti, ki so najbolj trpeli zaradi strahot takšne ureditve, te strahote sploh dojeli, tudi danes delajo največjo škodo tisti, ki poskušajo narediti največ dobrega.«

Kako razložiti podatek, da so Pikettyjevo delo v angleščini in francoščini skupaj prodali v skoraj milijon izvodih in da kar vztraja na svetovnih lestvicah najbolje prodajanih knjig?

Prav zaradi tega Piketty, čeprav mu je treba priznati, da je po vsem svetu spodbudil doslej najobsežnejšo razpravo o vprašanju neenakosti, ni dovolj radikalen. Če parafraziramo Wilda: rešitev ni v tem, da s progresivno obdavčitvijo po vsem svetu bogataše ohranimo pri življenju, ampak je treba poskušati na novo vzpostaviti družbo na takšnih temeljih, da bogastvo, ki se akumulira na škodo revežev, ne bo več mogoče. Z drugimi besedami, Piketty je premalo radikalen prav pri prehodu iz ekonomije v politiko. Če želimo spremeniti fiskalno politiko, ne moremo prezreti razvpitega dejstva, da je prav kapital tisti, ki izbira politike, ki potem odločajo, kakšni bodo davki. Dokler ne bodo za sporne obveljali sami razlogi za obstoj kapitalizma, se bo kapital še naprej neovirano akumuliral in proizvajal še večjo neenakost.

Tako kot John Stuart Mill tudi Piketty meni, da je sedanja razdelitev nepravična, toda po njegovem težava ni v zasebni lastnini. Spomnimo se, kako je Mill razlagal zakon proizvodnje (ekonomska nujnost) in zakon delitve (socialna reforma): »Na tej stopnji človekovega razvoja cilj, k uresničitvi katerega moramo težiti, ni spodkopavanje ureditve, ki temelji na zasebni lastnini, ampak izboljševanje te ureditve.« Prav tako cilj, za dosego katerega si prizadeva Piketty, ni spodkopavanje kapitalistične ureditve, ampak izboljševanje te (drugače razdelimo bogastvo in vse bo v redu ...). Še več, v intervjuju za GAZ ob koncu maja 2014 je izrecno dejal: »Občudujem kapitalizem, občudujem zasebno lastnino in občudujem prosti trg. Seveda vidim, da je gospodarska rast predvsem stvar kapitalizma. Seveda podpiram zasebno lastnino, ker je temelj naše svobode. Nikoli ni bilo toliko kapitala kot danes.«

Točka, na kateri je Pikettyju vendarle treba priznati utopični potencial, je svetovni progresivni davek (poudarek je na svetovnem, ne na davku). Toda niti ta ukrep ni brez precedensa v zgodovini politične filozofije. Kot vemo, je Kant že v drugem dokončnem členu večnega miru zagovarjal t. i. Völkerbund, tj. »zvezo narodov«, v kateri bi se države, pa tudi posamezniki odrekli svobodi in prilagodili splošnim zakonom ter ustvarili svojevrsten federalizem. Toda Kant si je »zvezo narodov« predstavljal kot recept za konec vojn, Piketty pa si jo predstavlja kot ekonomski Völkerbund za odpravljanje neenakosti. A kakor Kantova ideja ni vodila v »večni mir«, tako niti Pikettyjeva ne vodi k »večni enakosti«. Težava je v ureditvi, ki bo večno proizvajala vojne in neenakost; tako bo, dokler se ne bomo začeli spraševati o samih temeljih te ureditve. Tragedija je v tem, da smo danes v tako brezupnem položaju, da se celo Pikettyjevi ukrepi zdijo radikalni. Če imamo, kot v omenjeni oddaji na HRT, nekoga, ki se sam razglaša za »novega konservativca« in brezbrižno in brez sramu trdi, da ni nikakršne logične povezave med akumuliranim bogastvom in vse večjo revščino, potem potrebujemo celo Pikettyja.