Prva svetovna vojna še traja ...

Kaj je bil razlog, da so si kultni Berlinčani Einstürzende Neubauten za enega od le okoli petnajstih koncertov, na katerih predstavljajo svoj najnovejši projekt Lament, izbrali tudi Ljubljano, ni znano. Očitno pa se najbolj vidna člana zasedbe, Blixa Bargeld in Alexander Hacke, v Kinu Šiška počutita zelo dobro, saj sta tam vsak po dvakrat nastopila že s svojimi stranskimi projekti.

Kakorkoli že, redka priložnost za ogled njune matične zasedbe je bil dovoljšen razlog, da je bila Šiškina velika dvorana prejšnji četrtek napolnjena do zadnjega kotička. Einstürzende Neubauten pa so spet pokazali, zakaj se jih drži sloves enega najbolj pronicljivih bendov zadnjih tridesetih let. Solz si verjetno niso brisali le največji apatiki.

Lament, nedavno obeležen tudi v obliki studijske plošče, je bil zasnovan kot performans pri komemoraciji ob letošnji stoti obletnici začetka prve svetovne vojne, ki so ga Einstürzende Neubauten v začetku novembra premierno izvedli v Belgiji. Konceptualna premisa je ponudila svojevrsten vpogled v stvarne dogodke ali, še raje, neubautnovske interpretacije teh dogodkov, opremljene z arhivskimi posnetki in dokumenti, ki jih je zasedba sestavila v obliko različnih prevpraševanj, če že ne kar v zgodovinsko učno uro. Celoten glasbeni koncept namreč tisto pravo veljavo dobi šele s priloženimi razlagami posameznih skladb, ki jih je v živo povezoval Bargeld. Primer: v trinajstminutni skladbi Der 1. Weltkrieg (Percussion version) vsak udarec predstavlja en dan štiriletne vojne, čezenj pa se zvrsti recital imen držav po časovnem zaporedju, kakor so vstopale v vojno.

Na videz preprosta ideja, toda ko jo slišiš, je odziv brutalnejši kot ob arhivskih posnetkih vojnih grozot. Že v naslednjem trenutku se hihitaš, ko Bargeld s komičnim podtonom napove priredbo ene od skladb zasedbe The Harlem Hellfires, ki je skupaj igrala le, dokler se člani niso medsebojno poklali. Bi lahko dobili pronicljivejši komentar o absurdnosti vojne? Najbrž ne. Tudi bolj toboganskega poligona za čustven (in intelektualen) odziv v koncertnem kontekstu verjetno ne boste našli ...

Konceptu sledi tudi sama zvočna podoba, ki je ob godalni sekciji in arhivskih posnetkih tudi tokrat slonela na njihovih samonarejenih inštrumentih iz različnih kosov železa, vodovodnih cevi in bodečih žic. Tisto, kar Einstürzende Neubauten dela drugačne od zasedb s podobnimi doma narejenimi inštrumentariji, je to, da njihovih zvočnih specifik (in tehnik igranja) ne bi bil sposoben reproducirati noben klasičen inštrument niti sintetizator zvoka. Vsak najmanjši detajl, hrup (tokrat sicer precej bolj rafiniran kot v preteklosti) je premišljeno umeščen v celostno, izvirno in neponovljivo zvočno podobo, lastno le Berlinčanom.

Predstava ali koncert, vsekakor je šlo za dogodek, ki si ga bomo zapomnili, kar je potrdil tudi navdušen odziv občinstva, ko je Bargeld ob koncu v šali napovedal, da bodo odigrali še »posebno podaljšano verzijo najdaljše skladbe«.