Najhujša kazen za najmanjši prekršek

Novi minister za pravosodje Goran Klemenčič z napovedjo nekaterih prednostnih gasilskih ukrepov v pravosodju, med katere sodi tudi odprava uklonilnega zapora, ni presenetil. Navsezadnje je bil, še preden je začel opravljati funkcijo, med kritiki tega »ukrepa za izboljšanje plačilne discipline na področju prekrškov«, ki pa je teoretično in praktično po čisto vseh merilih najstrožja kazenska sankcija. Uklonilni zapor je zapor.

Uklonilni zapor sodišče izreče neplačniku globe za prekršek in traja do plačila globe oziroma največ 30 dni. Tudi po mesecu zaporne kazni pa obveznost plačila globe ostaja. V slabih desetih letih, odkar ta »ukrep« velja, je bilo uklonilno zaprtih 10.706 ljudi. Torej okoli tisoč na leto, to pa je kar tretjina vseh, ki prestopijo prag zapora. Le 46 odstotkov uklonilno zaprtih globo poravna pred iztekom »ukrepa«, drugi morajo to narediti, ko po mesecu dni pridejo iz zapora.

Ker je v tem primeru beseda »ukrep« zgolj lepo poimenovanje za zapiranje kar precej ljudi in ker gre za očitno nesorazmeren ukrep glede na naravo kršitve, je varuhinja človekovih pravic (tedaj je bila to Zdenka Čebašek Travnik) že v začetku leta 2012 na ustavno sodišče vložila pobudo za presojo ustavnosti tega ukrepa. A ustavno sodišče se v treh letih še ni odločilo. Zadeve ni uvrstilo med prednostne. Pravijo, da prednostne obravnave ni predlagal niti predlagatelj presoje, torej varuhinja.

Ustavni sodniki bi lahko ravnali drugače, še posebej, ker se politika uklonilnemu zaporu noče odreči. Gre pač za vprašanje ustavnosti odvzema svobode približno tisoč ljudem na leto, torej za kazensko sankcijo, ki je predvidena za najbolj zavržena kazniva dejanja, v tem primeru pa se izreka zgolj za neplačilo globe za prekršek ne glede na višino globe. Že zato, ker je ljudi, ki jim je odvzeta prostost, toliko, bi od ustavnega sodišča pričakovali večjo angažiranost. Vsaj tolikšno, kot so jo sodniki pokazali v primeru Patria. V presojo so vzeli zadevo, v kateri pravna sredstva še niso izčrpana, pa niti ne gre za vprašanje odvzema prostosti ali ne, pač pa zgolj, ali sme zapornik v času prestajanja zaporne kazni opravljati funkcijo poslanca.

Uklonilni zapor je sicer ministrstvo za pravosodje med zakonske spremembe zapisalo v času ministra Ivana Bizjaka in vlade Janeza Drnovška leta 2002, državni zbor pod vodstvom Boruta Pahorja ga je sprejel na predvečer odstopa te vlade, uporabljati pa se je začel s 1. januarjem 2005, v času Janševe vlade in ministrovanja Lovra Šturma.

Z ministrstva za pravosodje, zdaj pod vodstvom Gorana Klemenčiča, pa so sporočili, da minister »ni napovedal brezpogojne ukinitve uklonilnega zapora, temveč je, ob mnenju, da trenutni delni podatki o izvajanju vzbujajo dvom o njegovi sorazmernosti in izkazujejo veliko obremenitev sistema, napovedal izvedbo poglobljene analize tega ukrepa«. Na podlagi analize pa morebitne »spremembe izvajanja« oziroma »nadaljnjega obstoja« uklonilnega zapora.