Konec z udbomafijo

Višje sodišče je potrdilo sodbo prvostopenjskega v primeru Perčič proti SDS in s tem postavilo standarde glede označevanja ljudi za sodelavce organov totalitarnega režima, ki so kršili človekove pravice.

Preprosteje rečeno, »udbovci« niso vsi, ki SDS ali komu drugemu niso všeč, pač pa le tisti, ki so res sodelovali z jugoslovansko tajno policijo (UDBA) ali njeno naslednico Službo državne varnosti.

Gre za primer, v katerem je Franci Perčič, nekdanji svetovalec v kabinetu predsednika republike, tožil SDS, ker je na spletni strani med drugim o njem zapisala, da je »najbolj zvest vojščak iz vrst Službe državne varnosti oziroma Udbe« in »uslužbenec nekdanje SDV«. Sodišče je odločilo, da gre za žaljiv zapis, ker ljudi ni mogoče kar povprek označevati s pripadniki Udbe oziroma SDV. SDS mora zdaj s spletne strani umakniti žaljive zapise, Perčiču pa plačati 4000 evrov odškodnine.

Po mnenju sodišča ni dvoma, da je splošno sprejeto dejstvo, da je tajna policija počela slabe stvari in kršila človekove pravice, zato so vsi, ki jih z njo povezujejo, nujno deležni negativnega odnosa javnosti. Višji sodniki se sicer zavedajo, da se pri presoji med dvema pravicama (pravico do obveščenosti in pravico do časti in dobrega imena) sodna praksa pogosteje nagne v prid prve, vendar pod določenimi pogoji. In sicer za medije (tudi če gre za politični medij, kot je spletna stran SDS) velja zaveza, da trditve preverijo in jih objavijo šele, kadar lahko utemeljeno sklepajo, da je bil recimo, kot velja za ta primer, nekdo sodelavec Udbe. Kadar pa tega objektivno ni mogoče dokazati, in tega za Perčiča SDS niti med večletnim sojenjem ni storila, nekoga ni mogoče javno označiti za sodelavca totalitarnega režima v najbolj negativnem smislu.

Z izrazi »udbaš«, »udbovec«, »udbomafija« in podobnimi, s katerimi so predvsem SDS in njej naklonjeni sateliti dolga leta diskreditirali dobršen del svojih pravih in namišljenih političnih nasprotnikov, bo v prihodnje treba ravnati preudarneje.